Nejc Černigoj, arhitekt  |  foto: Borut Krajnc

1. 3. 2019  |  Mladina 9  |  Družba

Do starostnikov prijazna mesta

Starajočemu se prebivalstvu se bo moralo prilagoditi tudi urejanje mest

Prebivalstvo v razvitem svetu se že nekaj desetletij stara. Za primer hitro starajoče se družbe že dolgo velja japonska, demografske težave pa zaradi nizke rodnosti pretijo tudi številnim evropskim državam, med njimi Sloveniji. Celo nekatere države, ki smo jih še do nedavna uvrščali v »tretji svet«, na primer Kitajska, se utegnejo zaradi hitre rasti življenjske ravni in daljšanja življenjske dobe kmalu spoprijeti s podobnimi težavami. Obenem je za te države značilna hitra urbanizacija, v mestih oziroma v urbanih naseljih živi že več kot polovica svetovnega prebivalstva. V ne tako daljni prihodnosti se bodo številna mesta po svetu znašla v položaju, ko bo večji del njihovih prebivalcev starejši od 65 let, bistveno pa se bo povečal tudi delež 90- in celo 100-letnikov.

Daljšanje življenjske dobe je seveda nadvse pozitivna stvar, če se pri tem daljša tudi obdobje, ko je posameznik zdrav oziroma aktiven, ko na vsakodnevni ravni še ni odvisen od pomoči drugih. Kot največji grožnji aktivni in zdravi starosti se poudarjata predvsem dva dejavnika: revščina in osamljenost. Problematika staranja tako ni samo v domeni zdravstvene stroke, temveč je povezana z družbenoekonomskimi okoliščinami in se s tem uvršča tudi na področje družboslovja in politike. Pokojnine, dostopnost zdravstvenih storitev, dostopnost stanovanj, omrežje institucij za skrb za starostnike in najrazličnejši socialni programi za vključevanje starostnikov v družbo so ključni elementi za omogočanje zdravega in aktivnega staranja. Pri tem pa ne smemo pozabiti, da na kakovost življenja v starosti bolj kot v drugih življenjskih obdobjih vplivata neposredno bivalno okolje in tudi ustroj naselij. Vse višja povprečna starost prebivalstva postaja dejstvo, ki bi ga morali upoštevati pri prostorskem načrtovanju.

V Sloveniji morajo osnovne šole določiti tako imenovane »varne poti v šolo«, po katerih lahko otroci pridejo peš od doma do šole tako, da so čim manj izpostavljeni prometni nevarnosti. Urbanistični dokumenti tudi predpisujejo, koliko otroških igrišč moramo zagotoviti, da bo otrokom omogočen primeren razvoj. Podobno bi se morali načrtovalci in upravljavci mest vprašati: kakšna bi morala biti mesta, da bi bila prijazna do starejših, ki so prav tako ranljiva skupina? Ali lahko primerna urbanistična zasnova mesta celo spodbuja aktivno in zdravo starost?

Pomemben vidik preprečevanja revščine pri starejših je reševanje njihove stanovanjske problematike. V Sloveniji se številni starejši – pari ter samski ali ovdoveli posamezniki – znajdejo v tako imenovani hišni revščini (house poor): živijo sami v veliki hiši, za katero s svojimi prihodki težko pokrijejo že tekoče stroške, kaj šele, da bi lahko poskrbeli za vzdrževanje. Hiša je zato hladna, vlažna, plesniva in propada. Tudi za tiste, ki finančnih težav nimajo, je lahko pretežka naloga čiščenje, pospravljanje ali urejanje vrta pri taki (pre)veliki hiši; celo stopnice v gornje nadstropje nekaterim onemogočijo rabo lastnega doma. Zato tudi pri nas ni redkost, da se starejši iz hiše preselijo v manjše stanovanje, to pa pogosto hkrati pomeni selitev s podeželja ali iz predmestja v mesto. Vendar vse večstanovanjske stavbe niso primerne za starostnike, številne, na primer, nimajo dvigal, imajo premajhne kopalnice, nevarne visoke pragove … V Sloveniji arhitekti že nekaj časa opozarjamo, da je program energetske prenove stavb zastavljen preozko in da bi se morali lotiti celostne prenove stavbnega fonda, s katero bi izboljšali tudi potresno in požarno varnost, dostopnost za invalide in starejše, celostno prenovili napeljavo …

Glavna težava je v tem, da stanovanj v mestih, sploh v mestnih središčih, v Sloveniji primanjkuje in so zato zelo draga. Zadnja leta se sicer gradi veliko oskrbovanih stanovanj, ki so funkcionalno prilagojena starejšim in omogočajo storitve oskrbe na domu, vendar je povpraševanje še vedno precej večje od ponudbe. Težava je tudi v tem, na kakšnih lokacijah se nove nepremičnine gradijo in kakšno življenjsko okolje ustvarjajo. Splošni vtis je, da so številna nova naselja zasnovana brez hotenja, da bi bila karkoli več kot spalna naselja, od koder se stanovalci vozijo na delo drugam. V odsotnosti lokalnih družbenih in storitvenih centrov, ki so bili nujni sestavni del modernističnih sosesk (pa še ti so za današnje razmere nezadostni), bodo tamkajšnji upokojenci obsojeni na životarjenje v sicer kakovostnih stanovanjih in večinoma lepo urejenem zunanjem okolju, vendar brez priložnosti za normalno družabno življenje, ki je nujno za preprečevanje osamljenosti.

V Kölnu, na primer, domove za starejše kombinirajo z nastanitvami za študente, v katerih lahko ti v zameno za pomoč starejšim bivajo zastonj.

Tako se številni starejši za selitev odločijo predvsem zato, da bi bili bližje otrokom ali prijateljem ter da bi nadaljevali življenje, kot so ga bili vajeni. Življenje na podeželju ali v predmestju je namreč neločljivo povezano z rabo osebnega avtomobila, ki pomeni nezanemarljiv finančni strošek. Nekateri starostniki iz zdravstvenih razlogov avta niti ne smejo ali ne želijo več voziti. Če živijo v izključno stanovanjskem naselju, kjer so storitve daleč ali pa do njih ne vodi varna pešpot (nemalo slovenskih naselij nima niti pločnikov!), se lahko znajdejo odrezani od socialnega okolja, vezani le na družbo bližnjih sosedov in na pogosto preredke obiske svojcev. Zelo oteženi so jim lahko celo vsakodnevni ali nujni opravki, kot so nakupovanje živil ali obisk pri zdravniku, pa tudi druge družabne ali razvedrilne dejavnosti. Od osebnega avtomobila pa starostniki niso odvisni v naseljih, kjer so v bližini stanovanj peš dostopne najrazličnejše trgovine in storitve (sploh zdravstvene), ali pa je do njih mogoče priti z javnim transportom. Taka okolja navadno ponujajo več priložnosti za kratke, priložnostne medčloveške stike (kratek pogovor s prodajalko, sopotnikom na avtobusu, naključno srečanje z znancem na ulici …), ki zmanjšujejo občutek osamljenosti. Tudi kulturne institucije in tiste, ki izvajajo različne programe za socializacijo starejših, na primer javne knjižnice, so navadno v mestnih središčih.

Pomembna prednost programsko mešanih urbanih okolij je v tem, da spodbujajo spontano fizično aktivnost, ki je nevsiljivo, a neizogibno vgrajena v vsakodnevno rutino. Vsak še tako banalen vsakodnevni opravek, na katerega se odpravimo peš, vključuje telesno vadbo: v okoljih, kjer so taki vsakodnevni cilji dovolj blizu in so prebivalci že v aktivni dobi do njih navajeni hoditi, to navado ohranijo v pozno starost in s tem ostajajo fizično aktivni. Spontana rekreacija kot del vsakodnevne rutine ima celo večje pozitivne učinke za zdravje kot tista, ki jo izvajamo namensko (tek, obiskovanje fitnesa in drugi športi ali vadbe), med drugim zato, ker to drugo v starosti hitro opustimo ali jo izvajamo preredko. Ravno nasprotno pa se takšni spontani rekreaciji odpovemo, če smo zaradi oddaljenosti za vsakodnevne opravke primorani (ali navajeni) uporabljati avto. Ni treba posebej omenjati, da je nadomeščanje avtomobilske vožnje s hojo tudi dobro za okolje.

Da bodo starejši priložnost za sprehod izkoristili, je nujno javne prostore, predvsem ulice, oblikovati tako, da bo hoja po njih prijetna in že po občutku varna. Prijetne ulice so tiste, ki so zanimive (polne dogajanja), opremljene s klopmi, ozelenjene z drevoredi, kjer so pločniki v križiščih dopolnjeni s klančinami, za občutek varnosti pa morajo biti tudi dovolj široki, ponoči osvetljeni … Dobra alternativa avtomobilu je prav tako vožnja s kolesom, vendar je tudi za to potrebna infrastruktura, ki bo precej previdnejšim in plašnejšim starejšim kolesarjem dajala občutek varnosti. V skandinavskih državah jim je s kakovostno infrastrukturo uspelo zvišati stopnjo kolesarjenja prav z večjo udeležbo starejših voznikov. Kolo smo namreč, drugače od avta, sposobni voziti, vsaj dokler smo sposobni hoditi – pogoj pa je, da kolesarimo že pred starostjo. Ker vse storitve in funkcije, ki jih ponuja mesto, nikoli ne bodo peš ali s kolesom dostopne z vsake lokacije, je nujen del do starostnikov prijaznega mesta tudi delujoč javni promet.

Center starejših Trnovo v Ljubljani

Center starejših Trnovo v Ljubljani

Za starejše je seveda pomemben dostop do območij za rekreacijo, predvsem parkov in športnih igrišč, zanimivi so trimske steze in fitnesi na prostem; vse to bi moralo biti na voljo v bližini stanovanjskih območij. Vendar je zmotno prepričanje, da si starejši želijo le miru in tišine in da je zato njihova bivališča treba umeščati zunaj naselij, v naravo. Tam bodo še bolj odrezani od družabnega življenja ter prijateljev in svojcev. Pomembno je tudi, da starejši nočejo živeti obdani s samimi starejšimi. Zagotoviti je treba možnost za čim bolj spontano sobivanje različnih generacij. Posebej dobro na starejše deluje prisotnost otrok in mladih, zato bi veljalo premisliti o možnosti umeščanja domov za starejše ob vrtce ali šole. V Kölnu, na primer, domove za starejše kombinirajo z nastanitvami za študente, v katerih lahko ti v zameno za pomoč starejšim bivajo zastonj.

Vsekakor je pri umeščanju domov za starejše ali oskrbovanih stanovanj treba paziti, da jih ne umestimo na lokacije, kjer je preveč vrveža, gneče in prometa, saj je prevelika mestna dinamika urbanih okolij za starejše moteča ali celo zastrašujoča. Tudi anonimnost, ki jo zagotavljajo mesta in zaradi katere se tja preseli marsikdo, ki ga ozkost podeželskega ali predmestnega življenja utesnjuje, lahko za starejše pomeni odtujenost in osamo. Taka velemestna okolja so v Sloveniji v resnici redka, saj velikih mest in zelo goste poselitve niti nimamo, kljub temu pa naj bi se mestne četrti ali posamezne stavbe oblikovale tako, da bi v njih omogočali nastanek družbene skupnosti, kjer bi se ljudje med seboj poznali in si pomagali – ne da bi pri tem imeli občutek, da so v socializacijo prisiljeni ali da so pod nenehnim neformalnim nadzorom sosedov.

Zanimiva se zdi možnost, da bi se posameznik v življenju sicer selil med ustrezno velikimi stanovanji, vendar znotraj iste mikrolokacije (soseske oziroma četrti), tako da ne bi izgubil socialnega kroga.

V splošnem so starejši zelo navezani na svoje življenjsko okolje in ljudi, ki jih tam poznajo, zato se neradi selijo; najbolje bi bilo, da bi se bil človek v življenju primoran čim manjkrat seliti. V arhitekturi se zato uveljavlja koncept stanovanja za vsa življenjska obdobja, ki je prilagojeno psihofizičnim potrebam in sposobnostim ljudi vseh starosti. Težje rešljiva pa je težava, kako velikost stanovanja prilagajati spreminjajočim se potrebam stanovalcev: od mladega para, družine z majhnimi otroki, kasneje najstniki in nato vedno bolj odraslimi otroki do obdobja, ko se otroci odselijo in ostane v stanovanju par sam, ter do takrat, ko eden od partnerjev ali oba potrebujeta vsakodnevno skrb in nego. Velikosti stanovanja pač ni mogoče poljubno spreminjati; eksperimentalne zamisli o modularnih enotah, ki se dodajajo in spet odvzemajo, pač niso realistične oziroma bi bile le drugi izraz tipičnega slovenskega »prizidkarstva«. Zanimivejša se zdi možnost, da bi se posameznik v življenju sicer selil med ustrezno velikimi stanovanji, vendar znotraj iste mikrolokacije (soseske oziroma četrti), tako da ne bi izgubil socialnega kroga. Ker se nakupa stanovanja le redki lotijo več kot enkrat v življenju, lahko to možnost dosežemo samo z večjim številom najemnih stanovanj. Kot ugodna rešitev se kažejo tudi stanovanjske zadruge, pri katerih se nasploh poudarjata socialna komponenta in vidik skupnosti.

Slovenija ima razmeroma dobre instrumente socialne države, namenjene starejšim – pokojninski sistem, javno zdravstvo, javne institucije za skrb za starostnike –, čeprav vemo, da ponudba in raven storitev ter višina pokojnin niso vedno taki, kot bi si jih želeli. Razvijamo tudi nekatere inovativne metode skrbi za starejše, na primer centre za dnevno varstvo (»vrtci« za starejše), organizacijo manjših gospodinjskih skupnosti v domovih za starejše, varstvo za starejše na kmetijah … Z vidika urbanizacije pa je stanje slabo, skrb zbujajoče, saj stanovanj v mestih občutno primanjkuje (za vse, ne le starejše), predmestna naselja pa se večajo in razpršujejo ter ostajajo neprimerna za hojo ali kolesarjenje, odvisnost od avtomobila se veča, javni prevoz je večinoma porazen. Dobra novica je le ta, da so načela, po katerih bi mesta prilagodili starejšim (mešana raba, primerna gostota, urejenost za hojo in kolesarjenje, delujoč javni prevoz), pravzaprav enaka načelom trajnostnega urbanizma: do starostnikov prijazna mesta so prijazna do vseh generacij. 

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.