Kako so agresorji postali žrtve svojih žrtev

In zakaj je holokavst spet mogoč

Franco Nero, originalni Django, je pred petdesetimi leti prestopil k partizanom. V Bitki na Neretvi, največjem antifašističnem spektaklu vseh časov, je namreč igral italijanskega oficirja, ki se po zlomu italijanske vojske pri Prozoru prostovoljno priključi partizanski vojski. “K vam prihajam zato, ker se hočem boriti za Italijo brez fašizma,” pravi Bati Živojinoviću, ki v njem vidi le fašista. In nič drugega. “Če si streljal na nas, potem si fašist kot vsi drugi.”

Najprej so leta  1920 italijanski nacionalisti požgali slovenski Narodni dom v Trstu

Najprej so leta 1920 italijanski nacionalisti požgali slovenski Narodni dom v Trstu

Zdaj, pri oseminsedemdesetih, je Franco Nero, poročen z Vanesso Redgrave, sklenil, da se italijanskemu narodu opraviči. V filmu Rdeča Istra (Rosso Istria), ki ga je – le malo krajšega od Bitke na Neretvi – na italijanski Dan spomina zavrtela nacionalna televizija RAI, igra profesorja, ki je tako zgrožen nad početjem partizanov, da v fašistih vidi le žrtve partizanov, po malem pa tudi nacistov. V Rdeči Istri izvemo to, kar smo leta 2005 izvedeli v razvpitem Srcu v breznu (Il cuore nel pozzo), “Berlusconijevem filmskem maščevanju Titu”: da fašistom med II. svetovno vojno pravzaprav ni šlo za kolaboriranje s Hitlerjem, temveč za vojno proti terorju, ki so ga zganjali partizani.

Ergo: bad guys so bili nacisti in partizani, fašisti pa so bili bolj ko ne good guys, zagotavlja Rdeča Istra, ratifikacija zgodovine, ki vzklika to, kar je ob Dnevu spomina v Bazovici vzklikal Antonio Tajani, predsednik Evropskega parlamenta – da so partizani Italijane pobijali le zato, ker so bili Italijani. Srce v breznu ni povedalo, kaj so Italijani pred in med II. svetovno vojno počeli s Slovenci – tudi Rdeča Istra, ki jo je posnel Maximiliano Hernando Bruno, sicer Argentinec, to zamolči, zato potem toliko lažje ustvarja vtis, da so slovanske pošasti brez razloga pobijale Italijane – in da so bili fašisti žrtve partizanov.

Ne, niso izbrisani žrtve slovenske države, temveč je slovenska država žrtev izbrisanih. Seveda – tako kot so fašisti žrtve Slovencev. In tako kot so duhovniki žrtve otrok.

Rdeča Istra vzklika to, kar so na Dan spomina vzklikali Tajani, italijanski notranji minister Matteo Salvini in italijanski predsednik Sergio Mattarella: MI SMO VAŠE ŽRTVE! Preteklost se je spremenila: fašisti so bili le žrtve komunistov. Ta obrat je sprevržen – in nevaren. Ni pa osamljen. Ravno nasprotno: postaja trend.

Vsega hudega nas reši

Ni treba daleč. Pomislite le na duhovniške spolne zlorabe otrok in Vatikan, ki je te dni priredil veliko škofovsko konferenco o zaščiti otrok pred spolnimi zlorabami v katoliški cerkvi. Od zdaj obstaja ničelna stopnja tolerance do spolnih zlorab, so oznanili.

Pa vendar: ko je začel časopis Boston Globe leta 2002 famozno razkrivati pedofilske škandale katoliških duhovnikov (v bostonski škofiji jih je evidentiral 249!), je Vatikan trdil, da je nedolžen – gre za pretiravanje, izkrivljanje, histerijo! To je napad na katoliško cerkev! Neki kardinal je celo zagotavljal, da gre za zaroto “židovskih medijev”. Sporočilo je bilo jasno: žrtve niso otroci – cerkev je žrtev!

Papež Frančišek je lani podprl čilskega škofa, ki so ga obtožili prikrivanja duhovniških spolnih zlorab – vse obtožbe je razglasil le za navadno “klevetanje” (mimogrede, medijska poročila o duhovniških spolnih zlorabah so za “klevetanje” in “obrekovanje” razglašali v času papeža Benedikta). Žrtve spolnih zlorab je celo obtoževal, da so si vse izmislile. Cerkev je žrtev!

Stanislav Zore, ljubljanski nadškof metropolit, je Radiu Ognjišče po koncu velike konference rekel, da je pri spolnih zlorabah vselej “več žrtev”, saj “ta madež, ta pljusk pedofilije pada po vseh”, tudi po “dobrih duhovnikih, ki odgovorno in predano opravljajo svojo službo”, tako da “žrtev na neki način postaja celotna župnija” (Zato je še opozoril: “Tudi ti duhovniki potrebujejo podporo in spodbudo. Hkrati je sicer to tudi del pokore, ki jo vsi opravljamo za grehe posameznih udov znotraj Cerkve”). Še enkrat torej: cerkev je žrtev!

Andrej Naglič, član ekspertne skupine za reševanje primerov spolnih zlorab pri Slovenski škofovski konferenci, je zadnjič v Odmevih – med pogovorom o pregonu duhovniške pedofilije – z veseljem prikimal Vrhovnemu sodišču, ki je tiste dni razveljavilo obsodilno sodbo Francu Klopčiču, nekdanjemu duhovniku v Preski pri Medvodah, obsojenemu zaradi spolne zlorabe osemletne deklice. Reči je hotel to, kar je rekel Zore: VSI SMO ŽRTVE!

Ne, ni res, niso vsi žrtve – žrtve so zlorabljeni otroci, ne pa cerkev ali duhovniki. Je v kateri instituciji toliko spolnih zlorab otrok kot v katoliški cerkvi? Ste kdaj slišali, da bi morala kdaj kaka institucija prirediti konferenco o tem, kako otroke zaščititi pred spolnimi napadi njenih uslužbencev? Nepojmljivo.

Nič, katoliški cerkvi je očitno nekje globoko spodaj ostal tisti stari refleks, s katerim je nekoč – no, v resnici ne tako daleč nazaj, okrog leta 2002 – relativizirala duhovniške spolne zlorabe: otroci mamijo duhovnike! Otroci duhovnike zapeljujejo v skušnjavo! Otroci sami iščejo! Otroci so krivi! Duhovniki so žrtve otrok! Seveda – tako kot so fašisti žrtve Slovencev.

Mi smo žrtve izbrisanih!

Lahko ostanemo kar doma. V torek je minilo 27 let od izbrisa: 26. februarja 1992 je slovensko ministrstvo za notranje zadeve iz registra stalnega prebivalstva izbrisalo 25.671 zakonitih prebivalcev republike Slovenije. Izgubili so vse – delo, stanovanje, zdravstveno zavarovanje, družine, življenje. A kot veste, so zagovorniki izbrisa trdili, da so izbrisani sami krivi, da so bili izbrisani – češ da niso hoteli slovenskega državljanstva, vložiti prošenj, izpolniti obrazcev ipd. Ni pa ostalo le pri tem: prvič, izbrisane so enačili z agresorji, zločinci, goljufi – z vojsko, ki je napadla Slovenijo; in drugič, ko so izbrisani vložili zahtevke za izplačilo odškodnine, so začeli zagovorniki izbrisa rjoveti, da bo Slovenija zaradi njih malodane bankrotirala, da zaradi njihovih odškodnin ne bo denarja za revne, bolne in upokojene, da Slovenijo izsiljujejo in blatijo. Dobro veste, kaj so hoteli reči:

Med okupacijo od leta 1941 do 1943 so Italijani zasedli Ljubljansko pokrajino. Ljubljano so obdali z žico, pobijali so nedolžne ljudi, streljali so talce (na fotografiji v Loški dolini), prebivalce so internirali v koncentracijska taborišča, požigali vasi.

Med okupacijo od leta 1941 do 1943 so Italijani zasedli Ljubljansko pokrajino. Ljubljano so obdali z žico, pobijali so nedolžne ljudi, streljali so talce (na fotografiji v Loški dolini), prebivalce so internirali v koncentracijska taborišča, požigali vasi.

MI SMO ŽRTVE IZBRISANIH! Ne, niso izbrisani žrtve slovenske države, temveč je slovenska država žrtev izbrisanih. Seveda – tako kot so fašisti žrtve Slovencev. In tako kot so duhovniki žrtve otrok.

Rasizem je izmišljotina! Žrtvam ne moremo verjeti! Žrtvam ne smete verjeti! Rasistične napade si izmišljajo zato, da bi demonizirali Trumpove volivce! In finale: belci so žrtve črncev!

A brez panike: v deželi, v kateri desnica, kot je mogoče razbrati s spletnih portalov, za največjo slovensko žrtev spet razglaša Janeza Janšo (njegova SDS je dobila dvakrat več glasov kot LMŠ, pa Sloveniji vlada Marjan Šarec, ne pa on!), v kateri Milka Noviča, obtoženega umora Janka Jamnika, direktorja Kemijskega inštituta, po vsaki sodni obravnavi obdajo feni, ki pozabljajo, da je bil žrtev Jamnik, ne pa Novič (navsezadnje, sodni postopek proti njemu še poteka!), s čimer – magari nehote – ustvarjajo vtis, da je Novič pravzaprav Jamnikova žrtev, in v kateri se minister za okolje Jure Leben mirno razglasi za žrtev piarovke (krivdo za sporno, očitno koruptivno maketo drugega tira je prevalil kar nanjo), je to povsem logično.

Tisti, ki mislijo, da so fašisti žrtve partizanov, Slovenci žrtve izbrisanih, duhovniki pa žrtve otrok, jim bodo verjeli, kakor jim bodo verjeli tisti, ki so prepričani, da bi multinacionalka Magna Steyr – zaradi nasprotovanja izdaji okoljevarstvenega dovoljenja za njeno lakirnico v Hočah – skoraj postala žrtev Slovenije (Magna bo odšla iz Hoč! Magna bo odšla iz Slovenije! Magna bo odšla drugam!), pa četudi bi lahko – zaradi morebitnega onesnaževanja okolja in kužnega vpliva na podzemne vode vodovarstvenega območja – Slovenija postala Magnina žrtev. To, da so podjetja, korporacije in multinacionalke – oh, in Akrapovič, Batagelj in Boscarol – žrtve države, pa je itak eden izmed številnih dobro znanih, celo slovitih in razvpitih neoliberalnih sofizmov. Za žrtve davkov se imajo bogataši, ki bogatijo prav zaradi nizkih davkov.

Ameriška žrtev št. 1

Conor Friedersdorf (Atlantic) je predlani zapisal, da je Trump “America’s Victim in Chief” – glavna ameriška žrtev. Prav res – Trump, ki je japonskega premierja Shinza Abeja “prepričal”, da ga je lani nominiral za Nobelovo nagrado, je žrtev vseh, zato nenehno kliče na pomoč. Zato nenehno poudarja, da je žrtev “lova na čarovnice”. In zato ponavlja: “Z nobenim politikom v zgodovini – in to trdim z veliko gotovostjo – niso ravnali slabše in hujše kot z menoj.” Ni večje žrtve od Trumpa, predsednika, ki se že vse življenje valja v privilegijih, slavi, bogastvu in palačah. “Trump je John McEnroe, njegovo predsednikovanje pa je U.S. Open,” pravi Friedersdorf.

Ergo: ni Amerika žrtev Trumpa, temveč je Trump žrtev Amerike.

A to še ni vse. Trump nenehno poudarja, da hoče Ameriko narediti spet veliko in da bo zgradil obmejni zid. Zakaj? Da bo Ameriko zaščitil pred “invazijami” beguncev in “ilegalnih” priseljencev! Če vprašate Trumpa, potem je Amerika napadena. Vsi jo izkoriščajo, vsi jo molzejo. Ja, Amerika je žrtev. Žrtev beguncev, žrtev Mehike, žrtev Nata, žrtev Evropske unije, žrtev Kanade, žrtev Irana, žrtev Kitajske, žrtev Venezuele. Kar je popolna norost: največji imperij se ima za največjo žrtev! Za žrtev se ima velesila, ki nenehno uprizarja vojne, invazije in okupacije! In velesila, ki jo Trump prikazuje kot največjo žrtev na svetu, je velesila, ki hoče v Venezuelo na vsak način dostaviti humanitarno pomoč, obenem pa Venezueli sama s sankcijami pije kri in poglablja humanitarno katastrofo.

Trump, serijski lažnivec, ki se mu je nedavno zareklo, da je eden izmed največjih ameriških dosežkov “odprava državljanskih pravic” (s to lažjo je povedal resnico), ima zelo monolitno volilno bazo – to so belci, ki se imajo tako kot on za žrtve. Ali bolje rečeno: to so belci, ki so prepričani, da je rasizem le fikcija in da so belci največje žrtve v zgodovini sveta, da v lastnih domovinah postajajo manjšina in da se nad njimi – in “krščansko civilizacijo”, če smo že ravno pri tem – dogaja genocid.

“Genocid nad belci”

Da so ameriški belci največje žrtve v zgodovini sveta, da so žrtve črncev (priseljencev, beguncev ipd.) in da je diskriminiranje belcev že zdavnaj preseglo diskriminiranje črncev, ste že slišali. Rasisti, etnonacionalisti, neonacisti, alterdesničarji in drugi konspirologi, šarlatani in demagogi to nenehno ponavljajo. Kar je nemogoče, če pomislite, da republikanci – stranka belskega občestva – obvladujejo Belo hišo, senat, dve tretjini zveznih držav, vrhovno sodišče, Cio in FBI.

Lani pa smo slišali, da se genocid nad belci dogaja v Južni Afriki – da črnci množično pobijajo belce in zasedajo njihovo zemljo. Pobili naj bi jih že “na tisoče”. Tudi Donald Trump je tvitnil, da se dogajajo “množični poboji kmetov”.

James Pogue, reporter revije Harper’s, pravi, da je to le mit. Prvič, zemlja, ki so jo zasedli črnci, je pretežno državna. Drugič, 72 odstotkov zemlje, ki je v zasebni lasti, imajo v lasti belci, ki jih je le 8 odstotkov (črnci, ki jih je 81 odstotkov, imajo po drugi strani v lasti le 4 odstotke zemlje). Tretjič, umori belskih kmetov – Afrikanerjev – sploh niso povezani s črnskimi zasedbami zemlje (običajno gre za rope, maščevanja ipd.). In četrtič, lani je bilo v Južni Afriki umorjenih 62 belskih kmetov, toda vse skupaj je bilo lani umorjenih okrog 20.000 oseb, pretežno črncev. Belci v Južni Afriki očitno še vedno uživajo privilegije, zemljo, plantaže, infrastrukturo, udobje in bogastvo, ki so jih nagrabili v času apartheida, zato jih ne bi mogli imeti za žrtve črncev, toda slišimo natanko to: belci so žrtve črncev! Kar kakopak verjamejo le tisti, ki mislijo, da so fašisti žrtve partizanov, Slovenci žrtve izbrisanih, duhovniki pa žrtve otrok.

Zvezda je rojena

Ko so te dni podelili Oskarje, je bil v igri za glavnega Oskarja tudi film Zvezda je rojena, sicer globalni megahit, rimejk “večne” holivudske zgodbe o Jacku (Bradley Cooper), velikem rock zvezdniku, ki sreča Ally (Lady Gaga), nadarjeno barsko pevko, se vanjo divje zaljubi, potem pa začne zlagoma pešati in se sesuvati – bolj ko se Ally vzpenja, bolj Jack propada. In ko pride Ally do vrha, ko torej postane neodvisna in zavzame “moški” oder, se Jack obesi. Ally zasenči Jacka. Ko ženska uspe, moški propade, sporoča film, ki pa nedvoumno sporoča še nekaj: moški je žrtev ženske! Hja, bolje, da ne bi uspela.

Vrnitev k tradicionalni, patriarhalni spolni hierarhiji, ki jo opevajo sodobni misleci, kot sta Donald Trump in Jordan Peterson, ima očitno fene tudi tam, kjer bi jih najmanj pričakovali. Da ta spolna hierarhija pride v paketu s “pravico” do dominacije in posilstva, vemo: Jack si prisvoji Allyjino pesem (Shallow), reče, da jo bo zapel z njo ali brez nje, potem pa jo prisili, da jo na odru zapoje z njim, pravi Aja Romano (Vox), kar pomeni, da je Jack moški, ki ne ve, da ženski NE pomeni NE. Bolj kot za Oskarja je zrel za #MeToo.

Trump je ženske, ki so ga obtoževale spolnega nasilja, razglašal za lažnivke. To je trdil tudi za ženske, ki so spolnega nasilja obtoževale Bretta Kavanaugha, njegovega kandidata za vrhovnega sodnika. Kaj je hotel reči, vemo: moški so žrtve žensk!

Zato ne preseneča, da filmski in televizijski zvezdnik Bill Cosby, “vseameriški ata” (Huxtable!), ki so ga zaradi posilstva obsodili in zaprli, trdi, da je “politični zapornik”. Še več: mučeniško se primerja z Martinom Lutherjem Kingom, Mahatmo Gandhijem in Nelsonom Mandelo.

Cosby se ima torej za žrtev. Jasno je, na kaj igra – na simpatije tistih, ki so prepričani, da je Trump žrtev beguncev, da je Amerika žrtev Venezuele, da so duhovniki žrtve otrok in da so bili fašisti žrtve partizanov. Sam se ima očitno za žrtev žensk, ki jih je omamil in posilil.

A to je logika Teda Bundyja, zloglasnega ameriškega serijskega morilca, ki so ga usmrtili pred tridesetimi leti: med letoma 1974 in 1978 je pomoril več kot 30 žensk (morda 100), potem pa, kot lahko vidimo v Netflixovem dokuju Conversations with a Killer: The Ted Bundy Tapes (in Berlingerjevem filmu Extremely Wicked, Shockingly Evil, and Vile), nenehno ustvarjal vtis, da so lahko njegove žrtve vesele, da so postale njegove žrtve (da so torej postale del njega in on del njih, kot je rekel nekemu FBI-jevcu). Bundy je svoje prepričanje, da je nekaj “posebnega” (da je torej zunajserijski, neverjeten, amazing, genialen, karizmatičen ipd.), vsilil tudi medijem, javnosti in celo sodniku, ki ga je obsodil na smrt. Ja, zvezda je bila rojena.

Alternativna dejstva

Štirinajstega decembra 2012 je 20-letni Adam Lanza v Newtownu (Connecticut) najprej ustrelil mamo, potem pa krenil v osnovno šolo Sandy Hook in tam pobil še 20 prvošolcev in šest odraslih, pretežno učiteljev in učiteljic. To je bil največji šolski pokol v zgodovini Amerike.

Toda ko je bil Newtown sredi globokega žalovanja, so se konspirologi, spletni lunatiki in drugi troli množično, silovito in zelo agresivno spravili nad žalujoče. To, da so starši umorjenih otrok trpeli, še ni bilo dovolj. Konspirologi so začeli žalujoče bombardirati z “alternativnim dejstvom”, da je bil pokol na osnovni šoli Sandy Hook le potegavščina, le trik, le fabrikacija, le teater iluzij, le fake news, da je bilo torej vse skupaj zrežirano – otroci se le delajo, da so umrli, njihovi žalujoči starši pa se le delajo, da žalujejo. Vsi se le delajo, da se je zgodil pokol, v resnici so ga zrežirali, in sicer zato, da bi dobili izgovor za odpravo II. amandmaja ustave, ki Američanom zagotavlja pravico do strelnega orožja.

Ergo: žrtve so le igralci. Žrtve se le delajo, da so žrtve.

Prišlo je do obrata, saj povsod naletimo na pozive: ne verjemite žrtvam! Žrtve so same krive. Neoliberalna mantra, da so revni sami krivi, da so revni (in da so brezposelni sami krivi, da so brezposelni), se je stegnila v vse družbene pore: ne verjemite ženskam, da so bile spolno nadlegovane ali posiljene – lažejo! Same so iskale! Ne verjemite otrokom, da so bili spolno zlorabljeni – lažejo! Sami so iskali! Ne verjemite manjšinam, da so diskriminirane in preganjane – lažejo! Dobrodošli v svet, v katerem je večinsko prebivalstvo žrtev manjšin – in v katerem vstajajo ideologije, ki od javnosti terjajo, da žensk ne jemljejo resno.

Vse to spominja na zelo dobro znani sofizem, ki so ga prodajali zanikovalci holokavsta: ne verjemite Judom, ki trdijo, da so bili žrtve holokavsta – nacistična koncentracijska taborišča so bila v resnici hoteli!

Letovišča! Točno: po tej izprijeni “postresnični” logiki so bili nacisti žrtve Judov. Tako kot so bili fašisti žrtve partizanov. Tako kot so pedofilski duhovniki žrtve otrok. In tako kot so posiljevalci žrtve žensk.

Leta 1947, potem, ko so po Pariški mirovni pogodbi Reka, Zadar, otoki, Istra in Slovensko primorje postali del Jugoslavije, se je večina Italijanov, ker se je bala maščevanja,  izselila v Italijo. (na fotografiji odhod Italijanov iz Pule)

Leta 1947, potem, ko so po Pariški mirovni pogodbi Reka, Zadar, otoki, Istra in Slovensko primorje postali del Jugoslavije, se je večina Italijanov, ker se je bala maščevanja, izselila v Italijo. (na fotografiji odhod Italijanov iz Pule)

Logika se je obrnila: žrtve veljajo za pošasti, agresorje, zlo. Kar je nevarno. Ta obrat namreč Trumpu omogoča, da na Peti aveniji res ubije človeka, ne da bi zaradi tega izgubil enega samega volivca, fašistom pa, da se spet izživljajo nad manjšinami.

Krasni alternativni svet

Amerika je nedavno dobila svojo verzijo “afere Kobal”. Vse se je treslo, vsi so bili histerični. Jussie Smollett, zvezdnik serije Empire, gej in temnopolt, je ob koncu januarja policiji v Chicagu prijavil, da sta ga napadla dva maskirana moška, ki naj bi ga hotela linčati – okrog vratu sta mu celo zategnila zanko, ga psovala in polila z belilom, pri tem pa kričala, da je treba Ameriko narediti spet veliko.

Amerika je žrtev. Žrtev beguncev, žrtev Mehike, žrtev Nata, žrtev Evropske unije, žrtev Kanade, žrtev Irana, žrtev Kitajske, žrtev Venezuele.

Ni ostalo pri tem. Kot se je namreč zlagoma izkazalo, je Smollett Ameriki prodal ponaredek. Mediji so po dobrih dveh tednih razkrili, da je sam zrežiral napad nase – najel naj bi kar dva nigerijska brata, ki ju je spoznal na snemanju serije Empire. S tem, ko bi izgledal kot žrtev rasističnega in homofobičnega napada, bi si dvignil ceno, so špekulirali. Menda ni bil zadovoljen z višino honorarja, je ob njegovi aretaciji povedal šef čikaške policije.

Odziv etnonacionalistične, nativistične, trumpovske sfere je bil povsem predvidljiv: vidite, rasizem v resnici sploh ne obstaja! Rasizem je le fikcija, izmišljotina, fabrikacija! Žrtvam ne moremo verjeti! Žrtvam ne smete verjeti! Crescendo: rasistične napade si izmišljajo zato, da bi demonizirali Trumpove volivce! In finale: belci so žrtve črncev!

To kakopak nima nobene zveze z realnostjo (rasizem še kako obstaja, ameriški Bureau of Justice Statistics poroča, da se v Ameriki vsako leto zgodi na stotisoče rasističnih napadov, alias “hate crimes”), toda prav to – ta obrat, ta retorika, ta revizionizem – ustvarja novo realnost, no, “alternativno” realnost, v kateri zmagovalec dobi vse in v kateri so žrtve same krive, da so žrtve.

To pa je natanko ideologija novega “postresničnega” sveta, v katerem triumfirajo in dominirajo etnonacionalistični vladarji (Trump, Putin, Orban, Kaczyński, Xi, Modi, Abe ipd.), ki – tako kot nekoč Hitler – svoje dežele razglašajo za žrtve, ki govorijo o strašnem “ponižanju”, ki so ga skozi desetletja in stoletja doživljale njihove dežele, ki širijo famo o superiornosti svojih dežel in ki hočejo svoje dežele narediti spet velike.

Holokavst je spet mogoč. Ker žrtvam spet ne bi nihče verjel. In ker bi bile žrtve spet same krive, da so žrtve.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.