Najdražji sendvič na svetu

Bolj kot to, kako se piše poslanec, za katerega nismo vedeli, da obstaja, me zanima, kaj je bilo v sendviču – le sir ali tudi salama? Ga je sploh pojedel? Mu je teknil?

Kurenti so obiskali parlament. Lahko bi tudi ostali, da preženejo zimo in prikličejo pomlad.

Kurenti so obiskali parlament. Lahko bi tudi ostali, da preženejo zimo in prikličejo pomlad.
© Borut Krajnc

Grega Repovž me je poklical in vprašal, ali bi napisal kaj o temle poslancu, ki je odstopil zaradi sendviča – »Saj veš, kako se že piše ... nekaj na L.« Ali pa na K. »Ja, kot Kranjc.« Kraljič! »Točno! Ne, ne, bolj kot Krajnč-ali-pa-Kranjč-nekaj.« Že vem, Kranjčevič! »Mogoče.« Ali pa tudi ne. »Krajše, se mi zdi.« Tudi meni. »Kranjčar?« Kaj pa Kranjčič? »To!« Kdo ve. Nisem prepričan. »Kako mu je pa ime?« Nimam pojma. »Poguglaj.« Itak. Slej ko prej. Dobro je vedeti, kdo je bil – taki se po navadi vrnejo.

A še preden sem poguglal, sem si rekel: je to sploh mogoče? Je res odstopil poslanec, za katerega nihče ne ve, kako mu je ime in kako se piše? Še huje: je res odstopil poslanec, za katerega verjetno sploh nihče ne ve, da obstaja? Nekaj je gotovo: ta, ki je odstopil, a zanj še nismo slišali (niti ne vemo njegovega imena, kaj šele priimka), je bil nov obraz. In ta novi obraz izgleda kot parodija naše obsedenosti z novimi obrazi: ta obraz, ki je odstopil, je bil očitno tako nov, da sploh še ni prišel.

Paradoks novih obrazov je v Cankarjevem Pohujšanju v dolini šentflorjanski sijajno povzel Zlodej v svojem slovitem »zamišljenem« monologu: »Zdaj bi le rad vedel – ali je to, kar pravi, da je; ali je več, ali je manj? In ali je sploh? In če on ní, kar je, kdo je, kar on ni? In če je storil, kar bi ne smel storiti, če ni, kar bi bil – kaj bi porekel tisti, ki bi bil, kar pravi tisti, ki ní, da je! In če bi tisti, ki je, dasi ní, nenadoma nastopil in bi rekel tistemu, ki ni, dasi je: ti, ki si, dasi nisi ... o, zavozlána logika! Bog z njó!«

In Bog s poslancem, ki je odšel, še preden je prišel. Nismo ga še absolvirali in absorbirali. Vraga, niti zasovražili ga še nismo. Vse se je zgodilo tako neverjetno naglo, tako sunkovito, tako nenadno in tako presenetljivo avtomatično kot v Možu iz Hollywooda, Tarantinovi epizodi Štirih sob (1995), v kateri Norman (Paul Calderón) s prijateljem Chesterjem (Quentin Tarantino) stavi, da mu bo uspelo vžigalnik zippo prižgati v vseh desetih zaporednih poskusih: če mu uspe, dobi Chesterjev avtomobil, če mu ne uspe, mu bo Ted (Tim Roth), hotelski sluga, s sekirico – »ostro kot sam hudič« – odsekal mezinec. Trik je seveda v tem, da mu vžigalnika ne uspe prižgati že v prvem poskusu – in Ted mu prst takoj odseka. Avtomatično. Brez omahovanja, brez zavlačevanja in brez suspenza. Vsi drugi – publika! mi! – nimajo časa niti reagirati, kaj šele zakričati. V trenutku, ko zippo ne vžge, je Norman ob prst. Mali napaki sledi huda kazen. Nobenih izgovorov, nobenih pogajanj, nobenih prepričevanj, nobenih relativizacij.

Tako hitro – brez omahovanja, brez zavlačevanja in brez suspenza – so odsekali tudi onega poslanca. In to je neverjetno: novi obraz je odstopil, še preden smo ga zasovražili! Ni nam dal zadoščenja. Brez milosti je odstopil. Niti zakričati nismo mogli. To je nekaj novega. Zato so bili vsi malce zmedeni. Kaj pa jeza in bes? Trušč in hrušč? Teater ogorčenja? Ljudje – in mediji, če smo že ravno pri tem – so se čutili blazno prikrajšane in prevarane. Ne brez razloga: nabrekli spektakel tistega dobro znanega legitimnega šikaniranja in legalnega trpinčenja na odprti sceni je bil tokrat odpovedan. Tudi to je nekaj novega.

Če bi zapihal veter in dvignil zaveso, bi morda kje tam zadaj, magari le za hip ali dva, zagledali skrito kamero, ki snema Slovenijo – prav res, vse je bilo tako komično, tako absurdno, tako groteskno in obenem tako prisiljeno primitivno, da se je ustvaril vtis, kot da gre le za test. Ali pa za socialni eksperiment. Ta, za katerega ne vemo, kako se piše (ravno sem ga hotel poguglati, pa sem se domislil tegale in nisem hotel pozabiti, zato hitro nadaljujem), je itak rekel prav to: da je napravil socialni eksperiment.

Bil je nov obraz. In ta novi obraz izgleda kot parodija naše obsedenosti z novimi obrazi: ta obraz, ki je odstopil, je bil očitno tako nov, da sploh še ni prišel.

Stopil je v trgovino in ukradel – »odtujil«, so govorili in pisali, kot da smo na terapevtski, protistresni delavnici v koprskem zaporu – sendvič. »In potem sem se odločil, da bom preveril njihov sistem kontrole, če kaj odneseš iz trgovine. Prvič v življenju sem to naredil. Šel sem lepo ven in nihče ni pritekel za mano, nihče ni tulil. Torej tudi tam, kjer imajo vse pod videonadzorom in ne vem, kaj še vse, gre tu in tam kaj skozi.«

Voilà – socialni eksperiment! Nič, sem si rekel, tale poslanec – okej, bil sem že na Googlu, da prečekiram, kako mu je ime, pa me je zanesla tale domislica – je očitno včeraj ponoči na kakem obskurnem televizijskem kanalu videl Špiclje (1992), film o skupini hekerjev, ki – pod taktirko Roberta Redforda – vlamljajo v banke, da bi testirali njihove varnostne sisteme. Najameš jih, pa ti preverijo »sistem kontrole«. A kdo ve, morda je ta poslanec – res škoda, da nisem poguglal! – le kak nekdanji alternativec, fen vokalno-instrumentalnega sestava Laibach, ki je nekoč, še globoko v socializmu, z nastopi – in tudi imenom – testiral budnost organov državne varnosti. Je pa tudi res, da je njegova akcija – ne tatvina, temveč socialni eksperiment – v skoraj popolni rimi s tistimi, ki so zadnje čase s svojimi akcijami – no, s socialnimi eksperimenti – testirali različne slovenske varnostne sisteme: Srba, ki sta zbežala iz novega koprskega zapora, sta testirala budnost pravosodnih policistov in varnostni sistem koprskega zapora, Boris Kobal, ki je prevod italijanske komedije La prova generale prodal kot svoje izvirno avtorsko delo, je testiral budnost slovenskih gledališčnikov in varnostni sistem slovenskih gledališč, od celjskega do šentjakobskega. Ko poslanec začuti poslanstvo, vse pride prav – tudi testi budnosti, nostalgija in pop.

Ne kradem brez razloga

In zakaj se je sploh odločil za socialni eksperiment? Zakaj je »odtujil« sendvič? Takole je bilo: »Čakam tam pri pultu, kjer so se trije ljudje pogovarjali med seboj. Zagotovo sem čakal tri minute.« Nihče ga ni opazil. Nihče se ni zmenil zanj. Ignorirali so ga. Kot da ga ni. Ali kot je sam rekel: »Kot da sem tam luft.«

Do zdaj so bile reči komične – na tej točki nas začnejo navdajati z nelagodjem, po malem pa že tudi z grozo. Za začetek, poslanec je v trgovini – na prostem trgu – izkusil resnico o sebi: »Kot da sem tam luft.« Mar ne pravijo, da so poslanci le še glasovalni stroj, da nimajo več svoje volje, da argumenti ne štejejo več, da gre le še za pritiskanje na gumb, da ne glasujejo več po svoji vesti, ampak tako, kot ukaže stranka? Mar se ni poslanstvo poslancev zvedlo zgolj na zagotavljanje glasovalne sklepčnosti? Mar se vse prepogosto ne dogaja, da med zasedanjem v dvorani sedi le peščica poslancev? Ali sploh potrebujemo toliko poslancev? Mar ne bi bilo bolje in enostavneje, če bi v parlamentu sedel predstavnik stranke, ki bi – tako kot nekoč »pianisti« v Berlusconijevem parlamentu – pritisnil toliko gumbov, kolikor ima stranka poslancev, medtem ko bi vsi drugi poslanci hodili okrog in izvajali socialne eksperimente? Če gre le še za pritiskanje na gumbe, zakaj bi potem poslanci sploh še bili v dvorani? Mar niso res le še luft? Nič čudnega, da onega poslanca v trgovini niso prepoznali in mu promptno postregli, ali bolje rečeno – do zdaj ni naredil ničesar takšnega, da bi si ga zapomnili. Zato je bil luft. Kaj pa če so ga ignorirali prav zato, ker so ga prepoznali? V slogu: oh, kar počasi, ne dajte se motiti, mirno se lahko pogovorite do konca – na vrsto itak čaka le luft!

Rekli boste: saj je nov obraz! Komaj je prišel! Kako naj tako hitro naredi kaj velikega? Naj na vaše vprašanje odgovorim z vprašanjem: mar novi obraz ne pride prav zato, da bi nam »pokazal«, kako se dela? V novem obrazu je običajno nekaj mesijanskega, zato se čuti vzvišenega – in v nekem smislu privilegiranega: »pokazal« nam bo! In oni poslanec nam je res »pokazal«: ni hotel stati v vrsti! Z njim ne bo nihče pometal! Nihče ga ne bo ignoriral! Saj ni luft! Hoče sendvič – in to takoj! V sebi je začutil nekaj »več« – privilegiranca, elito, mesijo, ja, poslanca.

To pove vse o novih obrazih, ad hoc politikih – o njihovi patologiji, o njihovi sprevrženosti, o njihovi nestrpnosti, o malem Trumpu, ki čaka, da skoči iz njih. Ergo: novi obrazi, ki starim obrazom očitajo, da počnejo svinjarije, hočejo v parlament le zato, da bi lahko tudi sami počeli svinjarije, ki jih očitajo starim obrazom. Kandidirajo iz zavisti – starim obrazom pač zavidajo, da lahko počnejo svinjarije. Resentiment ne žene samo volivcev, temveč tudi nove obraze, ki hočejo le eno – slavo in privilegije tistih, ki so jih izrinili in zamenjali.

Slovenskega alpinista pokliče gora – slovenskega poslanca pokliče sendvič. A ta »klic« je treba pravilno razumeti. Spomnite se ministra Dejana Prešička, ki so mu očitali, da na ministrstvu za kulturo trpinči podrejene, in ki je potem – v televizijskem soočenju – rekel: »Jaz sem energična oseba, zelo zahteven. Ko gre za naloge, ki jih je treba opraviti, mogoče glasen. Ampak ne trpinčim brez razloga, ne zmerjam, ne mečem ključev.« Prešiček je bil nov obraz v politiki, ali bolje rečeno: v politiko je prišel, da bi zaposlenim na ministrstvu za kulturo »pokazal«, kako se dela. Očitno se mu je zdelo, da ne delajo dovolj dobro ali pa da sploh ne delajo. Prišel je zato, da bi jim dal naloge, ki jih je treba izpolniti. Točno: prišel je zato, da naredi red. In tako kot Prešiček pravi, da ni trpinčil brez razloga, bi lahko tudi oni poslanec, ki je »odtujil« sendvič, rekel, da ni kradel brez razloga: prišel je do pulta, kjer so se »trije ljudje«, očitno tam zaposleni, pogovarjali med seboj, in to cele tri minute, ne da bi se zmenili zanj, ki je tam stal in čakal, kot luft, s sendvičem v roki. Čas je bil, da jim pokaže! Čas je bil, da jih spravi v red! Čas je bil za socialni eksperiment! Ukradel je sendvič! A tudi tedaj niso trznili: nihče ni pritekel za njim, nihče ni tulil. To je bil dokaz, da delajo slabo, da so šlampasti, da so lenobe, da niso disciplinirani – in da jih je treba spraviti v red.

Premier Marjan Šarec ima strašanske, velikanske ratinge (njegova LMŠ tudi), zato noče, da se vnamejo, pogorijo in strmoglavijo. Odtod nagli odstrel novega obraza. In ta nagli, divji, supersonični odstrel poslanca govori o tem, v kakšnem strahu živijo politiki in kako zelo se bojijo, da bi jih doletelo to, kar je doletelo Kobala ali Prešička.

Premier Marjan Šarec ima strašanske, velikanske ratinge (njegova LMŠ tudi), zato noče, da se vnamejo, pogorijo in strmoglavijo. Odtod nagli odstrel novega obraza. In ta nagli, divji, supersonični odstrel poslanca govori o tem, v kakšnem strahu živijo politiki in kako zelo se bojijo, da bi jih doletelo to, kar je doletelo Kobala ali Prešička.
© Borut Krajnc

Ko je mimo njih odkorakal s sendvičem, mu je v očeh pisalo: a ne veste, kdo sem? Boste že videli! In res, spravil jih je v medije. Zdaj vemo, da nič ne delajo, da se jim ne ljubi več niti tuliti in da njihov sistem kontrole ne deluje. Vse je torej narobe.

Nekdo bo moral narediti red!

Socialni eksperiment vedno kliče socialni eksperiment.

Ko se paranoja poravna z ratingi, politiki ne preostane drugega, kot da začne ljudstvu izpolnjevati želje. In ko gre ljudstvu recimo kdo na živce, mu politika takoj dostavi njegovo glavo. Organizacijsko načelo družbe postane populizem. In ko ta postane pravno načelo, postane človek sumljiv, še preden kaj zagreši.

To navdaja z nelagodjem in grozo: v novih obrazih ždi in tli tiho prepričanje, da so poklicani, da naredijo red – in da to prepričanje spremenijo v organizacijsko načelo. Tu koreninijo vsi njihovi napačni refleksi: njihove mesijanske fantazije (socialni eksperiment!), njihova nestrpnost (vam bom že pokazal!), njihova agresivnost, militantnost (kraja sendviča!), njihova obsedenost z redom (nihče ne dela – razen poslancev!), njihovo prepričanje, da so v vojni z vsemi – ja, tudi s prodajalci in prodajalkami!

Ne spreglejte tele ironije: poslanci, ki nimajo več nobene svobode, ki nimajo več pravice do svojega mnenja in ki ne smejo več glasovati po svoji vesti, ker so le še del monolitnega glasovalnega stroja (predstavljajte si, da ste poslanec z doktoratom, jasno, s pravim, ne s prepisanim doktoratom!), so toliko bolj nagnjeni k temu, da to svoje malo »totalitarno« prepričanje – narediti red! – sprejmejo tako, kot bi sprejeli povsem običajen politični program stranke. V času, ko so programi strank vse bolj irelevantni, imajo pač toliko večjo veljavo tisti, ki poznajo odgovor na vprašanje, kako narediti red.

Skrivnostna megla

V resnici je še huje. Predstavljajte si poslanca, novi obraz – pride v parlament, pa ugotovi, da je le še glasovalni stroj. Zaveda se torej, da je del gibanja, nečesa večjega, mogočnega, silnega, Stranke (morda celo Stranke na Oblasti), a obenem mu je jasno, da mora delati to, kar mu rečejo – in da nima nobene prave svobode. To ga žre, frustrira, ubija, še toliko bolj, če je bil prej frajer, recimo profesor na univerzi, direktor kakega velikega zavoda ali generalni direktor na kakem ministrstvu. Potem pa pride v trgovino in pri pultu zagleda »tri ljudi«, tam zaposlene, ki se mirno pogovarjajo in zabavajo in uživajo v brezdelju in predvsem svobodi – v glavi se mu od besa zavrti. Eksplodira – in »odtuji« sendvič. Za kazen. Saj bi ga plačal – a jih je moral kaznovati.

Novi obraz v parlament pripelje zavist (glejte, kaj počnejo stari obrazi, elite! grozljivo, odvratno! sam hočem natanko to!), toda ko je enkrat v parlamentu (in ko postane anonimni, brezpravni del glasovalnega stroja Stranke), to zavist – ki je bolj ko ne vse, kar je ostalo od programov strank – rekalibrira in stopnjuje pogled na »ljudi«, ki so svobodnejši od njega. Prej je elito videl v starih obrazih – zdaj elito vidi v svojih volivcih. Pogled na »ljudi«, ki so svobodnejši od njega, ga spravi v slabo voljo, včasih pa tudi ob živce (še toliko bolj, ker so bili ti »trije ljudje« očitno ženske, prodajalke, kar je zelo verjetno, če pomislimo, da v trgovinah prednjačijo ženske). Ne delajo! Kar pogovarjajo se! Mora jih kaznovati. Mora jim pokazati. Pa naj stane, kar hoče. Tudi če propade. Tudi če ga to stane poslanski položaj, poslansko plačo in poslanske dodatke.

Tisti »trije ljudje« pri pultu so jo še kar dobro odnesli. Kdor je videl Gole v sedlu (1969), se verjetno zelo dobro spomni, kako je Jack Nicholson vagabundskima hipijema – Dennisu Hopperju in Petru Fondi – pojasnil pogubni, morilski, destruktivni potencial razlike med pravo in lažno svobodo: »Ljudje se bojijo, toda ne bojijo se vaju. Bojijo se tega, kar predstavljata – in zanje predstavljata svobodo. Oh, sami pravijo, da so svobodni, toda govorjenje o svobodi je eno, biti svoboden pa čisto nekaj drugega. Če te na trgu kupujejo in prodajajo, potem si težko svoboden. Jasno, nikoli jim ne reci, da niso svobodni, ker te bodo takoj ubili, samo da bi dokazali, da so svobodni.« Izzivanje s pravo svobodo ju stane življenje – tiste »tri ljudi« je izzivanje s pravo svobodo stalo le sendvič.

Oh, spet sem pozabil pogledati, kako se piše oni novi obraz, ki se je zelo hitro postaral, a zdajle ne utegnem, ker me je prešinilo tole: kdo bo še kandidiral za poslanca, če pa ne bo več smel ukrasti niti sendviča? Prav res: zakaj bi sploh še bil poslanec, če pa ne moreš več ukrasti niti sendviča? In pomislite: se vam zdi res naključje, da tudi novega ministra za kulturo ne morejo in ne morejo najti? Zakaj bi bil minister, če potem ne smeš trpinčiti niti podrejenih? Nekaj pa moraš imeti od tega, da si minister ali poslanec, če že svobode nimaš več.

Kar pa naj vas nikar ne zavede: poslančeva tatvina je res izgledala kot socialni eksperiment – kot test naše občutljivosti, naših zavisti, našega narcizma drobnih razlik, naše histerije, naše volje do linča, naših sprevrženih fantazij o novih obrazih, naše nesojene, oportunistične implementacije ničelne stopnje tolerance do politične korupcije. Njegov socialni eksperiment je izgledal kot parodija naših nervoz, linčev in histerij – kot parodija nacije, ki jo je obračun s Kobalom in Prešičkom tako utrudil in izčrpal, da ni mogla zgrabiti niti sendviča, ki ji ga je vrgel novi obraz. Nacija zaradi prehude utrujenosti in izčrpanosti sploh ni imela več tako močnega refleksa, da bi lahko pošteno ugriznila v ta sendvič.

Še huje, nacija je zaradi stalnih političnih stresov in serijskih izbruhov histerije tako utrujena in zblojena, da kot njena najboljša parodija in najboljša metafora izgleda – ironično! – Darabontov šoker Skrivnostna megla (2007), posnet po romanu Stephena Kinga. Naj vas le spomnim: oče s štirimi otroki beži pred srhljivimi, grizlijevskimi, apokaliptičnimi pošastmi, ki so preplavile svet. Zmanjka jim bencina, tako da obtičijo sredi goste, neprebojne megle. Zlagoma zaslišijo hrup – pošasti se približujejo. Požrle jih bodo. Oče pa noče, da otroci umrejo tako strašne smrti, zato jih raje sam postreli. Sebe ne more, ker nima več krogel. Toda še preden dobro zakriči, se izkaže, da hrupa, ki so ga slišali, niso delale pošasti, temveč vojaki, ki so prišli na pomoč! Ergo: oče otroke pobije povsem po nepotrebnem. Kar seveda pomeni, da je njegova reakcija na meglo – Kobala, Prešička ali sendvič – pretirano nesorazmerna. Skrivnostna megla je film o tem, kako hitro Slovenci izgubijo razum.

Strah pred ljudstvom

A po drugi strani – slovenska nacija niti ni imela časa, da bi ugriznila v sendvič, ki ji ga je vrgel novi obraz. Tatvina namreč ni bila le test naših mentalnih zmogljivosti, temveč tudi test same politike, ali bolje rečeno: novi obraz, ki ga bom poguglal v naslednji pavzi, naciji sploh ni dal priložnosti – odstopil je, še preden bi se lahko sprožil dobro utečeni morilski stroj, histerično-industrijski kompleks, ki je mlel, gazil ter linčal Kobala in Prešička. Ja, kot rečeno – novi obraz je odletel kakor mezinec v Tarantinovem Možu iz Hollywooda.

Ne brez razloga. Novi obraz, ki ga je medtem menda poguglal že ves svet, je moral odstopiti, in to čim prej, po možnosti takoj. Premier Marjan Šarec ima strašanske, velikanske ratinge (njegova LMŠ tudi), zato noče, da se vnamejo, pogorijo in strmoglavijo. Odtod nagli odstrel novega obraza. In ta nagli, divji, supersonični odstrel poslanca govori o tem, v kakšnem strahu živijo politiki in kako zelo se bojijo, da bi jih doletelo to, kar je doletelo Kobala ali Prešička. Ne, nočejo, da se jim zgodi Svetlana Makarovič ali Desa Muck. Že Vinko Möderndorfer se jim zdi too much.

Kar je Lenin dejal za Rusijo, velja tudi za Slovenijo – nikjer drugje na svetu ni tako lahko priti na oblast in jo potem tako težko obdržati.

Šarec je rekel nekaj v slogu: višje ratinge ko imaš, večja je verjetnost, da te bodo kritizirali. V resnici se zgodi nekaj drugega: višje ratinge ko imaš, večja je verjetnost, da postaneš paranoiden. In ker to, da si paranoiden, še ne pomeni, da te nihče ne preganja, kmalu ne moreš več narediti niti koraka – iz strahu, da ne bi storil napačnega.

Ko se paranoja poravna z ratingi, politiki ne preostane drugega, kot da začne ljudstvu izpolnjevati želje. In ko gre ljudstvu recimo kdo na živce, mu politika takoj dostavi njegovo glavo. Organizacijsko načelo družbe postane populizem. Ko populizem postane pravno načelo, postane človek sumljiv, še preden kaj zagreši – kot v Spielbergovem Posebnem poročilu (2002), posnetem po noveli velikega ameriškega paranoika Philipa K. Dicka.

Šarec se upravičeno boji ljudstva, ki ga je brez pravega razloga tako blazno in čezmerno vzljubilo, saj ve, da ga lahko kar nenadoma brez pravega razloga tudi blazno in čezmerno zasovraži, obenem pa se očitno dobro zaveda, da to, kar je Lenin dejal za Rusijo, velja tudi za Slovenijo – nikjer drugje na svetu ni tako lahko priti na oblast in jo potem tako težko obdržati. Zato okrog sebe potrebuješ ljudi iz »posebnega testa« – ljudi, ki so voljni krivdo takoj priznati in se žrtvovati za stranko. »Nihče ni dvomil, kakšna bo njegova odločitev,« je dahnil Brane Golubovič, vodja poslanske skupine LMŠ.

Čas je, da poguglam. A moram reči, da me bolj kot to, kako se piše poslanec, za katerega nismo vedeli, da obstaja, zanima, kaj je bilo v sendviču – le sir ali tudi salama? Ga je sploh pojedel? Mu je teknil?

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.