Staš Zgonik

22. 2. 2019  |  Mladina 8  |  Politika

Amy Klobuchar, slovenskega naroda pravnukinja in demokratska kandidatka za predsednico ZDA

Kako je Amy Klobuchar, kandidatka za demokratsko nominacijo za ameriško predsednico, odkrivala Slovenijo in svoje korenine

Amy Klobuchar je bila lani jeseni še tretjič zapored izvoljena za senatorko, pred dvema tednoma pa je naznanila svojo kandidaturo za ameriško predsednico.

Amy Klobuchar je bila lani jeseni še tretjič zapored izvoljena za senatorko, pred dvema tednoma pa je naznanila svojo kandidaturo za ameriško predsednico.
© Profimedia

Ko se je na vroč poletni dan leta 1985 ameriški novinar slovenskega rodu Jim Klobuchar skupaj s hčerko Amy na kolesu vzpenjal proti prelazu Ljubelj, mu je v glavi odzvanjala slovenska narodna pesem Čez tri gore. Govori o mladcu, ki mora premagati številne ovire, da pride do izbranke. »Če je bil prelaz Ljubelj le prva od treh gora, je to hudo visoka cena za poljub ljubljene osebe in porcijo prekajene klobase,« je zapisal v potopisnem članku, ki je tistega leta v šestih nadaljevanjih izšel v časniku Minneapolis Star and Tribune, pri katerem je bil zaposlen. Cilj njunega popotovanja je bil spoznati deželo, iz katere so se Jimovi stari starši izselili v ZDA, in obiskati kraje, kjer bi lahko našla še živeče sorodnike.

Iz Švice, od koder je izhajala družina Jimove žene, Amyjine mame, sta se z vlakom odpeljala do Celovca, nato pa zajahala kolesi in se namenila proti Sloveniji. Njuno olajšanje ob prihodu na vrh prelaza je zmotilo vpitje carinika na mejnem prehodu. Ker je bila Jimova slovenščina zelo zarjavela in omejena bolj na vljudnostne fraze, ga je sprva zaskrbelo, a se je nato ob pomoči prijazne gospe, ki je pregledovala vizume, izkazalo, da ju je hotel carinik zgolj opozoriti na težke tovornjake, ki bi ju lahko zmečkali na poti v dolino.

Med spustom sta se ustavila pri neki gostilni, na steno katere je bila pribita spominska tabla umrlim v narodnoosvobodilnem boju med drugo svetovno vojno. »Na njej so bili priimki, kot so Logar, Gradišar, Kočevar, Mihelič in Petrič, sama imena, ki jih še vedno najdete tudi v telefonskih imenikih in na šolskih seznamih Železnega pasu [območje Minnesote ob Gornjem jezeru, bogato z železovo rudo, op. a.].« Koža se mu je naježila. »Samo dve generaciji sem oddaljen od te dežele in odraščal sem z ljudmi, ki nosijo te priimke.«

Na poti proti Ljubljani je Jim občudoval razglede, ko se je iz ozadja oglasila Amy, opisuje v članku. Ta je ravno diplomirala na pravni fakulteti in jo je bolj skrbelo za varnost kot za lepote njene očetnjave. »Nazadnje, ko si takole gledal naokoli, si padel in si zlomil ličnico. Glej na cesto.« Ko sta prispela v Ljubljano, sta se nastanila v takrat še delujočem hotelu Bellevue nad Halo Tivoli. Naslednji dan sta bila dogovorjena z lokalnim vodnikom, ki naj bi jima pomagal pri iskanju morebitnih še živečih sorodnikov. Ta vodnik je bil Marko Zgonik, takrat 32-letni fizik in oče takrat triletnega avtorja tega članka.

Jim Klobuchar je popotovanje opisal v šestih nadaljevanjih potopisnega članka, ki je izšel v časniku Minneapolis Star and Tribune.

Njihova prva postaja naslednji dan je bila Ribnica, kjer je bil v rojstni knjigi tamkajšnje upravne enote še vedno ohranjen zapis o rojstvu Therese Francelj. Jimova babica po mamini strani se je rodila 26. decembra 1884 v vasici Kot. V ZDA se je izselila na prelomu stoletja. Na Ellis Island v New York je prispela kot zaročenka sina kmeta iz vasice Orlaka pri Trebnjem, enega od številnih, ki so jih rekrutirali za delo v rudnikih železa v Minnesoti. Veljali so za poceni delovno silo. Delovniki so trajali po 12 ur. Vprašanje, ali se jim je godilo bolje kot tistim, ki so ostali v domovini. »Nikoli niso znali prav razložiti, kar so vedeli v svojih srcih, da dolgi delovniki in vseprisotni oblaki rdečega prahu niso mogli zamegliti vizije, ki je postala vodilo njihovega življenja. Če Novi svet ni pomenil odrešitve zanje, jo bo prinesel njihovim otrokom.«

Uslužbenka upravne enote v Ribnici jim je povedala, da v Kotu ne živi nihče več s priimkom Francelj. Jih je pa nekaj še živelo v okoliških vaseh. Najboljša možnost za koristne informacije se je zdela ženska po imenu Ana Francelj iz vasi Jurjevica. Oseminsedemdesetletna kmetica, ki se je v visokih gumijastih škornjih pravkar vrnila s košnje in se ji je mudilo nahraniti krave v bližnjem hlevu, o Ani ni vedela nič. Njen mož, po katerem je prevzela priimek, je tri mesece po poroki odšel v Kanado iskat zlato. Šest mesecev zatem se jima je rodila hči. Mož je nekaj časa pošiljal denar, nato pa zbolel in umrl. Lahko, da je bil v sorodu z Ano Francelj, a Jim ni nikoli slišal za sorodnika, ki bi iskal zlato v Kanadi.

Neuspeh jih ni potrl. Sklenili so se napotiti v Črnomelj, saj so vedeli, da tam živi nekaj Klobučarjev in da je od tam izhajal eden od Jimovih dedkov.

Pot se je izkazala za bolj pustolovsko, kot so pričakovali. Med Kočevjem in Črnomljem je bilo treba prevoziti kar 29 kilometrov makadama, ki ga njihova kolesa niso najbolje prenašala. Po nekaj zasilnih popravilih in zamenjanih zračnicah so bili že skoraj tik pred ciljem. Medvedi in volkovi, pred katerimi so jih svarili krajevni prebivalci, so se poskrili, se je pa Jimu ob spustu v Črnomelj v bližini vasi Grič za las uspelo izogniti »napadu« igrivega bernardinca, ki je pritekel z bližnjega travnika.

Črnomeljski arhivi so ponujali obilico Klobučarjev. Izbrali so si deset najobetavnejših kandidatov, pri čemer je bil le 80-letni Janez Klobučar iz bližnje vasi Butoraj dovolj star, da bi se lahko spomnil prvega velikega vala izseljevanja v ZDA iz teh krajev. Janez je bil upokojeni rudar. »Njegova pojava je odpravila vsakršen dvom o tem. Človek je dobil vtis, da bi, če bi se spustil v tekmovanje, rudnik izgubil. Njegov obraz je spominjal na zahodno stran Gibraltarja, ramena pa so zapolnila celoten vhod v hišo.«

Jimov dedek po očetovi strani, Mihael, se je skupaj z ženo na prelomu tisočletja naselil v Minnesoti. Oba sta umrla dokaj zgodaj in za seboj pustila osem otrok. Najstarejši, Jimov oče, je bil takrat star 15 let. Rudarskega podjetja to ni motilo, in ker je dobil delo v rudniku, je družina lahko ostala skupaj.

Janez Klobučar se Mihaela ni spomnil. Lahko, da se je v ZDA izselil kateri od očetovih bratov, vendar tega ni vedel, saj ga je že v rani mladosti posvojila teta. Vse, na kar bi lahko oprli morebitno sorodstvo, je bila telesna podobnost. Amy je bila prepričana, da jo je opazila. A dlje od tega niso prišli.

Opis kolesarjenja čez Ljubelj do Ljubljane.

Opis kolesarjenja čez Ljubelj do Ljubljane.

Naslednja postaja je bil rejec piščancev Jože Peručič, čigar mati je bila Ana Klobučar in ki je imel v Minnesoti še živeče sorodnike. Celo v istem mestecu Eveleth, v katerem sta imela sorodnike tudi Jim in Amy. Toda vsaka sled se je izgubila v zmedi pozabljenih imen in Amy je pripomnila, da bi na podlagi telesne podobnosti prej stavila na Janeza kot na Jožeta.

Vodnik, ki je Amy in njenemu očetu pomagal pri iskanju morebitnih še živečih sorodnikov, je bil Marko Zgonik, takrat 32-letni fizik in oče takrat triletnega avtorja tega članka.

Čas, ki so ga imeli na razpolago za raziskovanje korenin, se je iztekal. A vedeli so, da obstaja vsaj še en kraj, ki ga morajo obiskati. To je bilo Novo mesto; Jim je vedel, da tam živi njegov bratranec Alojz. Bil naj bi občinski uradnik. Ko je Marko telefoniral na občino, so mu povedali, da je na dvodnevnem dopustu. Pa so ga naslednji dan vendarle našli. Med vinogradi v njegovi zidanici na obrobju Novega mesta.

Oseminštiridesetletni Alojz Pucelj je bil sin brata Jimove mame. In čeprav je bila ura šele devet zjutraj, ni bilo prav nobene možnosti, da bi obiskovalce izpustil, ne da bi jih prej kraljevsko pogostil. Šlo je za izraz gostoljubja, ki ga je Jim opisal kot eksplozivnega. Začelo se je s kozarčki slivovke, nadaljevalo z belim in rdečim vinom, sladicami, šunko in sadjem iz sadovnjaka za hišo. Ugovarjanju, da morajo do Ljubljane prekolesariti še 70 kilometrov, je sledil odgovor, da tega pač ne morejo storiti s praznimi želodci. Šele po več kot dveh urah pogovora in pitanja jim je dovolil oditi, a ne, dokler nista Jim in Amy obljubila, da bosta ob naslednjem obisku ostala vsaj štirinajst dni.

Med kolesarjenjem nazaj proti Ljubljani je Jim razmišljal o deželi svojih prednikov in o ljudeh, ki jim kljub večinoma skromnim bivalnim razmeram uspeva ohranjati veselje do življenja. »Plače so nizke in vrednost ameriškega dolarja je nespodobno nerealna. A hkrati slišiš veliko smeha in si priča veliko poljubom. Ne vem, kako to umestiti na mednarodne valutne trge, vsekakor pa pričara nepozabno izkušnjo.«

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.