Darja Kocbek

11. 2. 2019  |  Politika

Oseba s premoženjem

Ker je beseda milijarder postala kleveta, jo želijo superbogati spremeniti v oznako »oseba s premoženjem«. Milijarderji so bili izjemno uspešni že pri spremembi besedne zveze »izogibanje plačilu davkov« v izraz filantropija.

Howard Schultz, prvi mož verige Starbucks

Howard Schultz, milijarder in nekdanji prvi mož verige Starbucks
© Richard Eriksson / Flickr

Da domišljave zablode enega odstotka najpremožnejših Američanov, nimajo meja, je z napovedjo, da razmišlja o kandidaturi za predsednika ZDA kot neodvisni kandidat, potrdil nekdanji predsednik uprave koncerna Starbucks Howard Schultz. Tako v reviji Rolling Stone piše Matt Taibbi. Da bo kandidiral kot neodvisni kandidat, se je odločil zato, ker bi se v okviru demokratske stranke moral nagniti »na levo«, če bi želel dobiti nominacijo. Naravnost povedano to pomeni: »Očitno je, da ne bi mogel dobiti nominacije, če bi konkuriral pošteno«.

Schultzeva napoved kandidature sovpada s predstavitvijo knjige z njegovimi spomini From the Ground Up: A Journey to Reimagine the Promise of America (Od dna: Pot za nov razmislek o obljubah Amerike). Po Taibbijevih besedah to delo sodi v zvrst Jebi se: kako sem postal milijarder, ti pa ne. Je dolgočasna in neiskrena biografija domišljavega oligarha, ki mu najbrž nihče ni rekel v obraz, da je vse od prve administracije Georga Busha poln sranja.

Davki, ki jih premožni nočejo plačevati, so namenjeni postavitvi varnostne mreže, ki vsakomur omogoča, da lahko uspe, ne glede na to, kje začne. 

Zgodba o koncernu Starbucks je freudovska grozljivka. V njej pripoveduje, da je odraščal v socialnem stanovanju v Brooklynu, kjer se je ves čas boril z očetom Fredom, ki je večino časa preležal na kavču in trošil prek zmožnosti. Opravljal je dela, ki so bila za mladega Howarda ponižujoča. Tako je odšel od doma, se poročil, preselil v Seattle, kjer je začel delati v podjetju Starbucks. Šel je napotovanje v Italijo, med obiskom kavarne v Milanu je dobil zamisel, da bi v ZDA odprl kavarne, v katerih bi prodajali kavo espresso. Potem je zgradil verigo kavarn in ljudi prepričal, da ne prodaja le kave, ampak dobijo nekaj več. Tako je postal milijrder. Tudi kampanjo za predsednika je zastavil tako, da bi volivce vodil do priznanja, kako srečni so, da imajo na voljo njegove kavarne.

Howard Schultz želi postati predsednik ZDA

Howard Schultz želi postati predsednik ZDA
© Flickr / U.S. Army Sgt. James K. McCann

Kandidaturo za predsednika ZDA na volitvah leta 2020 je Howard Schultz napovedal, ker enako kot drugi bogataši prezira levičarje, ki bi obdavčili premožne, kot je senator Bernard Sanders, kot zavračajo Donalda Trumpa. Ob tem so še preneumni, da bi to znali zadržati zase.

Arwa Mahdawi pa v Guardianu opisuje, kako si Schultz prizadeva, da ga ne bi več imeli za milijarderja, ker je ta beseda postala kleveta, ampak za »osebo s premoženjem« ali »osebo z bogastvom«.

Superbogatim je skrivanje bogastva uspelo že z besedo filantropist, ki v resnici predstavlja »bogataša, ki noče plačati davkov ali poštenih plač zaposlenim, hoče pa biti pohvaljen, ker nekaj denarja daje v dobrodelne namene«.

To ni samo ponesrečen poskus, da bi se ogradil od oznake, ki ni priljubljena, ampak tudi nov primer skrivanja bogastva pod drugim imenom. To je superbogatim že uspelo z besedo filantropist, ki v resnici predstavlja »bogataša, ki noče plačati davkov ali poštenih plač zaposlenim, hoče pa biti pohvaljen, ker nekaj denarja daje v dobrodelne namene«. Superbogati so bili izjemno uspešni pri spremembi besedne zveze »izogibanje plačilu davkov« v izraz filantropija. Nizozemski zgodovinah Rutger Bregman je tako na svetovnem gospodarskem forumu v Davosu dejal, da bi morali prenehati govoriti o filantropiji in začeti govoriti o davkih.

Naslednja trditev, ki jo uporabljajo super bogati, kot je Schultz, je, da so »se ustvarili sami«, da so si svoje premoženje sami zaslužili. Po tej logiki vsakdo, ki dovolj trdo dela, lahko postane milijarder.

Arwa Mahdawi pravi, da ne dvomi, da je Schultz trdo delal, ni pa do bogastva prišel brez pomoči skupnosti. Sam pravi, da je odraščal v socialnem stanovanju v New Yorku, torej je bil deležen pomoči davkoplačevalcev. Davki, ki jih premožni nočejo plačevati, so namenjeni postavitvi varnostne mreže, ki vsakomur omogoča, da lahko uspe, ne glede na to, kje začne. Medtem ko je izogibanje bogatih, da bi plačevali davke, za običajne državljane, ki jih morajo plačevati, zlobno in pohlepno dejanje, bi ga Schulz gotovo raje imenoval »razumen odgovor oseb s premoženjem«.

wOue4ceC2W8

pyAaxekYa50

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.