Bruselj proti Sloveniji

Sanacija slovenskih bank leta 2013 je bila širša, mednarodna operacija. Glavno svetovalno podjetje, ki je v Sloveniji zaslužilo največ, se je imenovalo Oliver Wyman. To podjetje je morala država, kot so pozneje priznali na finančnem ministrstvu, najeti za nekaj milijonov evrov na »ukaz« Evropske komisije. Da bi zadostili slovenski zakonodaji, so tedaj v Banki Slovenije podjetje najeli na podlagi zakona o javnem naročanju na področju obrambe in varnosti, torej po zakonu, s katerim Slovenija mimo razpisov v imenu nacionalne varnosti kupuje orožje.

Podjetje Wyman v Slovenijo ni prišlo po naključju, saj je kot avtor programa reševanja evropskih bank sodelovalo v gasilskih akcijah vse od Španije do Slovenije, svetovalo pa je tudi Evropski centralni banki, ki brez pomoči svetovalcev ni vedela, kaj naj ob nastopu krize evroobmočja stori. A že takoj so se širom Evrope pojavili dvomi o dobronamernosti reševanja bank. Mnogi so se spraševali, ali ta svetovalna podjetja skupaj z evropskimi institucijami resnično delajo v interesu Evropske unije ali pa v interesu finančnih trgov, ki so našli način za zaslužek po krizi.

Bitka je potekala na številnih koncih Evrope, v različnih organih, od Španije, Irske in Cipra do Grčije, a se je v Sloveniji, s policijsko akcijo proti Banki Slovenije leta 2016, najbolj zaostrila. O tem pričajo dosedanje akcije evropskih institucij. Predsednik ECB Mario Draghi je zaradi slovenske kriminalistične preiskave v Banki Slovenije dvakrat pisal predsedniku Evropske komisije Jean-Claudu Junckerju, generalnemu državnemu tožilcu in predsedniku vlade Miru Cerarju. Obrnil se je tudi na slovenske ustavne sodnike, češ da se slovenska policija v delo Banke Slovenije ne bi smela vtikati, prav tako na parlament, ki naj ne bi smel spremeniti zakona o Banki Slovenije, tako da bi bilo njeno delo mogoče bolje nadzorovati.

Tako ni nepričakovano, da je minuli teden Evropska komisija napovedala tožbo proti Sloveniji. Očitek je znan: ko so slovenski organi pregona leta 2016 v prostorih Banke Slovenije opravili hišno preiskavo, naj bi kršili imuniteto Evropske centralne banke in njenih arhivov.

A če se je Slovenija na začetku sanacije obnašala izjemno pohlevno, je tokratni odziv pohvalen. Ministrica za pravosodje Andreja Katič je v odzivu na tožbo povedala, da »primer postavlja vprašanje, čigave koristi evropske institucije zasledujejo«, saj je sanacija bank leta 2013 slovenske davkoplačevalce stala več milijard evrov. Torej je nujno, da so okoliščine in odgovornost za morebitne nepravilnosti ali kazniva ravnanja ustrezno ugotovljeni, »ter da se jasno zavrne načelo socializacije izgub v korist zasebnega kapitala«.

Mednarodni finančni svetovalci, ki so odlično povezani (tudi Mario Draghi je svojo kariero začel v ameriški banki Goldman Sachs), so dobili neposreden vpogled v zaupne finančne podatke mnogih držav, tudi Slovenije. Ko so novinarji želeli leta 2013 od ECB po zakonu o javnih informacijah pridobiti osnovne pogodbe med ECB in podjetjem Oliver Wyman, so jim iz ECB, kot za šalo, v imenu varovanja poslovnih tajn poslali večinoma prazne liste.

Podobno se je tudi Banka Slovenije upirala vsakršnemu nadzoru nad svojim delom; da bi morali imeti pri tem zvezane roke celo nacionalni preiskovalni organi, pa je že višek. Evropska unija, kar kaže tudi ta primer, še naprej boleha za hudo boleznijo, ki jo najpogosteje imenujemo demokratični deficit. V zadnjih letih je preživela najhujše krize, grško, migrantsko – in zdi se, da počasi tudi britansko. Če so največji požari že pod nadzorom, pa bi bilo prav, da zdaj nekdo tudi pogleda, kaj jih je povzročilo.