Cerkveno priznanje

Spričo poplave vedno novih razkritij o spolnih zlorabah otrok, ki se dogajajo v verskih ustanovah, je jasno, da je o tem potrebno čim več govoriti in razmišljati o preventivi teh gnusnih zločinov. Ne nazadnje so o tem nedavno premlevali v Vatikanu. Pričakovano brez konkretnih zavez. Tudi v zadnji številki Mladine je bil objavljen odličen prispevek na to temo. Zdi pa se mi, da je v zvezi s spolnostjo v Cerkvi marsikaj razumljeno narobe. O homoseksualnosti med duhovniki se večinoma piše kot o neki razvratnosti. Menim, da to ni prav. Homoseksualnost je le redkejša oblika normalne spolnosti, saj prevladuje njen heteroseksualni vzorec. Predvsem je kriva Cerkev, da je bila homoseksualnost dolga stoletja razumljena kot strašen greh, ki zasluži le vse najslabše. Saj je bila homoseksualnost v Evropi še v drugi polovici prejšnjega stoletja kazniva! Ni čudno, da je med nami, “straight” ljudmi, o homoseksualnosti toliko napačnih predstav ter krivičnih predsodkov. Verjetno bo potrebno še kar nekaj časa ter obilice naporov, da bomo sprejeli homoseksualne osebe za povsem normalne, nam enake. Zdrave! Za začetek “terapije”bi morda vzeli v roke knjigo “Less”, prejemnico lanske Pulitzerjeve nagrade. Ali pa kakšno knjigo D. Galguta.

Da se vrnem k duhovnikom. Menim, da ne smemo obsojati njihove homoseksualne nagnjenosti ali celo tovrstne spolne prakse. Seveda le, dokler je ta spolnost med dvema ali več duhovniki ali drugimi odraslimi osebami konsenzualna. Dalo se je prebrati, da tovrstna spolna praksa menda ni tuja cerkvenim dostojanstvenikom v Vatikanu, ki naj bi jih celo obiskovali moški prostituti iz Rima. Pa tudi s tem, dokler seveda gre le za sporazumne kontakte, ni nič zelo narobe.

Narobe pa je enačiti homoseksualce s pedofili. Zelo narobe in žal kako prevalentno! Homoseksualci niso tudi pedofili in pedofili niso obenem homoseksualci nič bolj pogosto, kot so pogosti pedofili med heteroseksualnimi moškimi. Homoseksualnost ni predstopnja pedofilije.

Cerkev je in še ščiti pedofile. Morda je zato znotraj cerkvenih ustanov toliko pedofilov. Ali pa so posredi drugi razlogi. Ne vem. To bi morala Cerkev preučiti sama. Prepričan pa sem, da ne bi odprava celibata prav v ničemer odpravila problem pedofilije. Zunaj cerkve se pedofili v večini primerov skrivajo za fasado srečno poročenega moškega s številnimi otroki. Ne nazadnje - pa se o tem govori zelo malo - so spolne zlorabe otrok med protestantskimi duhovniki, ki so seveda poročeni, tudi pogoste. Poroka ne ščiti pred pedofilijo. Dokler Cerkev ne bo naredila reda med svojimi pedofili, jih razkrila ter ustrezno obravnavala, bodo otroci, katerih starši še vedno zaupajo cerkvi, žrtve spolnih napadov duhovnikov. Vemo s kakšnimi tragičnimi, neizbrisljivimi travmami. Meni je bilo nepojmljivo, da bi svoji hčerki izpostavljal tako hudemu tveganju. Na srečo sem ateist in nisem imel teh problemov.

Cerkev pa naj končno dovoli normalno spolno življenje hetero ali homoseksualnim duhovnikom. To bo omogočilo, da bo življenje duhovnikov prijaznejše. In bolje bodo razumeli življenjske probleme, s katerimi se soočajo njihovi farani.

Ponavljam: odprava celibata ne bo v ničemer pripomogla k zmanjšanju spolnih zlorab otrok v Cerkvi. Potrebni bodo drugi ukrepi. Kakšni, ne vem. A so nujni, saj ni verjeti, da bo spolnih zlorab otrok v Cerkvi nenadoma konec. Do tedaj pa: starši, pamet v roke!