Uzurpacija Tromostovja

Zakaj nepriljubljeni harmonikar po petih letih pritoževanja meščanov še vedno zaseda najelitnejša mesta v Stari Ljubljani?

Brezčasni stavek »se dobimo na Prešercu«, s katerim se Ljubljančani od nekdaj dogovarjamo za najočitnejši kraj srečanja v središču prestolnice, ima zadnjih nekaj let precej grenek prizvok. Pa ne zgolj zaradi trum turistov, mimo katerih se moramo prebiti, da pridemo do Tromostovja, temveč predvsem zaradi zvočnega onesnaževanja na tem območju. Za kaotično zvočno krajino javnih površin v Ljubljani so krivi lokali in trgovine, ki imajo na pročeljih pritrjene zvočnike, iz katerih se razlega glasna glasba, hkrati pa težave povzroča tudi program žive glasbe v kavarni Pločnik, ki pogosto zveni kot spodletel poskus posnemanja dalmatinskih terasnih bendov. A verjetno se Ljubljančani najpogosteje pritožujejo nad amaterskim narodno-zabavnim glasbenikom, ki na harmoniki že pet let vztrajno preigrava tri ves čas iste akorde. Harmonikar, ki si vsak dan za skoraj poln delovnik prisvoji isto elitno lokacijo, slovi tudi po tem, da odganja druge poulične glasbenike.

Kako bi lahko mesto z regulacijo pouličnega nastopanja doseglo večjo raznolikost glasbenega repertoarja na javnih površinah? Kako naj bi občina poskrbela za nadzor nad kakovostjo poulične glasbe? Kakšen odlok bi morali pri MOL sprejeti, da bi omejili delovanje harmonikarja, ki marsikateremu meščanu že več let vztrajno para živce?

Pri MOL so sicer dovzetni za pritožbe in pobude meščanov in nanje marljivo odgovarjajo na spletnem portalu meščanskih pobud. Poleg pogostega zgražanja nad narkomani, brezdomci, pomanjkanjem parkirnih mest in božično-novoletno okrasitvijo je na forumu v zadnjih petih letih vsaj ducat razdraženih občanov izrazilo nezadovoljstvo zaradi nepriljubljenega glasbenika, češ da si je »mesto na Tromostovju prisvojil«, da »odganja druge glasbenike«, da »ves čas igra isto«, da »kvarno vpliva na sposobnost koncentracije med delovnimi procesi«, da »onemogoča normalno zadrževanje na glavnem in najlepšem ljubljanskem trgu« in da je »dobesedno izničil prejšnjo raznolikost tega prostora«. Začetki pritoževanja nad zloglasnim harmonikarjem na spletni strani meščanskih pobud segajo že v leto 2014, mestu pa te težave še vedno ni uspelo rešiti, čeprav je inšpektorat MOL na nekatere pobude odpisal, da mestna občina dejavno išče rešitev za preprečitev takega dogajanja. Poleg pobud na omenjenem portalu MOL prejema tudi druge pritožbe. Iz županovega kabineta so sporočili, da so »zaradi glasbe, ki jo izvaja ta harmonikar, na Mestno občino Ljubljana prejeli več pritožb. Leta 2018 smo prejeli 14 pobud občanov po telefonu, po elektronski pošti in na spletni aplikaciji pa je na to temo prispelo devet mnenj občanov.«

»Prosim, naredite kaj s harmonikarjem na Prešernovem trgu. Zvočno in vizualno zastruplja prostor in sodi med naravne nesreče. Ali ne morete narediti kakšnega pravila, da se ne sme stalno igrati na istem mestu? To ni več poulična glasba. To je delo na črno! Ves čas isto, neokusen, zanič, preglasen in moteč! To ne more biti dobro za mesto! In tudi ne za vas, ki ga upravljate. Veliko ljudi je nervoznih!« je lani poleti na portalu za zbiranje pobud zapisal zgroženi meščan. Iz mestnega inšpektorata so odgovorili, da so »že opravili razgovor z dotičnim izvajalcem in ga opozorili na vse prejete pritožbe«. Na MOL prav tako pravijo, da so »zaradi potrebe po ureditvi problematike dnevnega pouličnega nastopanja istih oseb v strogem mestnem središču, ki so popolnoma nasitile območja, na katerih so izvajale svoj program, omejitve glede spontanega pouličnega nastopanja zapisali v odloku o posebni rabi javnih površin, ki točno določa, kdaj in kje lahko potekajo poulični nastopi na javnih površinah«. Pa gre pri spornem harmonikarju resnično za spontani poulični nastop?

»Ne gre za stvar okusa, razprava o tem je v tem kontekstu popolnoma irelevantna. To ni stvar kvalitativne presoje, ampak vprašanje uzurpacije javnega prostora.« – Peter Baroš, SIGIC

MOL pravi, da »ZJZ v 6. točki 4. člena definira spontani poulični nastop kot neorganiziran in brezplačen nastop pouličnih umetnic oziroma umetnikov ali artistk oziroma artistov, ki ga po zakonu ni treba nikjer prijaviti ali si pridobivati posebnih dovoljenj«. Peter Baroš, generalni sekretar društva SIGIC – slovenskega glasbenoinformacijskega centra in organizator poletnega praznika poulične glasbe, ki v Ljubljani – tako kot v številnih mestih po svetu – poteka na najkrajšo noč v letu, pravi, da harmonikar »v nobenem pogledu ne ustreza temu, kar lahko obravnavamo kot spontani poulični nastop«. Kot ključni pomislek pri tej težavi poudarja vprašanje, kdaj lahko neki dogodek dojemamo kot spontani poulični glasbeni nastop. »Zakon je našel rešitve za spontane poulične glasbenike, saj ti za nastop ne potrebujejo posrednikov, dovoljenj, opravljanja zahtevnih birokratskih postopkov ali izpolnjevanja obrazcev za SAZAS,« razmišlja Baroš. »Ampak ali lahko pri harmonikarju na Tromostovju sploh govorimo o spontanem nastopu, saj tam že leta igre cele dneve?« se sprašuje in dodaja, da gre pri početju tega glasbenika za »enega redkih sprejemljivih načinov pridobivanja denarja na črno. To, kar počne, je izigravanje sistema, saj pridobitno dejavnost opravlja ves čas na istem mestu.«

Baroš meni, da bi v izogib takšnim zlorabam morali obstajati legalni mehanizmi, s katerimi bi lahko prepoznali, kdaj neki glasbenik javni prostor uzurpira in ga s tem zlorabi. »Pri tem je treba razumeti stanovalce. Ne gre za stvar okusa, razprava o tem je v tem kontekstu popolnoma irelevantna. Tudi če bi neki genialen virtuoz nenehno zasedal isto mesto, kjer bi konstantno igral isto skladbo, bi stanovalci in redni mimoidoči preprosto znoreli,« pravi in doda: »To ni stvar kvalitativne presoje, ampak vprašanje uzurpacije javnega prostora.«

Tudi če razpravo o glasbenih okusih pustimo ob strani in težavo omejimo na razlikovanje med spontanimi pouličnimi glasbeniki in rednimi glasbenimi gosti na ljubljanskih ulicah, se pojavi vprašanje o nadzoru kakovosti teh. S tem soglašajo tudi na MOL, kjer pravijo, da »čeprav menimo, da poulični umetniki oživljajo mesto in se zato tudi strinjamo, da nastopajo, ostaja odprto vprašanje kakovosti posameznih nastopov«. Na spletni strani s pobudami meščanov je obupan Ljubljančan pred nedavnim hkrati s pritoževanjem nad harmonikarjem predstavil precej konstruktivno pobudo: »Zakaj tega pouličnega igranja ne uredite tako kot npr. v zahodnih mestih? Najprej avdicija, nato dovoljenje za igranje ob določenih urah na določenih lokacijah,« je zapisal. Na eno od pobud meščanov, povezanih s problematiko harmonikarja, je inšpektorat MOL odpisal, da intenzivno preučuje dobre prakse tujih mest. To je bilo avgusta 2015, harmonikar pa še vedno razteguje meh na istem mestu.

Najpogostejša in najučinkovitejša rešitev za ohranjanje raznolikosti je pravilo, ki pouličnemu glasbeniku onemogoča, da bi na istem mestu igral več kot uro.

Pravzaprav dobrih praks iz tujine sploh ni treba preučevati pretirano intenzivno, da najdemo zamisli, ki bi omogočile večjo kulturno pestrost zvočne krajine središča Ljubljane. Če se ozremo denimo v München, London ali Bruselj, hitro najdemo preproste in elegantne rešitve za težavo. Najpogostejša in najučinkovitejša rešitev za ohranjanje raznolikosti je pravilo, ki pouličnemu glasbeniku onemogoča, da bi na istem mestu igral več kot uro. V Bruslju prepoznavajo tudi pomen tišine, zato so uvedli pravilo, ki vsako liho uro zapoveduje tišino, ob vsaki sodi uri pa lahko poulični glasbeniki spet začnejo igrati. Za redne nastopajoče na javnih površinah so v Londonu in Münchnu uvedli avdicije. Janez Križaj, nekoč klaviaturist kultne zasedbe Videosex, zdaj glasbeni producent, predstavnik Društva za ENO glasbo in strokovnjak za zvočno ekologijo, pravi, da »poulično nastopaštvo najbolj popestrijo tujci, ki jih ne bi smeli omejevati z birokratskimi postopki ali avdicijami, spontanost njihovega nastopa pa bi si zagotovili z zlatim pravilom: svakog gosta tri dana dosta.« Dodaja, da bi morali tujcem omogočiti, da tri dni igrajo brez avdicije, za redno nastopajoče glasbenike, kot je denimo harmonikar s Tromostovja, pa bi morali uvesti nekakšno uradno preizkušnjo. Na MOL pravijo, da »ni zakonske podlage, da bi z odlokom predpisali avdicije«.

Pretiravanje z odloki, zakonodajo in birokratskimi zapleti je pogosto dvorezen meč. Pravila in poulično glasbeništvo lahko skupaj učinkujejo kot olje in voda. Križaj poudarja, da je »poulični nastop zadnja oaza svobode, zadnji prostor, kjer lahko brez menedžerjev, finančnih vložkov in posredniških struktur človek igra človeku – brez administrativnih zapletov«. Pravi, da so z nepriljubljenim harmonikarjem težave predvsem zato, »ker je MOL poulično nastopanje popolnoma narobe reguliral«. MOL poulično nastopanje z odlokom o posebni rabi javnih površin ureja tako, da so spontani poulični nastopi »na območju Čopove ulice, Prešernovega trga, Wolfove ulice, Tromostovja, Čevljarskega mostu, Mesarskega mostu, Hribarjevega nabrežja, Cankarjevega nabrežja, Stritarjeve ulice, Adamič-Lundrovega nabrežja, Mačkove ulice, Petkovškovega nabrežja in Mestnega trga dovoljeni od ponedeljka do petka od 16.00 do 22.00 ter ob sobotah, nedeljah in praznikih od 10.00 do 22.00«. To je harmonikar rešil tako, da od jutra do štirih igra na Zmajskem mostu ali pred pošto na Slovenski cesti. V odloku je MOL prepovedal rabo opreme za ozvočenje, kar je pravilo, ki je harmonikarju pisano na kožo, saj je harmonika eno najglasnejših akustičnih glasbil. Po Križajevem mnenju je ta glasbenik sporen predvsem zato, ker je uzurpiral javni prostor in je prepričan, da je ta njegov, zato se »agresivno obnaša in druge poulične glasbenike brca stran«. Neprimerno harmonikarjevo vedenje so zaznali tudi na MOL, saj je, kot pojasnjujejo na odseku za odnose z javnostmi, »Mestno redarstvo MU MOL v tednu med 23. in 27. 7. 2018 prejelo prijavo zaradi domnevno neprimernega obnašanja omenjenega harmonikarja in v tem času tudi opravilo večkratne nadzore. Patrulja je na kraju opravila razgovor s harmonikarjem in izdala opozorilo. Kršitelj je bil v razgovoru seznanjen z dejstvom, da če se bodo kršitve ponovile, opozorilo ne bo več zadosten ukrep. Po opravljenem razgovoru in opozorilu na Mestnem redarstvu ne beležijo več prijav glede tovrstne problematike.«

Janez Križaj pravzaprav meni, da temeljna težava sploh ni harmonikar. Opozarja, da moramo na vprašanje pouličnih glasbenikov nujno gledati širše: nadležnost posameznih glasbenikov, kot je denimo obravnavani harmonikar, ne bi prišla toliko do izraza, če zvočna krajina Ljubljane že sama po sebi ne bi bila tako nasičena. Križaj krivdo za kakofonično nasičenost pripisuje zvočnikom, ki krasijo fasado marsikaterega lokala ali trgovine v središču mesta. »Glasba je psihogeneza: skozi zvok zaznavamo okolje. Nekatere stvari slišimo, drugih ne, saj jih podzavestno odmislimo. Takšna je denimo glasba, ki odmeva iz zunanjih zvočnikov, nameščenih po ljubljanskih ulicah. Proti takšnim zvokom sicer nismo odporni, a so neoprijemljivi in zaradi naše otopelosti niso očitno zaznavni. Nas pa ti zvoki iritirajo na nezavedni ravni,« pravi. Društvo za ENO glasbo na svoji spletni strani navaja seznam ozvočenih točajev in trgovcev na območju Stare Ljubljane, zaprtem za promet. Na zajetnem seznamu naštejemo kar 36 zvočnih sistemov, njihovo število pa še narašča. »Že na sprehodu od Zmajskega mostu do Starega trga slišimo vsaj ducat različnih glasbenih podlag,« opozarja Križaj in pravi, da so »te najnapornejše takrat, ko se med sabo mešajo. Pod županovim oknom na Mestnem trgu slišimo kar tri različne godbe! Preden pride katerikoli poulični glasbenik, imamo zvočno greznico, ki naj nas ne bi motila, a zanjo nismo imuni. V nezavednem se zato nabere ogromno frustracije. Ko potem na Tromostovju jasno zagledamo pisano pojavo v zelenih hlačah, ki na harmoniko preigrava nekaj, kar razločno slišimo, dobi ta naša nervoza oprijemljiv cilj. To, kar naj bi bila kulturna popestritev, postane samo še smet.«