Lara Paukovič  |  foto: Borut Krajnc

7. 2. 2019  |  Mladina 6  |  Družba

Križi in težave s štipendijami

Kako izpolniti včasih nemogoče pogoje za stalen dohodek med študijem?

Med štipendijami, ki jih imajo dijaki in študentje na voljo pri nas, so državne štipendije, Zoisove štipendije, štipendije za deficitarne poklice, štipendije za Slovence v zamejstvu in po svetu, štipendije Ad futura ter občinske štipendije. Državne so namenjene šolarjem iz družin, ki ne dosegajo določenega premoženjskega cenzusa, druge pa za spodbujanje izjemnih dosežkov. Vsako leto je še vedno največ zanimanja za Zoisovo štipendijo, vendar je z njo hkrati tudi največ težav. Zgodilo se je že, da so morali gimnazijci, da bi bili upravičeni do te štipendije, osnovno šolo končati s samimi petkami (npr. v šolskem letu 2012/13), kot dosežki za vlogo pa ne štejejo priznanja z regijskih tekmovanj in podobno. A tudi tisti, ki bi za štipendijo radi zaprosili na fakulteti, niso v bistveno boljšem položaju.

Ti nedosegljivi posebni dosežki

Kako do Zoisove štipendije ob vstopu na fakulteto? V zakonu o štipendiranju piše, da »Zoisovo štipendijo za izobraževanje lahko pridobi študent, ki /.../ je dosegel izjemen dosežek in je zlati maturant ali je imel v zaključnem razredu srednje šole povprečno oceno najmanj 4,10.« A naj vas besedna zveza »povprečna ocena najmanj 4,10« ne zavede v prepričanje, da se lahko na razpis – če se poleg tega ponašate z izjemnim dosežkom – prijavite s štiricami in kakšno petko vmes. Za štipendijo, logično, vedno zaprosi več ljudi, kot je razpoložljivih sredstev, to pa v praksi pomeni, da imajo, če vaša povprečna ocena ni ravno 5,0, prednost zlati maturantje.

Če mature niste opravili z nadpovprečnim uspehom in upate, da vas lahko med fakultetnim izobraževanjem reši kak izjemen dosežek, na podlagi katerega boste ponovno zaprosili za štipendijo, imejte v mislih, da je »izjemni dosežek« izmuzljiva kategorija. Mednje se denimo po zakonu o štipendiranju uvršča »objava znanstvenoraziskovalne naloge ali znanstvenega prispevka v strokovni ali znanstveni publikaciji ali zborniku«, ni pa natančno opredeljeno, katere publikacije in zborniki štejejo. »Štela naj bi strokovna revija, vendar ne kar vsaka,« pravi naš sogovornik in nekdanji Zoisov štipendist, študent zgodovine Tim. »Po kakšnem ključu se odločijo, ali je primerna, ne vem. Ne sme biti preveč poljudnoznanstvena, na primer. Tu naletimo na oviro – kdo pa bo objavil strokovni članek nekega še ne diplomiranega študenta?«

Ravno tako naj bi šteli »nagrajeno znanstvenoraziskovalno, razvojno ali umetniško delo na državni ali mednarodni ravni« in »priznanja za najboljše raziskovalne naloge«, toda – v nobeno od teh kategorij očitno ne spadajo univerzitetne Prešernove nagrade. Študent, s katerim smo se pogovarjali, je leta 2015 oddal vlogo za dodelitev Zoisove štipendije na magistrski stopnji študija, saj je računal, da mu jo bo prinesla univerzitetna Prešernova nagrada za diplomsko nalogo iz primerjalne književnosti. Tudi njegovo povprečje je bilo zelo dobro, vendar štipendije ni dobil. »Ko sem potem pregledal pravilnik, sem ugotovil, da Prešernova nagrada sploh ni navedena kot izjemni dosežek oziroma možnost, da z njo prosilec zbere nekaj točk. Morda bi še razumel, da fakultetna Prešernova nagrada ni pojmovana kot izjemni dosežek, ker je pač fakultetna nagrada – ampak da nagrada na ravni univerze ni izjemni dosežek, je malo smešno,« pravi.

Pridobitev Zoisove štipendije je torej že sama po sebi skoraj izjemni dosežek. Še teže jo je pridobiti od šolskega leta 2015/16, ko se je merilo iz tega, da si moral imeti za zaprositev povprečno oceno 8,5 ali izjemni dosežek ali biti med najboljšimi petimi odstotki svoje generacije, spremenilo v povprečno oceno najmanj 8,5 IN izjemni dosežek. Tim se spominja, koliko truda je takrat vlagal v poskuse, da bi Zoisovo štipendijo, ki jo je dobival na dodiplomski stopnji, pridobil tudi za čas magistrskega študija.

»Posebni dosežki so priznanja s tekmovanj (toda ta so le na srednjih šolah), različni uspehi v športu, kulturi (vendar moj študij tega nima) ali pa objava strokovnega članka v strokovni reviji. Spisal sem članek in ga poslal, vendar je bil zavrnjen in bi ga moral dopolniti. Vzel mi je zelo veliko časa, delo mi je sicer potem prišlo prav pri diplomski nalogi, a sem takrat izgubil voljo, da bi se še ukvarjal s pogoji za štipendijo.

Imel sem absolventski staž in sem si raje našel donosno službo, zato sem se odločil, da se bom tisto leto posvetil temu in na fakulteti živel od prihrankov tega leta. Kasneje sem med magistrskim študijem delal in študiral hkrati. Imel sem srečo, da se je dalo, vendar je bil moj urnik grozen. V ponedeljek sem na primer delal od osmih do štirih popoldne, nato pa imel predavanja od šestih do devetih zvečer. V sredo sem imel predavanja od devete do dvanajste in nato službo od dveh do desetih zvečer. Zakaj sem živel tako natempirano? Ker nisem imel več Zoisove štipendije. S povprečjem krepko čez 9,0 – a pač brez izjemnega dosežka.« Spominja se, da je bil tarča opazk »zakaj pa delaš, raje se bolj posveti študiju!«. Toda kako? Od doma ga niso mogli ves čas zalagati z denarjem. »Štipendijo pa so mi vzeli. In še hvalili so se v medijih, da se je število štipendistov v višjih letnikih zmanjšalo. Hm, le zakaj?«

Zagozdeni v birokratskih mlinih

Zoisova štipendija niti ni tako visoka, da bi bilo vredno zaradi nje prestajati takšne tegobe – še ena sogovornica je v času dodiplomskega študija prejemala osnovno Zoisovo štipendijo z dodatkom za povprečje, ki je znašala 122 evrov na mesec, to pa študentu ne omogoča samostojnega preživetja. K sreči je živela doma – toda številni študentje si s štipendijo plačujejo sobo v študentskem domu in hrano. Ti so posebej v nemilosti v času, ko čakajo na odločbo. Znano je, da reševanje vlog za Zoisove štipendije traja zelo dolgo, včasih celo do januarja. Študentje so potem sicer upravičeni do štipendije za vse mesece nazaj, a kaj naj počnejo vmes, če je to njihov edini vir dohodka? Ali pa če zaradi dodatkov za uspeh in bivanje računajo na neko višino štipendije, potem pa se zaradi napak v birokratskih postopkih izkaže, da bo ta pravzaprav za polovico nižja? To se je Timu zgodilo v prvem letniku fakultete.

»Ko sem šel na fakulteto in zaprosil za štipendijo, sem iz sklada dobil obvestilo, da potrebujejo potrdilo o prijavi začasnega bivališča. To sem si našel sredi oktobra in se takrat tudi prijavil, zato potrdila nisem mogel poslati prej. Konec novembra sem dobil odgovor, da bo štipendije okoli sto evrov, se pravi le osnova – še manj, kot sem je imel v srednji šoli!« ogorčeno pripoveduje. »Vse to zato, ker v začasnem prebivališču nisem bil prijavljen s 1. oktobrom. To je bila novost, ki so si jo sproti izmislili in ni bila navedena, ko sem izpolnjeval vlogo. Napisal sem pritožbo in septembra naslednje leto (torej čez deset mesecev, ko je bilo treba izpolniti vlogo že za naslednje leto) dobil odgovor, v katerem so samo ponovili zavrnitev. Tako sem bil ob dodatek za bivanje, ki je takrat znašal približno 85 evrov. Zaradi tega sem, ko sem bil bruc, životaril in bil skoraj v celoti odvisen od prispevkov od doma. Poznam ljudi, ki so šli zaradi iste napake v tožbo z njimi in jo dobili. Sam se takrat nisem hotel vlačiti po sodiščih. A danes mi je žal in bi ravnal drugače.«

Občinska štipendija za nadarjene – svetla točka?

Zdaj je osnovna Zoisova štipendija za študenta sicer višja: 140 evrov. Znesek je manjši kot znesek študentske štipendije Mestne občine Ljubljana za nadarjene, čeprav je to, če se ponašaš z nekaterimi dosežki, laže dobiti. Se pa znesek s stopnjo izobraževanja zviša – dodiplomski študentje so upravičeni do 179 evrov štipendije, podiplomski do 213 evrov. Štipendije za nadarjene podeljuje še nekaj drugih slovenskih občin (Maribor, Hoče - Slivnica, Domžale, Murska Sobota, Slovenska Bistrica, Koper, Velenje, Grosuplje in Žalec), toda ker smo imeli največ sogovornikov z ljubljanskega območja, se bomo osredotočili na štipendijo MOL.

Pri tej je v ospredju posameznikova nadarjenost na nekem področju, ko vloži prošnjo, pa je, če se uvrsti na prednostni seznam za dodelitev štipendije, povabljen na pogovor. Pogoja za štipendijo sta stalno bivališče v Ljubljani in povprečna ocena najmanj 8,0 (za študente), upoštevajo pa se dosežki zadnjih treh let. Naša sogovornica, ki je prejemala to štipendijo na celotni drugi stopnji študija, je prošnjo vložila v šolskem letu 2015/16, na začetku magistrskega študija primerjalne književnosti in anglistike, a ker je lahko uveljavljala dosežke za zadnja tri leta, so šteli tudi tisti iz gimnazije, na primer zlata matura in urejanje gimnazijskega glasila. Vlogi je priložila še kopije svojega publicističnega dela v tem času (objave kritik, refleksij, intervjujev, poročil z literarnih dogodkov) ter medijske napovedi dogodkov, pri katerih je sodelovala.

S štipendijo MOL je zadovoljna tudi Katarina, ki je magistrirala iz kostumografije na AGRFT. Zanjo se je odločila zaprositi v drugem letu magistrskega študija, ko se je preselila v Ljubljano. Vlogi je priložila priporočila profesorjev z AGRFT, pa tudi s Fakultete za dizajn, kjer je končala dodiplomski študij tekstilije in oblačila, in seznam gledaliških predstav, filmov, modnih revij in razstav, pri katerih je sodelovala v zadnjih letih. »To je verjetno najbolj pripomoglo k temu, da je bila moja vloga pozitivno ocenjena. Nazadnje sem jo dopolnila še s tiskanimi in spletnimi objavami o projektih, pri katerih sem bila udeležena. Štipendijo sem prejemala dve leti, kar mi je omogočilo, da sem pustila študentsko delo ter se v celoti posvetila študiju in pridobivanju izkušenj za svoj bodoči poklic.«

Tudi pri tej štipendiji velja, da če ima več ljudi dosežke s podobnega področja, štejejo ocene. V letu, ko je za štipendijo zaprošala prva sogovornica, se je na razpis prijavila tudi njena znanka s podobnimi referencami, vendar znanka štipendije ni dobila zaradi povprečja, ki je bilo 8,7, sogovorničino pa je znašalo okoli 9,0. A če si prepričan, da so tvoji dosežki dovolj za štipendijo, se je pri ocenah mogoče znajti tudi kako drugače. Tako je storil naš sogovornik, ki je štipendijo MOL za dosežke na glasbenem področju prejemal zadnje leto podiplomskega študija. Leto prej je pavziral in v absolventskem letu opravil tri izpite – vse z zelo visokimi ocenami. Ker so trije izpiti minimum za vlogo za štipendijo, se je na razpis kljub temu lahko prijavil. Pri tako visokem povprečju in dodatnih dokazilih, ki so bila v njegovem primeru potrdila o nastopih, izdajah albumov, recenzije nastopov in izdaj ter vsi drugi zapisi o njegovem glasbenem delovanju v medijih, pa tudi priporočila ustanov, kot sta Muzej sodobne umetnosti Metelkova in Lutkovno gledališče, ni čudno, da je štipendijo dobil. Včasih je za dodaten dohodek med študijem torej potrebne tudi malo iznajdljivosti. 

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.