Boštjan Napotnik

22. 2. 2019  |  Mladina 8  |  Konzum

Prosti pad

King Kebab – Duna Imbiss, Kamnik

  • ocena: 2 / 5

Zunanjost

Zunanjost

Vsebina

Vsebina

Okrepčevalnica Duna Imbiss
Perovo 26, Kamnik
Tel.: 070 575 365
Od ponedeljka do četrtka od 9.30 do polnoči, ob petkih do enih, ob sobotah od 11.30 do enih, ob nedeljah pa od poldneva do 23.00.

Ambient:
samorastniško razširjen obrat v 90’s obvoznični nakupovalni coni z nekaj ultrapas mizicami in stoli

Napitki:
poleg v hladilnik zloženih cukranih in obarvanih vod se najde tudi kakšna steklenica unionskega nefiltriranca

Dostopnost:
zaviješ z obvoznice, poiščeš parkirno mesto, se povzpneš po kaskadersko strmi rampici in prestopiš stopničasto visok prag

Fino:
da uporabljajo slovensko meso

Ne tako fino:
(skoraj) vse drugo

King kebab in queen goveja jufka staneta 4 evre, na krožnik naložen special kebab 6, pomfri pa 2 evra.

»Samo preblisk: a obstaja v naši domovini kak kebab, ki ni narejen iz teh zvarkov?« je pisalo v elektronskem sporočilu, ki so ga v Konzumovem vrhovnem štabu ondan naslovili na inšpektoratov raziskovalno-doušniški inštitut. V arhivih terenskih zapiskov in opažanj smo v ne še čisto pozabljeni preteklosti kar hitro našli dva zadetka, ki sta ustrezala dani nalogi.

Najprej smo se spomnili brkatega iranskega fotra, ki je pred kakšnim desetletjem v družinski restavraciji na Poljanski cesti vsako jutro na jekleno palico natikal kose čez noč mariniranega piščančjega mesa, jih nato na vertikalnem žaru počasi opekal in z dolgim, ostrim nožem rezal ter jih z drobno narezano solato in paradižnikom in čisto malo omake polagal v fine majhne kruhke. Izjemen maloserijski rokodelski izdelek je to bil, škoda, da je vse skupaj trajalo le kakšno slabo leto.

Drugi spomin je prispevalo kamniško dopisništvo: pred dobrimi 20 leti je ob tamkajšnji obvoznici na transoceanskem ladjevju izvežbani morski volk odprl za današnje čase nepredstavljivo resno kebabdžinico, za katero je z ambicijo po resni prehranjevalnici maltretiral dobavitelja kruha in mesarja, kebab pa je lastnoročno rezal in stregel sam. Duna Imbiss (tako se je reč imenovala) je lokalno priljubljenost unovčila z odprtjem podružnice na ljubljanski Nazorjevi, ustanovni ata je posel na stara leta prodal in reč zdaj na izvirni lokaciji obratuje pod kraljevsko oplemenitenim imenom, ugled pa še vedno gradi na slovenskem izvoru mesa v govejem kebabu. Kar je na obisk – v kombinaciji z uvodnim prebliskom – pripeljalo tudi naše terensko moštvo.

Čeprav se bo tole mogoče slišalo kot sivolaščevo jadikovanje po starih dobrih, je treba vendarle takoj razčistiti, da to, kar z električnim trimerjem dandanes režejo v Duni, če ne štejemo izvora mesa, nima nobene povezave s kebabom, kot je nekoč bil: tanki in prhki oblanci mesnega pripravka (ker kosi mesa to pač niso) so brez okusa in teksture, skupaj z malo narezanega zelja in solate so vstavljeni v premalo pečen kruh, katerega edina odlika je radodaren sezamov posip, da bi vse skupaj sploh imelo kaj žmohta, pa je utopljeno v na majonezni osnovi namešani težki omaki. Reč se – vsaj za rokave jedca – za odtenek bolje obnese, če je tesno zavita v jufko, kdor se odloči za postavitev oblancev na krožnik, naj računa še na kakšen deci omake več, še najboljši je hrustljavi pomfri.

Že res, da od kebabiranja nismo veliko pričakovali, a sodeč po globini padca, ki ga je v iskanju cenovnih bližnjic v nekaj letih doživela včasih čisto spodobna institucija, so kebabi trenutno največji prehranjevalni junk (verjetno ne le) pri nas. Pri čemer tip hrane in cena ne moreta biti izgovor: za primerljiv keš se dobi več kot le spodoben burger, zanimiv kos pice ali nadstandardni hotdog, če ne celo kakšen inovativnejši ulični prigrizek.