Mit o dobrem okupatorju

Po prvi svetovni vojni je tretjina slovenskega etničnega ozemlja pripadala sosednji državi, v Italiji je takrat živelo okoli 320.000 Slovencev. Bolj ko se je italijanska država fašizirala, bolj se je čutil italijanski pritisk po raznarodovanju. S prihodom Benita Mussolinija na oblast se je poitalijančevanje Primorske pospešilo, slovenski priimki in imena krajev so se spreminjali v italijanske, spremenili so okoli 50.000 priimkov in 1500 krajevnih imen. Prepovedali so slovenska (in hrvaška) kulturna društva, časopise, politične stranke.

Cilj italijanskih oblasti je bil jasen, Mussolini ga je napovedal. Leta 1920 je med obiskom Pulja dejal takole: »Ko imamo opraviti z nižjo in barbarsko raso, kakršna je slovanska, ne smemo udejanjiti politike korenčka, temveč moramo izvajati politiko palice. Meja domovine mora teči od Brennerja do Snežnika in Dinarskega gorstva. Mislim, da je veliko lažje žrtvovati 500.000 slovenskih in hrvaških barbarov kakor pa 50.000 Italijanov.«

Ves ta proces je bil neposredno povezan z nasiljem, v Trstu so nacionalisti in fašisti že leta 1920 požgali Narodni dom. Prepovedana je bila javna raba slovenščine, v šolah, v cerkvah, tudi na ulici, posebna sodišča so preganjala in zapirala tiste, ki so se fašistom uprli, na različnih procesih je bilo ustreljenih 22 Slovencev …

Nasilje nad Slovenci se je stopnjevalo med drugo svetovno vojno. Po podatkih iz popisa žrtev druge svetovne vojne v Sloveniji so Italijani neposredno odgovorni za 6288 mrtvih, v italijanski vojski pa je umrlo še okoli 1200 (prisilno) mobiliziranih Slovencev. Samo v Gramozni jami so Italijani postrelili 185 talcev, Ljubljana pa je bila takrat obdana z žico. Izvajale so se množične aretacije in deportacije – »ne po načelu zob za zob, temveč po načelu glavo za zob«, kot je v svoji okrožnici zapisal general Mario Roatta.

Najbolj zloglasno je bilo taborišče na Rabu, kamor so Italijani zaprli okoli 6000 ljudi iz Slovenije, umrlo jih je približno 1200, med njimi več kot sto otrok. Nekdanji italijanski premier Silvio Berlusconi je sicer pred časom dejal, »da italijanski fašisti nasprotnikov režima in drugih niso pošiljali v koncentracijska taborišča, pač pa le na obvezne počitnice«.

Samo v veliki roški ofenzivi, ki je potekala poleti in jeseni leta 1942, je umrlo okoli 1300 ljudi, tudi civilistov, požigali so vasi, prebivalce, kar celotne družine pa so Italijani »preventivno« pošiljali v internacijo. Na Primorskem ni bilo nič bolje, junija 1942 so v Brkinih požgali 117 hiš, pobili 32 talcev in 462 prebivalcev odgnali v internacijo. Skupno je bilo v času italijanske okupacije v taborišča iz Ljubljanske pokrajine interniranih 25.000–30.000 oseb. Poleg Raba so jih zapirali še v Gonars, Padovo, Visco in drugje.

Italija je kapitulirala septembra 1943. Veliko o dobrem okupatorju pove dnevniški zapis vojaškega kurata Pietra Brignolija, ki ga v svoji knjigi o fojbah navaja zgodovinar Jože Pirjevec. Italijanski kurat je zapisal, da se »širi govorica, da so (italijanski vojaki) zbrali trume žensk, otrok in ostarelih, ki so jih izsledili v gozdovih ali pa so se zaradi lakote in slabega vremena zatekli v naše postojanke, in jih v obupnem joku poslali v koncentracijska taborišča«. To niso bile govorice, vse to se je v resnici dogajalo. Italijanski general Taddeo Orlando je svojim podrejenim med »čistilnimi akcijami« dejal, da morajo »ponovno vzpostaviti nadvlado in čast Italijanov, pa čeprav bi zaradi tega morali umreti vsi Slovenci in bi bila Slovenija povsem uničena«.