Darja Kocbek

6. 2. 2019  |  Politika

Rešitev za Venezuelo je dialog, ne prevrat

ZDA poskušajo že vsaj 17 let strmoglaviti režim v Venezueli. Jim bo tokrat uspelo?

Donald Trump, predsednik ZDA, je dal venezuelskemu predsedniku Nicolasu Maduru ultimat

Donald Trump, predsednik ZDA, je dal venezuelskemu predsedniku Nicolasu Maduru ultimat
© WikiCommons / arhiv Mladine

Evropske države so začele priznavati vodjo venezuelske opozicije in predsednika parlamenta Juana Guaidoja za začasnega predsednika, potem ko je venezuelski predsednik Nicolas Maduro zavrnil njihov ultimat, naj do nedelje razpiše demokratične predsedniške volitve. Guaidoja, ki se je za začasnega predsednika Venezuele razglasil 23. januarja, so že na dan razglasitve priznale ZDA, sledilo je več držav v regiji.

Osemdnevni rok za razpis volitev so Maduru prejšnjo soboto postavile Velika Britanija, Francija, Nemčija in Španija, medtem so se pozivu pridružile še Portugalska, Nizozemska, Belgija in Avstrija, k temu pa je pozval tudi slovenski zunanji minister Miro Cerar. Maduru zaradi nedemokratičnih volitev odrekajo legitimnost položaja, priznavajo pa legitimnost parlamentu na čelu s predsednikom Guaidojem in pričakujejo razpis predsedniških volitev, ki bodo omogočile čimprejšnjo vzpostavitev demokratično izvoljene oblasti.

Mark Weisbrot na portalu The Intercept piše, da ZDA poskušajo strmoglaviti režim v Venezueli že vsaj 17 let. V primerjavi s svojimi predhodniki se je sedanji predsednik Donald Trump tega lotil na agresivnejši način in se tega niti ne trudi prikriti. Weisbrot opozarja, da je ta politika napaka, ker bo državi onemogočila izhod iz sedanje gospodarske krize in hiperinflacije. Trump namerava vztrajati pri sankcijah, ki bodo povzročile še večje trpljenje Venezuelcev, dokler del vojske ne bo izvedel državnega udara, ki bo omogočil oblikovanje nove vlade, ki bo naklonjena ZDA.

Trump namerava vztrajati pri sankcijah, ki bodo povzročile še večje trpljenje Venezuelcev, dokler del vojske ne bo izvedel državnega udara, ki bo omogočil oblikovanje nove vlade, ki bo naklonjena ZDA.

Razpravljati je mogoče, ali so bile lanske predsedniške volitve, ki jih je opozicija bojkotirala, poštene, a glavni problemi, ko govorimo o spremembi režima, so drugje. Venezuela je razdvojena država in zamenjava režima, tudi brez vmešavanja Washingtona, bi to razdvojenost samo povečala in s tem povzročila še več nasilja ali celo državljansko vojno, opozarja Weisbrot. Po njegovih besedah je treba rešitev najti po mirni poti s pogajanji. 

Kot primer takšne rešitve spora navaja Nikaragvo. Tam so se leta 1990 levičarski sandinisti in njihovi nasprotniki, ki so jih podpirale ZDA, dogovorili za rešitev z volitvami. Obe strani sta morali sprejeti zaveze kot zagotovilo, da poražencev ne bodo preganjali. Tako so sandinisti po volitvah, ki so jih izgubili, obdržali nadzor nad vojsko in s tem je bil ohranjen mir. Takšen dogovor kot v Nikaragvi danes v Venezueli brez spremembe politike ZDA ni mogoč.

Venezuela je politično razdvojena država od leta 1998, ko je prejšnji predsednik Hugo Chavez zmagal na predsedniških volitvah in začel bolivarsko revolucijo. Poleg politične razdvojenosti je Venezuela razdvojena še na podlagi rase in razreda, ki jo nasploh značilna za Latinsko Ameriko. Obe razdvojenosti sta povezani. Pri protestih opozicije v zadnjih desetih letih je to mogoče videti po oblačilih, ki so jih nosili podporniki in nasprotniki vlade, in tudi po barvi kože prvih in drugih. Podporniki opozicije so bistveno svetlejše polti in imajo višje dohodke kot podporniki vlade. Pri zadnjih protestih se je v delavskih in revnih četrtih prestolnice Caracas povečalo število nasprotnikov vlade, toda razredna in rasna razdvojenost med podporniki vlade in opozicije je ostala.

Podporniki opozicije so bistveno svetlejše polti in imajo višje dohodke kot podporniki vlade. Pri zadnjih protestih se je v delavskih in revnih četrtih prestolnice Caracas povečalo število nasprotnikov vlade, toda razredna in rasna razdvojenost med podporniki vlade in opozicije je ostala.

Naslednja razdvojenost v Venezueli se nanaša na suverenost in samoodločbo. Politika vladajočih chavistov temelji na neodvisnosti od ZDA, opozicija in nasprotniki chavistov pa zadnji dve desetletji tesno sodelujejo z ZDA, kar je zdaj razvidno iz tesnega sodelovanja pri poskusu prevrata.

Opozicija bi po vsej verjetnosti zmagala na lanskih predsedniških volitvah, če bi na njih sodelovala, se poenotila in podprla enega kandidata. Ob tem Weisbrot opozarja, da naj bi ZDA grozile Henriju Falcónu kot kandidatu opozicije s finančnimi sankcijami, če bi se odločil kandidirati za predsednika. Čeprav mediji v ZDA o tem ne poročajo, je treba opozoriti, piše Weisbrot, da so sankcije, ki jih je proti Venezueli uvedel Trump, nasilno nemoralne, saj ubijajo ljudi, pa tudi nelegalne so.

Venezuela iz sedanje krize ne more iziti s porazom ene strani, kot trdijo podporniki spremembe režima. Rešitev je mediacija, ki so jo do zdaj ponudili Vatikan, Urugvaj in Mehika. Trumpove administracije to ne zanima.

Na dogajanje okoli Venezuele se je odzvala tudi Zveza borcev za vrednote NOB Slovenije >> 

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.