Darja Kocbek

 |  Politika

Lahko v politiki uspeš brez stricev iz ozadja?

Večina politikov v ZDA je marionet, ki so na položaju le zato, ker jih je tja poslal nekdo, ki ima denar 

Alexandria Ocasio-Cortez

Alexandria Ocasio-Cortez
© US House of Representatives / WikiCommons

Da niso posebej pametni, je ena od prvih stvari, ki jih opazi, kdor poroča o ameriških politikih. Da so vrhunski šahisti, je čisti mit, rezultat preveč novinarskih hagiografij kot je Game Change in hollywoodskih fantazij, kot sta Hiša iz kart in Zahodno krilo. Povprečnega ameriškega politika bi v namizni igri Dama premagala gorila. Na položaju so običajno iz samo enega razloga: tja jih je poslal nekdo, ki ima denar, večinoma zato, da vložijo in glasujejo za enega ali dva zakona, ki ju potrebuje za lastne koristi, v reviji Rolling Stone piše Matt Taibbi.

To je eden od razlogov, da ima najmlajša članica kongresa Alexandria Ocasio-Cortez, ki ni bila izvoljena s pomočjo demokratske stranke in tistih, ki imajo denar, vse več sovražnikov, nekateri člani stranke jo poskušajo prepričati, naj začne delati v korist elit.

Tisti, ki so jo volili, pa so jo poslali v Washington prav zato, da bi prevetrila status quo. Za seboj nima ljudi in organizacij, ki bi se zdrznili vselej, ko govori o vojaškem proračunu. Tam je zato, da bi težila in to počne. Tako rekoč celoten spekter funkcionarjev v Washingtonu se zgraža nad njo in jo žali.

Na strani republikanske stranke jo bolj napadajo mediji kot izvoljeni politiki, kljub temu ne manjka politikov, kot je guverner Ron DeSantis, ki »to dekle Alexandrio Ocasio-Cortez, kar koli že je«, obtožujejo, da pridiga »socializem, ovit v nevednost«. Skupini kongresnikov ki so jo izžvižgali, je odgovorila: »Ne sovražite me, ker niste moji fantje«.

Alexandria Ocasio-Cortez si je podporo pridobila sama. Ni ji treba podpirati zadev, ki jih naročajo donatorji, in ne potrebuje soglasja oblikovalcev javnega mnenja.

Mediji, ki poročajo o politiki v Washingtonu, je ne marajo. Eddie Scarry, novinar časopisa Washington Examiner, je tvitnil fotografijo, na kateri je v kostimu in pripisal, da ni videti kot »dekle, ki gara«. Visoki duhovnik splošno sprejete modrosti Chris Cilliza, urednik TV postaje CNN, jo je v kolumni primerjal s predsednikom Donaldom Trumpom. Napisal je, da Alexandriji Ocasio-Cortez in Trumpu profili na družbenih omrežjih omogočajo, da se izogneta filtru medijev in svoja sporočila posredujeta neposredno svojim podpornikom.

To je po Taibbijevih besedah pravi problem, ki ga ima večina v Washingtonu z Alexandrio Ocasio-Cortez. Podpora, ki jo si jo je pridobila sama, in močna prisotnost na družbenih omrežjih pomeni, da ji ni treba nikogar vprašati za dovoljenje, kaj sme povedati. Ni ji treba podpirati zadev, ki jih naročajo donatorji, in ne potrebuje soglasja oblikovalcev javnega mnenja, kot sta Cillizza ali kolumnist časopisa Washington Post Max Boot, ki jo je primerjal s Trumpom in Sarah Palin, kandidatko republikanske stranke za podpredsednico ZDA leta 2008. Podpora ji namreč naraste vedno, ko kateri od teh butcev udari po njej.

Med predstavniki elite v demokratski stranki ji je član kongresa Emanuel Cleaver zabrusil, da ne »potrebujemo vaše kritike na naših srečanjih«, senatorka Claire McCaskill je dejala, da je »stvar« in »žareč nov objekt«. Še več kritik demokratov je anonimnih.

Politiki v Washingtonu vedno znova dokazujejo, kako malo vedo o lastnem vplivu ali nevplivu. Vsi so prepričani, da so izjave voditeljev njihovih strank, donatorjev in odmevnih komentatorjev New York Timesa, Washington Posta in CNN izredno pomembne. Očiten razlog za to, da tako mislijo, je, da večina takšnim ljudem dolguje svojo politično kariero.

Alexandria Ocasio-Cortez takšnih botrov nima. Taibbi ne more reči, ali bo postala velika političarka, je pa več kot jasno, da zgolj s svojo prisotnostjo razkriva mnoge, če ne večino najslabših politikov v Washingtonu. Dokazuje, da ljudje večine njihovih osnovnih politik ne podpirajo in bi jih odpravili takoj, če bi o njih lahko odločali na referendumu.

Alexandria Ocasio-Cortez nima botrov. Ali bo postala velika političarka, je pa več kot jasno, da zgolj s svojo prisotnostjo razkriva mnoge, če ne večino najslabših politikov v Washingtonu. Dokazuje, da ljudje večine njihovih osnovnih politik ne podpirajo in bi jih odpravili takoj, če bi o njih lahko odločali na referendumu.

Njen predlog za dvig davka za vse prihodke, višje od 10 milijonov dolarjev, je med člani elite povzročil razburjenje. Nekdanji guverner centralne banke Federal Reserve Alan Greenspan, človek, ki se je v zgodovini najbolj motil, ga je označil kot »obupen predlog«, bivši guverner zvezne države Wisconsin republikanec Scott Walker je dejal, da učenec petega razreda ve, da je »nepošten«, nekdanji senator iz Nevade demokrat Harry Reid opozarja, da »je treba biti previden«, ker »volivci nimajo radi hitrih sprememb«.

Ankete javnega mnenja kažejo povsem nasprotno. Tako rekoč vsi državljani hočejo bolj obdavčiti bogate. Po anketi The Hill in Harris X 71 odstotkov demokratov, 60 odstotkov neodvisnih in celo 45 odstotkov republikancev podpira predlog Alexandrie Ocasio-Cortez.

Je uresničljiv? Veliko možnosti je, da je, če je to v zadnji kolumni povedal tudi ekonomist Paul Krugman, ki priznava, da ga vzpon Alexandrie Ocasio-Cortez skrbi. Napisal je tudi, da je vodja sveta ekonomskih svetovalcev prejšnjega predsednika ZDA Baracka Obame ocenil, da bi davek na dohodek najbogatejših moral biti celo 80-odstoten.

Desetletja živimo v svetu, v katerem nihče ni postavil pod vprašaj osnovnih načel gospodarstva, ki namesto koristi za vse omogočajo kopičenje denarja v rokah najpremožnejših. Zdaj vidimo, da se potemkinovi razlogi za te politike začnejo sesuvati takoj, ko jih postavi pod vprašaj politik, ki ima podporo ljudi, zna nastopati v medijih in nič ne dolguje bogatim donatorjem. Če bi bili nasprotniki Alexandrije Ocasio-Cortez pametni, bi takoj začeli predstavljati ljudi, ne donatorje. In z Alexandrio Ocasio-Cortez tudi ne bi imeli težav.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.