Al Capone sreča Donalda Trumpa

Anatomija mafijskega uma

Proti Donaldu Trumpu poteka kopica preiskav. Poleg njegovih predvolilnih povezav s Kremljem preiskujejo tudi njegovo kršitev zakonodaje o financiranju volilnih kampanj, sumljivo trošenje njegovega inavguralnega odbora, protizakonite posle njegove fundacije (Donald J. Trump Foundation), njegovo okoriščanje s predsedniško funkcijo in njegovo utajevanje davkov. Davke naj bi bil utajeval že desetletja.

Toda številni Trumpovi simpatizerji – recimo harvardski profesor Alan Dershowitz, Dana Loesch, tiskovna predstavnica Nacionalnega združenja za orožje, radijski voditelj Mark Levin itd. – so lani oznanjali, da se Trumpu dogaja velika krivica: ker mu ne morejo dokazati predvolilnih dogovarjanj s Kremljem, mu skušajo dokazati kršitev zakonodaje o financiranju volilnih kampanj ali okoriščanje s predsedniško funkcijo ali pa utajevanje davkov. Storili mu bodo to, kar so nekoč storili Alu Caponu, so ponavljali. Ker Capona niso mogli priviti zaradi umorov, so ga privili zaradi davčnih utaj. To ni pošteno! To je krivično!

Noro: Trumpovi feni so Trumpa čisto resno primerjali s chicaškim gangsterjem Alom Caponom. In ko se je Trump v nekem tvitu spraševal, s kom je Amerika ravnala slabše, z gangsterjem Alom Caponom ali Paulom Manafortom, obsojenim vodjem njegove predvolilne kampanje, jim je prikimal – v podtonu je skušal očitno potegniti analogijo s sabo. Glejte, z mano ravnajo kot s Caponom!

Ker pa imajo celo Trumpovi feni ob pogledu na Trumpa asociacije na Ala Capona, ki je Chicago obvladoval slabih šest let (1926– 1931), je čas, da odpremo Caponovo biografijo, ki jo je spisala Deirdre Bair (Al Capone: His Life, Legacy, and Legend, 2016), in pogledamo, zakaj imajo tako čudne asociacije.

Največja medijska atrakcija

Capone je brezmejno ljubil publiciteto. Nenehno je skrbel za marketing, kamor je prišel, so ga pričakali reporterji in fotografi in množice zijal (celo v Los Angelesu!), leta 1930 pa je pristal na naslovnici revije Time. O nobenem gangsterju se ni toliko govorilo in pisalo, nobenega gangsterja niso toliko oglaševali. Na vsak način je hotel biti največja medijska atrakcija – kot Trump, ki je vedno bombastično pretiraval, se hvalil in samopoveličeval, poziral in delal cirkus, napihoval svoj ego in svoje uspehe ter se pojavljal v tabloidih in filmih.

Capone je postal biografiranec, trač in fake news – kot Trump. Objaviti je hotel tudi avtobiografijo, a je želel, da mu jo napiše Howard Vincent O’Brien, novinar časopisa Chicago Daily News. Iz vsega skupaj ni bilo nič, ker mu noben založnik ni hotel izplačati milijona dolarjev, ki ga je zahteval. Trump je objavil kopico avtobiografij, toda vse so napisali drugi, najeti pisci.

Trump je pred volitvami govoril reči, zaradi katerih bi moral volitve izgubiti, a mu mediji niso pustili, da bi jih izgubil. Kot je izračunala organizacija mediaQuant, so mu ameriški mediji darovali za šest milijard dolarjev brezplačnega medijskega prostora – ja, za šest milijard brezplačne publicitete. Za tri milijarde več kot njegovi tekmici Hillary Clinton. Vanj so vložili precej, precej več kot republikanci. Mediji niso še nikoli v kakega predsedniškega kandidata vložili toliko denarja. Izvolili so si ga. Tudi Capone je počel reči, zaradi katerih bi moral že davno propasti, a mu mediji niso pustili, da bi propadel. New York Times je tedaj zapisal, »da je bila brezplačna reklama, ki je spremljala njegovo slavo, vredna milijone dolarjev«.

Capone je ljubil versajski kič, recimo pohištvo v slogu Ludvika XIV. – kot Trump. Capone je živel na veliki nogi – kot Trump. Capone je bil lažnivec, goljuf, narcis, ekshibicionist, manipulator, grandoman, parazit, mussolinijevski pozer, mojster spina – kot Trump. Capone se je predstavljal za patriarha razširjene družine – kot Trump. Trump je že vse življenje obdan s telesnimi stražarji – kot nekoč Capone. Trump, »Tony Soprano kazinojskega kapitalizma« (TomDispatch), se je oprijel igralništva – Capone tudi. Ilegalnega, se razume. Da bi pa imel vse pod kontrolo, je kupil celo številne tovarne igralnih avtomatov. Capone ni bral, toda fanatično je prebral Napoleonovo biografijo – tudi Trump ne bere, toda fanatično je prebral Hitlerjeve govore.

Ker imajo celo Trumpovi feni ob pogledu na Trumpa asociacije na Ala Capona, ki je Chicago obvladoval slabih šest let, je čas, da odpremo Caponovo biografijo.

Capone se je nastanil v hotelu Hawthorne, ki so mu rekli Caponov grad (Capone’s Castle) in ki je postal turistična atrakcija. Trump pa se je nastanil v Trumpovem stolpu (Trump Tower), ki je prav tako postal turistična atrakcija in ki še najbolj spominja na Caponov grad: tu je, kot poroča Bloomberg, živel tip, prekupčevalec z nepremičninami, ki so ga obsodili in zaprli, ker je nekomu razrezal obraz, tu je živel tip, lastnik deluxe transportnega podjetja, ki so ga obsodili in zaprli zaradi tihotapljenja kokaina, tu je živel tip, vodja nogometne zveze, ki so ga obsodili in zaprli zaradi goljufij, tu živi tip, prav tako nogometni funkcionar, ki je obtožen podkupovanja, tu je živel tip, izterjevalec dolgov, ki so ga obsodili in zaprli, ker je fural Ponzijevo shemo, tu je živel tip, obtožen izsiljevanja in gangsterizma, tu je živel tip, art dealer, ki so ga obsodili in zaprli, ker je fural ilegalno hazardersko mrežo, tu je živel tip, ki je bil zveza med to hazardersko ilegalo in ruskimi oligarhi ( jasno, obsodili so ga in zaprli, njegovo ženo tudi), tu je živel tip, ki so ga obsodili in zaprli, ker je naročil umor poslovnega tekmeca, tu je živel tip, ki so ga obsodili in zaprli zaradi davčne utaje, tu je živel tip, preprodajalec rabljenih avtomobilov, ki so ga obsodili in zaprli, ker je ogoljufal banko, in tu je – očitno pod krinko panamskega kupca – živel Jean-Claude Duvalier, alias »Baby Doc«, zrušeni haitijski diktator. Stolp je dolga leta menedžiral tip, ki ga je Trump najel takoj po prihodu iz ječe, kjer je sedel, ker je skušal nekega zveznega agenta podkupiti, da bi spustil trikratnega morilca.

Seks, droge & kriminal

Al Capone se je zelo rad predstavljal pod lažnimi imeni, še posebej rad je bil »Al Brown«. Tudi Trump se je zelo rad predstavljal pod lažnimi imeni, še posebej rad je bil »John Barron«. Pod tem imenom se je v osemdesetih in devetdesetih letih po telefonu predstavljal novinarjem. »Al Brown« je bil »trgovec s starim pohištvom«, »John Barron« pa je bil »tiskovni predstavnik Trumpove organizacije«.

Trump je prirejal dekadentne zabave, na katerih sta se cedila seks in kokain – kot nekoč Capone. Capone ni užival drog, saj se je bal, da bi izgubil kontrolo – tega se je bal tudi Trump, zato se kokaina ni dotikal. Trump si je omislil kopico rezidenc, palač, stolpov – Capone tudi. Freeport, Lansing, Benton Harbor, Round Lake. Vsak kraj, v katerem se je nastanil, pa so imenovali »Caponeville«. In ja, posestvo – Palm Island – si je omislil tudi na Floridi, kjer je redno gostil magnate, poslovneže, politike in druge stebre družbe – tako kot Trump (Mar-a-Lago), ki ga stare manhattanske elite niso nikoli zares priznale in sprejele. Nanj so gledale zviška in se mu posmehovale. Imele so ga le za klovna in cirkusanta. Capona niso nikoli priznale in sprejele miamijske elite. Imele so ga le za cirkusanta.

Capone se je ukvarjal z bordeli in prostitucijo – Trump je hotel biti »fin«, zato je raje prirejal lepotna tekmovanja, na katerih pa se mu je, kot so pripovedovale njegove lepotice, pogosto zazdelo, da je v bordelu (ko so se lepotice v garderobi preoblačile, je mirno uletel mednje). Nič čudnega: Trumpov ded Friedrich je obogatel prav z bordeli v času kanadske subarktične zlate mrzlice – bordeli, ki jih je imel v Bennettu in Whitehorsu (Britanska Columbia), so poskrbeli za prvobitno akumulacijo dinastije Trump.

Capone si je za seks najemal prostitutke, Trump pa pornoigralke (Stormy Daniels) in Playboyeve lepotičke (Karen McDougal), a tudi prostitutke, no, ruske prostitutke, ki naj bi leta 2013 v moskovskem hotelu Ritz-Carlton orgazmirale in »tuširale« posteljo, na kateri je nekoč spal Barack Obama.

Trump je rekel, da lahko vsako žensko »zgrabiš za pičko«. Capone pa je bil prepričan, da lahko vsako žensko zgrabiš za rit, ali natančneje – da lahko vsaki ženski rečeš, da ima »fino rit«. Ko je tako pohvalil »rit« neke mlade Italijanke, mu je njen brat brez omahovanja razrezal obraz, bodisi z razbito steklenico ali nožem – odvisno pač od tega, kateri verziji zgodbe verjamete. Toda nekaj je gotovo: to je na njegovem licu izrisalo brazgotino, zaradi katere so ga klicali »Scarface«, Brazgotinec. A zdelo se je, da mu na obrazu piše: seksist! Fotografom je vedno nastavljal drugo, lepšo stran.

Capone se je ukvarjal z bordeli in prostitucijo – Trump je hotel biti »fin«, zato je raje prirejal lepotna tekmovanja.

Trump ljubi golf – in vedno hoče zmagati. Če ne gre drugače, goljufa, pravijo. Tudi Capone je ljubil golf – ni bil posebno nadarjen, toda stalno je zmagoval, ker si ga soigralci preprosto niso upali premagati. Trump je lastnik številnih igrišč za golf – Caponova organizacija je bila lastnica številnih igrišč za minigolf. Trump je res Capone in pol.

Capone je bil velik filantrop (ljudem je velikodušno metal srebrne dolarje in bankovce ter jim plačeval račune, hrano, elektriko, kurivo, zdravljenje, študij, svatbe, krste ipd.), toda številne zgodbe o njegovih dobrodelnih dejanjih so bile fikcija – izmišljene za potrebe marketinga. Trump je to prignal do skrajnosti, saj je ustanavljal dobrodelne organizacije, s katerimi je polnil le svoje žepe: denar, ki ga je zbiral v dobrodelne namene (npr. za otroke z rakom!), je navadno raje prelil na svoj račun. Ima »dolgo zgodovino obljubljanja donacij, o katerih ni nobenega javno dosegljivega dokaza, da so se uresničile,« pravi njegov biograf David Cay Johnston (Donald Trump: Resnica o poti na vrh), ki nas obenem spomni, da je novinar David A. Fahrenthold leta 2016 poklical več kot 200 dobrodelnih organizacij, da bi izsledil Trumpove donacije, a je v sedemletnem obdobju, preden je Trump postal predsedniški kandidat, našel eno samo, pa še ta – športna liga mesta New York – je bila menda pomotoma vpisana. Ne da teh Trumpovih filantropskih trikov ni anticipiral že sam Capone – ko je izbruhnila velika gospodarska kriza in ko so bile chicaške ulice polne brezposelnih in lačnih, je odprl javno kuhinjo za revne, ki pa je ni financiral sam, ampak je v financiranje prisilil druge.

Tekla bo kri

Capone je bil na muhi številnih mafijcev in hitmanov, ki so jih dovažali iz New Yorka, Clevelanda in St. Louisa – nekajkrat se je komaj rešil. Med letoma 1925 in 1930 ga je zgrešilo 35 avtomobilov in več kot tisoč krogel. No, Trump si je življenje nekajkrat rešil tako, da je razglasil bankrot.

Capone, ki ga je neka fenica povabila v London, da bi ubil soseda, s katerim je bila v sporu, je obogatel na gangsterski način – nič gangsterskega mu ni bilo tuje. Tudi Trump je bajno obogatel na nečist način, saj ga obtožujejo korupcije, pranja denarja za ruske oligarhe in sodelovanja z mafijo (s člani »družine« Gambino, z mafijci, ki v New Yorku in New Jerseyju obvladujejo industrijo betona ipd.).

Caponov mentor je bil chicaški mafijec Johnny Torrio, »organizacijski genij«, ki je ustanovil Chicaško organizacijo (Chicago Outfit), kombinacijo kriminalne združbe in korporacije. Da je Capone Outfit vodil kot veliko – učinkovito, brutalno, destruktivno – korporacijo, potrjuje tudi neka študija, ki so jo pripravili na Harvard Business School. Novinarjem je rekel, da bi rad živel tako kot vsak poslovnež: »Zakaj ne bi našega posla imeli za nekaj, kar delaš podnevi in pozabiš zvečer, ko greš domov?« Trumpov mentor pa je bil Roy Cohn, razvpiti odvetnik, nekdanja desna roka senatorja Josepha McCarthyja, velikega zavojevalca komunistov, ki je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja nastopal kot pravni zagovornik Trumpove organizacije (Trump Organization) in ki je Trumpu, kot je zapisal Washington Post, »pokazal, kako izkoriščati moč in vcepljati strah«. Ali bolje rečeno: Trumpu je pokazal, kako kriminalno organizacijo preleviš v korporacijo.

Če je hotel Capone v Ciceru, predmestju Chicaga, upravljati bordele, tajne točilnice alkohola in ilegalni hazard, je moral imeti v mestni hiši svoje ljudi, zato je leta 1924 sklenil, da bo na volitvah kandidiral s svojo listo. In res, njegovi silaki so stali na voliščih, pretepali in odstranjevali volilne uradnike ter pregledovali volilne pole, ki so jih tolerirali le, če so bili obkroženi njegovi kandidati – sicer so jih zavrgli. Ženskam pa sploh niso pustili voliti. Vlogo Caponovih silakov so na ameriških predsedniških volitvah leta 2016 odigrali ruski hekerji in algoritmi podjetja Cambridge Analytica, ki so volilno zmago prinesli Trumpu. Če ne bi zmagal, bi tekla kri – vsaj tako je namigoval Trump, ki je tudi svaril, da volilnega izida, če bo poražen, ne bo priznal. Na volitvah v Ciceru pa je dejansko tekla kri – v boju s policijo so padli številni Caponovi silaki, tudi njegov brat Frank, toda volitve je dobil. Naslednje je izgubil.

Trump je bil v nepremičninskem in gradbeniškem poslu. Ironično: Capone je v svoji karieri le enkrat legalno služboval – bil je računovodja pri nekem gradbenem podjetju. Kasneje, ko so ga med sojenjem spraševali, kateri poklic opravlja, je odvrnil »nepremičnine«, real-estate.

Upam, da bo odšel v Rusijo!

Trump nenehno poudarja, da je žrtev »lova na čarovnice«, da ga vsi le žalijo, sramotijo, zmerjajo in zlorabljajo, pa dela samo dobro – glejte silno rast, razcvet ameriškega gospodarstva, borzni bum, milijone novih delovnih mest! Nekaj takega je trdil Capone: »Najboljša leta svojega življenja sem preživel kot javni dobrotnik! Ljudem sem dal male užitke – omogočil sem jim, da so se imeli lepo.« Novinarjem je zelo rad razlagal, da Chicago po njegovi zaslugi doživlja pravi gospodarski razcvet – in da je pri njem samem zaposlenih 7000 ljudi.

Al Capone se je zelo rad predstavljal pod lažnimi imeni, še posebej rad je bil »Al Brown«. Tudi Trump se je zelo rad predstavljal pod lažnimi imeni, še posebej rad je bil »John Barron«.

Tudi Trump se ima za »največjega ustvarjalca delovnih mest« – ja, kot nekoč Capone, ki pa je vedno dodal: in kaj sem dobil v zameno? Vsi me le neprestano žalijo, sramotijo, zmerjajo in zlorabljajo! Nobene hvaležnosti. Ja, imel se je za žrtev, za »preganjanega«, za »malega Ala, ki si ga lahko vsak privošči«.

Trump, ki ima občutek, da daje »malim ljudem« (nižji davki, odpravljanje regulacij ipd.), se ima za Robina Hooda, za Robina Hooda pa se je imel tudi Capone, navsezadnje, novinarjem – in tudi popolnim neznancem – je zelo rad svetoval, na katere konje in boksarje naj stavijo, saj je dobro vedel, katere borbe in dirke so zrežirane.

Capone, ki v nasprotju s Trumpom ni bil rasist (ne le da je gostil in slavil Louisa Armstronga, ampak je Earlu Hinesu, glasbeniku, ki je igral v njegovih klubih, dodelil celo dve svoji gorili, da je šel lahko na turnejo in imel vstop v klube, v katere črnci niso smeli, če smo že ravno pri oskarjevski Zeleni knjigi), je v Chicagu podkupoval vse po vrsti – od novinarjev in urednikov do tožilcev in politikov. Podkupil naj bi bil polovico chicaških policistov – vsaj tako je trdil. Trump je na prvem predvolilnem soočenju rekel: »Denar sem dajal vsem politikom. Ko so me poklicali, sem dal. In veste, kaj? Ko sem od njih kaj potreboval, recimo dve ali tri leta kasneje, sem jaz poklical njih. In ustregli so mi.«

Da bodo zdaj, ko je v Beli hiši, podkupovali njega, ni bilo nobenega dvoma: »Tuji voditelji, ki se bodo hoteli Trumpu prilizniti, bodo naredili vse, da bo njegova družina zgradila še več stavb, prodala še več draguljev in zaslužila še več,« je po izvolitvi poudaril Kurt Eichenwald (Newsweek). Trump je imel tedaj velike posle v 20 državah, vse od Kitajske do Savdske Arabije. Pomembneži, poslovneži in tuji diplomati, ki obiščejo njegov washingtonski hotel (Trump International Hotel), vedno poskrbijo, da izve, da so trošili v njegovem hotelu. Lani decembra so savdski lobisti v Trumpovem hotelu plačali 500 prenočitev, poroča Washington Post.

V tujih deželah – od Indonezije do Filipinov, od Indije do Paname in Urugvaja – so projektom, ki so povezani s Trumpovim brendom, ekspresno odobrili vsa dovoljenja, pravi Anita Kumar (McClatchy), in če je bilo treba, so spremenili tudi okoljsko zakonodajo. Do Trumpovih hotelov, letovišč in igrišč za golf so zgradili ceste in speljali kanalizacijo – na svoje stroške. Včasih so podarili celo parcele za gradnjo. »Moj brend je zdaj bolj vroč kot prej,« je nekje vmes dahnil Trump.

Capone je časopisom, ki so pisali o njegovih podkupovanju, zastraševanju, izsiljevanju in bordelih, nenehno grozil – pogosto jih je podkupil, včasih pa je dal kakega novinarja, recimo Jaka Lingla (Chicago Tribune), tudi likvidirati. Trump medije, ki ga kritizirajo, razglaša za fake news in »sovražnike ameriškega ljudstva«, nenehno jim grozi, tudi s tožbami. Ko tvita, ima verjetno občutek, da ubija. Ko so savdske oblasti na veleposlaništvu v Turčiji ubile novinarja Džamala Hašodžija, ni skrival navdušenja.

Capone, izvrsten plesalec, fen opere in hazarder, je bil do leta 1930 neposredno ali posredno odgovoren za 200 likvidacij (»Upam, da bo odšel v Rusijo,« je vpil John Stege, šef chicaških detektivov), zaradi katerih pa se mu ni nič zgodilo. Še več, pravi Deirdre Bair: »Če bi kandidiral za chicaškega župana, bi bil verjetno izvoljen. In resnici na ljubo – niti goljufati mu ne bi bilo treba.« Capone ni bil le »zgoščeni val zločinov, temveč resnična in mogočna politična sila,« je oznanil neki sodnik, ki je bil sicer prepričan, da bi moral Capone umreti na električnem stolu. A bil je imun. Kot Trump, ki je med predvolilno kampanjo rekel, da bi lahko na Peti aveniji ustrelil človeka, pa ne bi izgubil niti enega volilnega glasu.

Državni sovražnik št. 1

Ko je Trump napovedal kandidaturo, je govoril reči, zaradi katerih so se mu vsi odpovedali – magnati in republikanci. Nekaj takega se je zgodilo tudi Caponu. Proti njemu so se najprej obrnili chicaški bogataši (alias Secret Six), ki so ga hoteli na vsak način ustaviti (nikoli jih niso identificirali), potem pa še mafijci. Mafijski šefi, ki so se ob koncu leta 1928 sestali v Clevelandu, so sklenili, da kriminal legalizirajo – da ga prelevijo v dobro organizirani nacionalni biznis in da trg razdelijo med »družine«. Toda sami so hoteli ostati v temi, anonimni in diskretni. Niso se rinili v ospredje, pred fotoaparate in žaromete. Niso počeli grotesknih in iracionalnih reči, da bi pritegovali medijsko pozornost.

Capone jim je šel vse bolj na živce – ker se je preveč izpostavljal, ker je delal cirkus, ker je pritegoval pozornost policije. In to je bilo slabo za biznis. Niso hoteli nasilja, streljanja, pobijanja in krvi. Kri preveč privlači policijo. Niso bili ekshibicionisti. Imeli so se za poslovneže. Hoteli so biti bogati, ne pa slavni. Capone je hotel biti oboje, bogat in slaven. Zato je postal problem. Na clevelandski summit ga itak niso povabili, po zloglasnem pokolu, ki ga je zrežiral 14. februarja 1929 (na dan sv. Valentina), pa so ga odpikali – še celo samim gangsterjem se je zdel ta pokol preveč grozljiv.

Caponov Robert Mueller je postal J. Edgar Hoover, direktor FBI, še bolj pa Mabel Walker Willebrandt, nepodkupljiva pomočnica pravosodnega ministra, ki je zastavila »briljantno originalno«, tedaj niti malo samoumevno vprašanje: kako to, da se kriminalci šopirijo s takšnim bogastvom, ne plačujejo pa nobenih davkov? In res, pravosodno ministrstvo je sklenilo, da bo Capona, ki je bil leta 1930 razglašen za »državnega sovražnika št. 1« (to bi bil lahko tudi Trumpov vzdevek!), preganjalo zaradi utajevanja davkov, ne pa zaradi umorov, ker je bilo utajevanje davkov precej lažje dokazljivo od umorov. Povsem vseeno jim je bilo, zaradi česa ga zaprejo – pomembno je bilo, da ga zaprejo.

Le predsednik Herbert Hoover ni mogel mimo ironije, »da bo človek, ki je kriv za stotine umorov, kaznovan le zato, ker ni plačal davkov na denar, ki ga je zaslužil z umori«.

FBI in davčni urad sta začela pritiskati na gangsterje, ki so delali za Caponov Outfit: ali boste pričali proti ali pa boste sedeli! Če niso hoteli pričati, so jih obtožili krive prisege ali česa takega. Številni so se zlomili in pričali – tako kot so se zlomili številni Trumpovi nekdanji sodelavci (George Papadopoulos, Paul Manafort, Rick Gates, Michael Flynn) in začeli priznavati krivdo in obremenjevati Trumpa. Michael Cohen, njegov nekdanji odvetnik, ki se ga je oprijel mafijski vzdevek consigliere, ga je obremenil na odprti sceni – pred kongresno komisijo.

Capone je moral pasti. Prvič, bližale so se predsedniške volitve (1932), predsednik Hoover, ki je Ameriko spravil v krizo, pa je potreboval »rezultate«. In drugič, bližal se je Svetovni sejem, ki naj bi ga gostil Chicago (1933), zato je bilo treba Chicago »očistiti«, tako da bodo turisti varni.

Mediji niso nikoli v kakega kandidata vložili toliko denarja. Trumpa so si izvolili. Tudi Capone je počel reči, zaradi katerih bi moral že davno propasti, a mu mediji niso pustili.

In res, 5. junija 1931 so proti Caponu vložili obtožnico zaradi utajevanja davkov. Obtožnica je imela 24 točk, toda vse so se nanašale na davke. V poroti so bili sami ruralni, konservativni belci, prednje pa so naslednje dni stopale priče (trgovci, krojači, mizarji, hotelski menedžerji, izdelovalci svilenega spodnjega perila ipd.), ki so pripovedovale o Caponovem dekadentnem zapravljanju in potrjevale, da ni bil Robin Hood, da torej tega, kar je ukradel, ni dajal revnim, temveč sebi.

Nekaj mesecev kasneje, 24. oktobra 1931, so Capona – povsem upravičeno prepričanega, da ga je pokopala publiciteta – obsodili na 11 let ječe. Najprej je sedel v Atlanti, kjer so ga zelo poniževali, potem pa so ga preselili na Alcatraz, kjer so ga še bolj poniževali. Tudi intervjujev in avtogramov mu niso pustili dajati. Postal je številka – 85. Igral je mandolino, žgolel Verdijeve arije in se tolažil, da se življenje začne po štiridesetem. Lasje so mu izpadali. Nekdo ga je celo zabodel s škarjami.

A vse to ni bilo še nič – sifilis, ki ga je mučil, mu je začel razžirati možgane. Mediji so poročali, da se mu je zmešalo, da razpada, in da postaja dementen. Ko so ga ob koncu leta 1939 izpustili, je bil mentalno na ravni sedemletnega otroka. In na mentalni ravni otroka – zdaj 14-letnega, zdaj 12-letnega, zdaj desetletnega, zdaj sedemletnega – je potem ostal do smrti.

Dneve je preživljal v pižami ter se prepiral s sabo in z ljudmi, ki jih je dal pobiti. Umrl je brez prebite pare.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.