2020

Ideologija, ki nas je leta 2008 potegnila v krizo, je zdaj še močnejša, zato nas lahko potegne v še hujšo krizo

Protestnik na shodu opozicije v Caracasu v majici newyorške borze (New York Stock Exchange)

Protestnik na shodu opozicije v Caracasu v majici newyorške borze (New York Stock Exchange)
© Profimedia

Ameriški podpredsednik Mike Pence je 22. januarja poklical Juana Guaidója, vodjo venezuelske opozicije, in ga vprašal: Hočeš postati venezuelski predsednik? Kar 81 odstotkov Venezuelcev do tedaj še ni slišalo zanj. Naslednji dan, 23. januarja, se je samooklical za »prehodnega« predsednika Venezuele.

Amerika, ki je venezuelsko bolivarsko vlado rušila 17 let, ga je nekaj trenutkov kasneje priznala.

Ker se Venezueli obeta zamenjava režima, ki je kakopak le sinonim za puč, je malo verjetno, da bo Guaidó – politični gangster, ki hoče zamenjati političnega gangsterja (to, da Venezuelci zavračajo Madura, še ne pomeni, da hočejo Trumpovega Guaidója!) – le »prehodni« predsednik. Pa ne zgolj zato, ker je Guaidó, kot pravi Roger Harris (CounterPunch), »brezhibno nelegitimen« in ker hočejo Venezuelci – kot kažejo sondaže – Madura zamenjati s pogajanji, ne pa z ameriško vojaško intervencijo (Američane, ki so s sankcijami v vseh teh letih tragedijo in trpljenje venezuelskega ljudstva le še poglobili, bi morala »mednarodna skupnost« iz te zgodbe itak izključiti!), temveč zato, ker dobro vemo, kakšen »prehod« čaka Venezuelo.

Za začetek, mi, ki smo se ravno dobro izvlekli iz velike finančne in gospodarske krize (v času katere so se mnogi med nami počutili kot Venezuelci in v času katere so z mnogimi – recimo z Grki – ravnali kot z Venezuelci), dobro vemo, kaj se zgodi, ko neoliberalni kapitalizem odpove: neoliberalizma, ki po takšni blamaži sploh ni več opravičljiv, ne zavržejo, ampak ga še zaostrijo in ekstremizirajo. Neoliberalizem, ki se je že itak, pravi George Monbiot, avtor knjige How Did We Get into This Mess?, tako prijel, da ga doživljamo kot »nevtralno silo, kot biološki zakon, kot Darwinovo evolucijsko teorijo«, zamenja še hujši neoliberalizem. Ni alternative! Svet se vrne k temu, kar ga je pokopalo. Prosti trg je leta 2008 katastrofalno odpovedal, a ga spet vsi slavijo. Bolje rečeno: svet, ki se je rešil iz krize, spet vodijo neoliberalne politike, ki so svet pripeljale v krizo.

Nič drugače ni, ko odpove socializem, zato bo tudi bolivarski socializem zamenjal brutalni, ekstremni neoliberalizem. Kot bi rekla Naomi Klein: Venezuelo čaka doktrina šoka! Kar pomeni: uvedli bodo »strukturne reforme«, ki bodo začele sunkovito poglabljati ekonomsko neenakost (revni bodo še revnejši, bogati bodo še bogatejši), socialne programe bo začela obračati »nevidna roka trga«, država bo postala »vitka«, javni sektor bodo »racionalizirali«, državno premoženje, zdravstvo, šolstvo, energetiko (nafto!), transport, ječe in vodo bodo »privatizirali«, trg – s trgom delovne sile vred – in okolje bodo »liberalizirali« in »deregulirali«, monopolne korporacije bodo nastopale kot »prosti trg«, socialno državo bo zamenjala »ekonomska svoboda«, državljane bodo prekvalificirali v »potrošnike«, ki bodo svoje demokratične odločitve izražali s »kupovanjem« in »prodajanjem« ( jasno, revni, ki so vedno v večini, bodo iz te »demokracije« izključeni), bogate in kapital bodo masivno »davčno razbremenili«, sindikate bodo razglasili za »tržno motnjo«, rentnike in bogate dediče za »podjetnike«, ekonomsko neenakost pa za »vrlino«, ker menda poganja tekmo in rast ter ustvarja bogataše, od katerih potem »kaplja« dol, k ljudstvu, tako da vsi dobijo (win-win). In ja: kdor ne bo delal, ne bo jedel, ljudje se bodo prelevili v ceneno delovno silo, delavci bodo delali več za manj, revni in brezposelni bodo sami krivi, da so revni in brezposelni, zmagovalci bodo dobili vse, neoliberalno doktrino, ki obljublja demokracijo in svobodo, pa bodo – absurdno! – promovirali s sloganom »alternative ni«.

Kot pravi Tony Wood (London Review of Books): »Obeta se vrnitev h konvencionalni neoliberalni modrosti devetdesetih let prejšnjega stoletja – vrnitev natanko k politikam, ki so v Venezueli sploh ustvarile bedo in na oblast pripeljale Huga Cháveza.«

Prosti trg je leta 2008 katastrofalno odpovedal, a ga spet vsi slavijo. Bolje rečeno: svet, ki se je rešil iz krize, spet vodijo neoliberalne politike, ki so svet pripeljale v krizo.

Venezuela, naftna velesila št. 1, bo darilo stebrom neoliberalne doktrine – Svetovni banki, Mednarodnemu denarnemu skladu in Svetovni trgovinski organizaciji. In kazen za Venezuelce bo huda – ker so volili socialiste! A vendar: neoliberalizem je vedno tako šokanten in ekscesen, da je že sam po sebi kazen. Neoliberalizem pač v vsakem človeku vidi potencialnega socialista, ki ga je treba na vsak način in za vsako ceno prevzgojiti v kapitalista – in to je proces brez konca. Odgovor na vprašanje, kaj se bo zgodilo z Venezuelci, je na dlani.

Mož, ki je napovedal krizo ‘08

Drugo vprašanje pa je, kaj se bo zgodilo z nami, ki smo se rešili krize, nismo pa se rešili neoliberalnih politik, ki so nas butnile v krizo. Nas čaka nova kriza? Nas čaka kapitalistična verzija Venezuele? Najbolje, da vprašamo Nouriela Roubinija, ameriškega ekonomista, ki je famozno napovedal tisto krizo leta 2008, tako da se ga je oprijel vzdevek »Dr. Doom«. Že lani, ob desetletnici te krize, je zelo odmevno posvaril, da bo svet leta 2020 »ponovno zrel za finančno krizo, ki ji bo sledila globalna recesija«.

Politika fiskalnih spodbud, ki trenutno poganja in napihuje ameriško gospodarstvo, ni vzdržna, pa tudi tempirana je tako slabo, da se ameriško gospodarstvo pregreva, pravi Roubini, ki ne skriva, da je problem v resnici hujši: bolj ko se bo bližalo leto 2020, bolj ko se bodo torej bližale ameriške predsedniške volitve, bolj bo Trump, ki mu posebni preiskovalec Robert Mueller – zaradi predvolilnih povezav s Kremljem – vse bolj zateguje zanko okoli vratu in ki bo hotel volitve na vsak način dobiti (sicer ga čaka ječa), blaznel in pregreval gospodarstvo.

A to še ne bo vse: bolj ko se bodo bližale volitve, bolj bo eskaliral svoje trgovinske vojne s Kitajsko, Evropsko unijo, Mehiko in Kanado. Toda v svetu se bo rast do tedaj upočasnila, tako da se bodo številne dežele Ameriki že tudi maščevale za protekcionizem. Dodajte še kako vojno, ki jo bo Trump nujno potreboval (Iran), in še kak stagflacijski geopolitični šok, ki ga bo en passant zakuhal (z morebitnim napadom na naftni Iran), in dodajte še upočasnitev ameriškega gospodarstva, ki bo v naslednjih dveh letih neizbežna, še kak prenapihnjen balon (borza), še kak Trumpov izsiljevalski napad na ameriško centralno banko, še višjo globalno zadolženost kot pred letom 2008, višjo kot kadarkoli v zgodovini, in še kako državo, ki jo bodo populisti odpeljali iz Evropske unije (recimo Italijo), pa lažje občutite obline »popolnega viharja«, ki se obeta leta 2020.

Trump se verjetno prekleto dobro zaveda, da po II. svetovni vojni niso bili ponovno izvoljeni le trije ameriški predsedniki, Gerald Ford, Jimmy Carter in George H. W. Bush – vsi trije zaradi hudo upočasnjene gospodarske rasti.

Ekonomska neenakost je tako huda, da bi morala biti naloga države ljudi ščititi pred neoliberalizmom in njegovimi ekscesi.

Toda ko bo udaril »popolni vihar«, pravi Roubini, ne bodo na voljo politična orodja, s katerimi bi ga lahko zajezili in nevtralizirali: javni dolg bo tolikšen, da resne fiskalne spodbude ne bodo mogoče, bolj nekonvencionalne monetarne politike bodo onemogočale prenapihnjene bilance, masivno reševanje finančnega sektorja, kakršno smo videli po letu 2008, pa bo v deželah s populističnimi – ali nesolventnimi – vladami »ideološko« nesprejemljivo. Sploh pa, v Evropski uniji prav zaradi razmaha populizma ni mogoče ustvariti reform in institucij, s katerimi bi se lahko borili proti naslednji krizi in prostemu padu. Vlade so imele leta 2008 politična orodja, s katerimi so lahko preprečile prosti pad, sedanje vlade pa bodo »imele zvezane roke,« pravi Roubini. »Ko bosta prišli naslednji kriza in recesija, bosta morda še hujši in daljši od prejšnjih.«

Recept za novo finančno krizo

A nove finančne krize ne napoveduje le Nouriel Roubini. Ravno nasprotno, številni ekonomisti, finančniki, magnati in banke – recimo Ben Bernanke (dolgoletni predsednik ameriške centralne banke), Mark Zandi (glavni ekonomist pri Moody’s Analyticsu), JP Morgan, Ray Dalio (sloviti upravljavec skladov hedge), McKinsey Global Institute itd. – mozaik »popolnega viharja«, ki se obeta leta 2020, nenehno niansirajo in dopolnjujejo: zadnje čase tako poslušamo, da bodo Trumpove fiskalne spodbude zbledele (»In Wile E. Coyote bo padel s klifa«), da bo dolar padel (ker bo država tiskala denar, s čimer bo skušala ustaviti napihovanje proračunskega primanjkljaja), da se bo globalna rast upočasnila, da je zadolženost v številnih hitro rastočih in razvitih gospodarstvih previsoka (ekscesno zadolženi so ameriški študentje, Kitajska, Amerika, korporacije ipd.), da evropske banke niso ravno v najboljši formi (niso ravno blazno solventne, še manj profitabilne), da je denar izredno poceni, tako da vsi spet hlinijo »bogataše« (in se zadolžujejo), da je enormnost finančnega sektorja brez pravega smisla in brez prave vrednosti (50 odstotkov korporativnih profitov nastane v finančnem sektorju, toda s temi profiti profitirajo le elite), da finančni sistem spet prerašča nadzorno-regulatorni aparat in da še vedno nimamo neodvisnih bonitetnih agencij. In seveda: da bodo visoke obrestne mere in visok proračunski primanjkljaj ameriško gospodarstvo ogrozili ravno v času Trumpove predvolilne kampanje. Ameriške volitve pa so neizogibne.

Nič čudnega, da magnati – recimo Mark Zuckerberg in Elon Musk – tako vneto navijajo za univerzalni temeljni dohodek. Kot da jih je strah revolucije, ki bi jih razlastila.

In Bandy X. Lee, psihiatrinja z univerze Yale, pravi, da bo Trump, ki mu bo tedaj šlo za golo preživetje, zelo »nevaren«, saj se bo zatekel k »ekstremnim ukrepom«. Če bo seveda tedaj, v času predsedniških volitev, sploh še na prostosti, kot je te dni sarkastično pripomnila demokratska senatorka in predsedniška kandidatka Elizabeth Warren.

Ko je izbruhnila kriza, so začele vlade – tudi ameriška (Dodd-Frank Act) – banke in finančno industrijo strožje regulirati, da bi nas zaščitile pred njihovimi ekscesi in eksplozijami, toda Trump, neoliberalni trol, je vse to – v imenu »fantastične« in »čudovite« in »neverjetne« in »zgodovinske« rasti – spet dereguliral. Namesto da bi Ameriko zaščitil pred tveganji in katastrofami, jo je tveganjem in katastrofam izpostavil.

A to je bilo pričakovati. Ko se vrnejo neoliberalne politike, se vrnejo pozivi k deregulaciji in liberalizaciji. Banke, ki so bile prevelike, da bi smele propasti (JP Morgan, Goldman Sachs, Citigroup ipd.), so zato zdaj še večje in bogatejše. Šest bank upravlja polovico premoženja celotnega bančnega sistema, banka JP Morgan je v desetih letih zrasla za 100 odstotkov, Bank of America pa za 50, pravi ekonomist Victor Li (CNBC.com). »Če bo deregulacija pripeljala do črnega scenarija, bodo te banke padle še nižje kot zadnjič.«

Donald Trump je v Texasu začel predvolilno kampanjo 2020

Donald Trump je v Texasu začel predvolilno kampanjo 2020
© Profimedia

Nikogar več ne zanima varnost – vse zanima le še rast. Senčno bančništvo, ki poteka zunaj reguliranega bančnega sistema, se širi in krepi, nereguliranih »kompleksnih« finančnih produktov in »eksotičnih« finančnih instrumentov, ki jih nihče ne razume (in ki so tudi narejeni zato, da jih ne bi nihče razumel in reguliral), ter finančnih poslov, ki jih opravljajo neregulirane finančne institucije, ni nič manj, kot jih je bilo pred krizo leta 2008, v Ameriki pa finančno industrijo nadzoruje in regulira nenormalno in disproporcionalno veliko ljudi, ki so prišli iz finančne industrije (finančni minister Steve Mnuchin je bil upravljavec sklada hedge in partner v Goldmanu Sachsu, predsednik agencije za trg vrednostnih papirjev Jay Clayton je bil pri finančni družbi Sullivan & Cromwell, Joseph Otting, vodja urada za nadzor nad vsemi nacionalnimi bankami, je bil podpredsednik U. S. Bank itd.). Kar pomeni, da so »vrtljiva vrata« med Wall Streetom in Belo hišo, ki so jih po izbruhu krize vsi tako kritizirali, preživela, s tem pa je preživel tudi »recept za novo finančno krizo«, pravi Li.

Dodajte še kibernetične napade, ki lahko v trenutku paralizirajo finančne trge in »too big to fail« korporacije, algoritme za hitro trgovanje, ki lahko povzročijo »hipne zlome« (flash crashes), kriptovalute (bitcoin ipd.), ki so ustvarjene za balone, in finančne elite, ki se spet valjajo v hedonizmu, grandomaniji, dekadenci, grotesknih privilegijih in brezmejnem pohlepu (ameriški magnat Kenneth Griffin je nedavno kupil stanovanje za 238 milijonov dolarjev! Jeff Bezos, lastnik Amazona, je težak 112 milijard dolarjev! zagonska podjetja bogatašem ponujajo transfuzije »pomlajevalne« krvi mladih, jasno, revnih!), pa lažje razumete, zakaj bi bil lahko svet leta 2020 zrel za novo finančno krizo.

Po krizi so rekli, da bodo kapitalizem reformirali. Niso ga. Da ga niso, potrjuje silovit postkrizni razmah populističnih, nacionalističnih, fašistoidnih gibanj, ki se hranijo s prezirom do elit in njihovih institucij, tudi tistih dveh največjih, najsvetejših – tržnega gospodarstva in liberalne demokracije. A tu se populisti ujamejo z neoliberalci – oboji v demokraciji vidijo le motnjo.

Nič, neoliberalizem iz vseh potegne najslabše. Ne ustvarja le gospodarskih kriz, pravi Monbiot, temveč tudi politične. Kar pa ne preseneča: bolj ko neoliberalizem odpove, ekstremnejši postane. »Trg nam ni pomagal dobiti II. svetovne vojne,« pravi Marshall Auerback (Independent Media Institute). Ne, »prosti trg« res ne dobiva vojn – jih pa spodbuja in začenja. A kapitalizma nihče ne ubija tako kot prosti trg, pravi Thomas Frank (Salon).

Če si bodo hoteli milenijci izboljšati življenje, bodo morali zrušiti neoliberalni sistem, ki jih kuri, osamlja ter spravlja v ekonomsko negotovost.

McDonald Trump – ki mu je protekcionizem ljubši od tržnega gospodarstva, liberalna diktatura pa ljubša od liberalne demokracije – je del teh ekstremnih, populističnih, etnonacionalističnih gibanj, njihov produkt. Njegova ciljna publika so prav ljudje, ki jih je postkrizni kapitalizem pustil na cedilu – ljudje, ki se po krizi nimajo dobro – ljudje, ki imajo občutek, da živijo v Venezueli. Po krizi so dobili le »boljšo« verzijo distopičnega kapitalizma, ki jih je pripeljal v krizo. A še celo Martin Wolf, kolumnist Financial Timesa, ne ravno socialist, ve, da »ljudje nočejo boljše preteklosti, temveč boljšo prihodnost«.

Ideologija večne krize

In kar je najhujše: ideologija, ki nas je potegnila v krizo, je preživela. Kar pomeni, da smo res ogroženi – in res zreli za novo finančno krizo. Da je neoliberalna ideologija preživela, vidimo na vsakem koraku. Nekaj teh korakov je nedavno popisal RJ Eskow (AlterNet): vse moti država z velikim javnim sektorjem, a nikogar ne motijo velike korporacije, vsi slavijo prosti trg, a nikogar ne motijo monopolisti, vsi slavijo svobodo in nasprotujejo totalitarnim režimom, a nikogar ne moti totalitarnost megakorporacij.

Še vedno nas tudi prepričujejo, da večino družbenega bogastva ustvarijo elite, genialni, vizionarski, junaški podjetniki, toda Winnie Byanyima, izvršna direktorica slovite britanske dobrodelne organizacije Oxfam, je v Davosu – na Svetovnem gospodarskem forumu – opozorila, da večino družbenega bogastva v resnici ustvarita delavski in srednji razred, zgornji razredi ga le na veliko izkoriščajo in uničujejo.

Da je ideologija, ki nas je pripeljala v krizo, preživela tudi pri nas, smo se prepričali lani, ko se je – potem ko se je izkazalo, da v koalicijski pogodbi piše: »Osebne prihodke iz kapitala in rent bomo vključili v osnovo za odmero dohodnine« – vnela žolčna razprava, ali naj se stopnja obdavčitve dohodkov iz kapitala zviša in za koliko. Desnica – z Janšo vred – je to možnost hitro razglasila za »venezuelski scenarij«, kar je bilo noro, toda nič manj noro niso zveneli bolj »trezni«, ki so oznanili, da z zvišanjem davkov ne bomo ravno veliko profitirali, saj so spregledali, da gre pri obdavčitvi bogatih za korektiv, s katerim se skušata preprečiti prehuda ekonomska neenakost in pretirana koncentracija bogastva, ki bi bogatim dajala disproporcionalno družbeno moč in disproporcionalno velik politični vpliv, nezdružljiv z demokracijo.

Bogati ne bi plačevali davkov, bi pa darovali v dobrodelne namene, toda filantropija ne more nadomestiti ne države, ne primerne obdavčitve, ne dobre socialne države, pravi nizozemski novinar in zgodovinar Rutger Bregman, ki je v Davosu opozoril, da se počuti kot na »gasilski konferenci, na kateri ne sme nihče govoriti o vodi«. V Davosu ni nihče govoril o davkih: »Lahko sicer še enkrat pripeljemo Bona, toda govoriti bi morali o davkih. To je to. O davkih, davkih, davkih. Vse drugo je sranje.« Vsekakor: filantropija je še en neoliberalni mit, ki je preživel. In tudi ta mit je orožje: bogate davčno razbremenijo, da bi lahko čim več darovali v dobrodelne namene, toda prav filantropija jim potem daje disproporcionalno in povsem nezasluženo družbeno in politično moč, s katero lobirajo za še dodatna znižanja davkov.

Vladavina trpinčenja

Nedavno smo imeli afero zaradi mobinga – kulturni minister naj bi bil trpinčil podrejene. Zadevo zdaj preiskuje policija. Nič ni narobe s tem. Ničelna stopnja tolerance do mobinga – kul. Mobing je gnusen. Toda paziti moramo, da ta mikropsihološki mobing ne postane dimna zavesa. Ali kot pravita Charles Derber in Yale R. Magrass, avtorja knjige Bully Nation: z mikropsihološke ravni se moramo premakniti na makrodružbeno raven, kajti prav tam se dogajajo najhujša trpinčenja – tam je mobing nekaj »normalnega« in »vsakdanjega«.

Kapitalizem – zdaj dominantna družbena ureditev – je namreč mobing in trpinčenje institucionaliziral. Pomislite: odpuščanje delavcev je trpinčenje, nižanje plač je trpinčenje, prisiljenje v nižje plače je trpinčenje, neplačevanje socialnih prispevkov je trpinčenje, slabšanje delovnih razmer je trpinčenje, vsiljevanje nadur in mizerne minimalne plače je trpinčenje, znojilniško izkoriščanje »nevidne« delovne sile je trpinčenje, poniževanje in zastraševanje na delovnem mestu je trpinčenje, siljenje delavcev v tekmovanje in socialni darvinizem je trpinčenje, siljenje delavcev v to, da priznajo svojo »inferiornost«, je trpinčenje, strogo varčevanje – austerity – je trpinčenje.

Zakaj to trpinčenje ne velja za gnusno in zavržno? Zakaj za to trpinčenje ne velja ničelna stopnja tolerance? Zakaj tega trpinčenja ne preiskuje policija? Ko so vlade po letu 2008 reševale finančne elite (in jih zasipale z bailouti in poceni denarjem), so ljudstvu naprtile strogo varčevanje in nizke plače – ja, tudi to je bilo trpinčenje. Zakaj ga ne preiskuje policija?

A to še zdaleč ni vse: tudi velika ekonomska neenakost je trpinčenje. In neoliberalizem, ideologija socialnega trpinčenja, ki je ob koncu sedemdesetih let »prevzela« – da ne rečem okupirala – kapitalizem, je stroj za ustvarjanje in poglabljanje ekonomske neenakosti, kar je lepo pokazal Thomas Piketty v knjigi Kapital v 21. stoletju. Kapitalizem je bil vedno prizorišče velike ekonomske neenakosti (razen prvih 30 let po II. svetovni vojni), toda ko ga je »prevzel« neoliberalizem, se je ekonomska neenakost katastrofalno poglobila in postala ekstremnejša kot kadarkoli.

Portal Inequality.org opozarja, da si se leta 1982 – ob vznožju neoliberalne kontrarevolucije – na Forbesovo lestvico 400 najbogatejših Zemljanov prebil že, če si imel 80 milijonov dolarjev, danes – v dobi neoliberalnega razcveta – pa moraš za preboj na to lestvico imeti nekaj milijard dolarjev. Oxfam je na Svetovnem gospodarskem forumu sporočil, da ima po novem 26 najbogatejših Zemljanov toliko premoženja kot spodnja polovica človeštva (skoraj štiri milijarde ljudi). V zadnjem letu so si premoženje povečali za 900 milijard – za 12 odstotkov. Spodnji polovici človeštva pa se je lani premoženje zmanjšalo za 11 odstotkov. Predlani je imelo toliko premoženja kot spodnja polovica človeštva 43 najbogatejših Zemljanov.

Ekonomska neenakost je tako huda, da res izgleda kot zločin, za katerega bi morala obstajati ničelna stopnja tolerance.

A ekonomska neenakost nima nobene zveze z »nepopolnostjo« trga, pravi Piketty – ne, perfektneje ko deluje trg, hujšo ekonomsko neenakost ustvarja. Obenem pa trg ne vsebuje mehanizmov, ki bi neenakost omejili. Kar seveda pomeni, da jo lahko omeji le država – s progresivnim davkom na bogastvo in kapital. To je edini pravi korektiv, ki je na voljo državi.

Demokratska kongresnica Alexandria Ocasio-Cortez, sicer privrženka demokratičnega socializma, je nedavno dvignila prah, ko je rekla, da bi bilo treba bogate – tiste, ki zaslužijo več kot 10 milijonov na leto – obdavčiti 70-odstotno. Neoliberalci so takoj ponoreli: to je socializem! Magnat Michael Bloomberg pa je dodal: »To zveni kot Venezuela.«

No, če je to socializem (ali Venezuela), potem je Amerika od leta 1946 do 1980 živela v socializmu, že kar komunizmu, saj so bili davki takrat izredno visoki: do leta 1964 so bili bogati obdavčeni 85-odstotno, včasih celo 91-odstotno! Vse tja do leta 1980 – do Reaganove neoliberalne kontrarevolucije – pa so bili obdavčeni 70-odstotno!

Se je rast zaradi tega zmanjšala? Ne – ves čas je bila zelo visoka, včasih tudi desetodstotna. Ekonomska neenakost je bila najmanjša v zgodovini, ljudje pa so živeli v zelo udobni blaginji (ni naključje, da v Svetovnem poročilu o sreči med najsrečnejšimi nacijami vedno najdete prav prebivalce skandinavskih dežel, ki slovijo po visokih davkih). Tako je bilo v vseh razvitih deželah, dokler niso na svetovni oder stopili neoliberalci, ki so masivno znižali davke (s približno 62 odstotkov na približno 38 odstotkov) in masivno zvišali ekonomsko neenakost.

Trump je nedavno v kongresnem govoru grmel proti socializmu: »Trdno smo odločeni, da Amerika ne bo nikoli socialistična dežela.« Hotel je napičiti Alexandrio Ocasio-Cortez, ki je predlagala višjo obdavčitev bogatih, a je spregledal, da so sondaže pokazale, da večina Američanov njen predlog podpira.

Strah pred revolucijo

Ironija je kakopak v tem, da živimo v času, ko je država postala izvajalka neoliberalnih politik, toda ekonomska neenakost je tako huda, da bi morala biti naloga države ravno nasprotna: ljudi ščititi pred neoliberalizmom in njegovimi ekscesi – pred izkoriščanjem, zasužnjevanjem, izsiljevanjem, poniževanjem in trpinčenjem.

Ko ekonomska neenakost dobi tako grozljive razsežnosti, kot jih ima zdaj, potem situacije ni več mogoče rešiti po »normalni« poti, pravi Walter Scheidel, avtor knjige The Great Leveller – vsaj zgodovina ne pomni takšnih rešitev. Ko ekonomska neenakost tako naraste, so mogoče le »nenormalne« rešitve – vojna, kuga, zlom države ali revolucija, pravi Scheidel.

Še bolj direkten je Malcolm Harris v knjigi Kids These Days: Human Capital and the Making of Millennials: če si bodo hoteli milenijci – generacije, rojene med letoma 1980 in 2000 – izboljšati življenje, bodo morali zrušiti neoliberalni sistem, ki jih kuri, izžema, osamlja ter spravlja v ekonomsko negotovost, socialno prekarnost in permanentno paniko, kar pa bodo lahko storili le tako, da bodo postali bodisi fašisti ali revolucionarji.

Nič čudnega, da magnati – recimo Mark Zuckerberg, Richard Branson in Elon Musk – tako vneto navijajo za univerzalni temeljni dohodek. Kot da jih je strah revolucije, ki bi jih razlastila. Ali kot pravi Rutger Bregman: tisti zgoraj skušajo proletariatu plačati, da jih ne bi požrl!

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.