Borut Mekina

22. 2. 2019  |  Mladina 8  |  Politika

Priznanje Guaidója, spet mimo parlamenta

Državni zbor je izključen iz odločanja o pomembnih zunanjepolitičnih vprašanjih

Protest v Ljubljani leta 2013 v podporo Maduru: Leta 2013, ko je na predsedniških volitvah zmagal Nicolás Maduro, njegov desnosredinski nasprotnik Henrique Capriles zmage ni hotel priznati. »Njegovi podporniki se že več dni zbirajo na nasilnih protestnih shodih, na katerih so med drugim zažgali 8 bolnišnic ter ubili ali ranili večje število ljudi,« so tedaj zapisali organizatorji shoda.

Protest v Ljubljani leta 2013 v podporo Maduru: Leta 2013, ko je na predsedniških volitvah zmagal Nicolás Maduro, njegov desnosredinski nasprotnik Henrique Capriles zmage ni hotel priznati. »Njegovi podporniki se že več dni zbirajo na nasilnih protestnih shodih, na katerih so med drugim zažgali 8 bolnišnic ter ubili ali ranili večje število ljudi,« so tedaj zapisali organizatorji shoda.
© Borut Krajnc

Slovenija je »prepoznala vodjo venezuelske opozicije in predsednika parlamenta Juana Guaidója« za začasnega predsednika Venezuele, in to z izključnim namenom, da razpiše predčasne volitve, je prejšnji teden po seji vlade v Ljubljani povedal zunanji minister Miro Cerar. S tem se je Slovenija pridružila 23 članicam EU, ki so to že storile. Države članice EU, ki Guaidója niso priznale, so Italija, Irska, Grčija, Slovaška in Romunija, zunaj EU pa tega nista storili Švica in Norveška.

Ti državi sta sprtima stranema v Venezueli ponudili pomoč in posredovanje pri sporu, v javnih izjavah pa sta njuni vladi poudarili, da se načeloma v notranje zadeve drugih držav ne vmešavata in priznavata le države. S slovaškega zunanjega ministrstva so na vprašanje odgovorili, da je vlada odločitev prepustila parlamentu. »Na Slovaškem politična razprava o razmerah v Venezueli za zdaj še ni končana. Zaenkrat se Slovaška strinja, da je treba sprejeti odločitve, ki bi prispevale k pomiritvi razmer,« so napisali.

V Sloveniji državni zbor o priznanju začasnega predsednika Venezuele ni odločal. Kljub nasprotovanju Levice in Socialnih demokratov je Slovenija Juana Guaidója priznala s sklepom vlade, s čimer naj bi zgolj sledila že utečeni praksi. »Takšen postopek je slovenska vlada že uporabila pri prepoznanju začasne vlade v Libiji ali upornikov v Siriji,« je dejal zunanji minister Cerar prejšnji teden. Res je, leta 2011 je slovenska vlada priznala libijski Nacionalni tranzicijski svet (NTS), leta 2013 pa Nacionalno koalicijo sirskih revolucionarnih in opozicijskih sil. A med Libijo, Sirijo in Venezuelo obstaja pomembna razlika.

Pri Libiji in Siriji je Slovenija zgolj upoštevala formalne sklepe sveta EU, kot razberemo tudi iz odgovorov, ki smo jih prejeli od zunanjega ministrstva, za Venezuelo pa takšnega soglasja evropskih držav ni. Slovenija je denimo libijski Nacionalni tranzicijski svet priznala 20. julija 2011 ali dva dni za tem, ko je to storil svet EU, Nacionalno koalicijo sirskih revolucionarnih in opozicijskih sil je slovenska vlada priznala 3. januarja 2013 ali slab mesec za tem, ko je to storil svet EU. Za Venezuelo sklepa sveta EU ni, to je še en razlog, zaradi katerega bi moral biti državni zbor dejavneje vključen v to pomembno odločitev.

Dejansko je izključitev parlamenta iz odločanja o pomembnih zunanjepolitičnih vprašanjih v Sloveniji že stalnica. V večini evropskih držav od Nemčije, Francije do Velike Britanije o napotitvi vojakov na misije nazadnje odloča parlament – zadnja takšna, pomembna zunanjepolitična odločitev je bila napotitev slovenskih vojakov na mejo z Rusijo. V Sloveniji pa o tem vlada ni dolžna niti obveščati državnega zbora. Podobno velja za nakup orožja. V Nemčiji o vseh večjih vojaških naložbah, vrednih več kot pet milijonov evrov, odloča parlament, v Sloveniji – četudi gre za milijardno investicijo – zadostuje sklep vlade. Odgovornost za odločitve pa prevzame vsa država.

Nacionalna koalicija sirskih revolucionarnih in opozicijskih sil, ki jo je slovenska vlada rokohitrsko priznala leta 2013, danes v Siriji seveda nima nikakršne oblasti, zato se postavlja vprašanje, kakšne odnose ima Slovenija s Sirijo oziroma resničnim predsednikom te države Bašarjem Al Asadom. Z zunanjega ministrstva odgovarjajo, da v okviru EU še naprej ohranjamo »dialog s sirsko opozicijo« in hkrati upamo na čimprejšnjo ustanovitev reprezentativnega in kredibilnega odbora za pripravo nove ustave, ki bo vodila do svobodnih in poštenih volitev pod nadzorom OZN. V podobno past se lahko Slovenija ujame tudi pri priznanju Guaidója. Pri kom bo posredovala za varovanje interesov slovenskih državljanov v Venezueli, če bo ta zaradi tega akta pretrgala diplomatske odnose z našo državo?

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.