Dokumentarec Leaving Neverland polarizira zgroženo občinstvo

Sta domnevni žrtvi Michaela Jacksona zgodbi spremenili zaradi denarja ali pa so potlačene travme dejansko privrele na dan pozneje, kot je zaslediti pri nekaterih primerih spolnih zlorab?

Michael Jackson in mladi James Safechuck

Michael Jackson in mladi James Safechuck
© HBO

Deset let po smrti Michaela Jacksona, glasbene ikone in kralja popa, je pod pokroviteljstvom televizijske hiše HBO nastal štiriurni dokumentarni film Leaving Neverland, ki prikazuje pričanja Wada Robsona in Jamesa Safechucka, domnevnih žrtev Jacksonovih pedofilskih nagnjenj.

Film je milo rečeno šokanten, priči se spuščata v mučne podrobnosti domnevnih zlorab, ki naj bi se leta in leta dogajale na Jacksonovem ranču Neverland, hkrati pa je izjemno sporen, saj Jacksona z zgodbami prič obtožuje kaznivih dejanj, ki jih je bil za življenja oproščen na sodišču. Izjemna moč dokumentarnega filma je v tem, da lahko v povezavi z medijskim pogonom in ogorčenim občinstvom deluje kot tožilec in sodnik: Leaving Neverland je v očeh javnosti Jacksona zločinov obtožil veliko učinkoviteje kot desetletja policijskih preiskav in sodnih procesov, kjer so se ukvarjali s tem, kaj je oziroma česa ni storil mladim fantom, ki so ga obdajali.

Leaving Neverland je občinstvo polariziral: ljudje so ogorčeni zaradi grozljivih obtožb, ki letijo na Jacksona, številne radijske postaje iz etra umikajo njegove brezčasne uspešnice, marsikdo bojkotira njegovo glasbo. Pravzaprav ga s temi dejanji želijo izbrisati iz zgodovine. Rimljani so temu rekli damnatio memoriae, obsodba spomina. Podobnemu dogajanju smo bili priča pred kratkim, ko so Kevina Spaceyja po obtožbah o spolnem nadlegovanju izbrisali iz filma Ves denar sveta in ga v zadnjem trenutku nadomestili s Christopherjem Plumberjem.

Nad dokumentarnim filmom se zgražajo tudi Jacksonovi zagovorniki, ki pravijo, da je film manipulativen, tabloiden in da stare, ovržene obtožbe reciklira s pričevanji nezanesljivih prič. Trdijo, da priči lažeta iz koristoljubja: oba, Robson in Safechuck, sta vložila tožbi in se nadejata, da bosta iz Jacksonove zapuščine dobila izplačane milijonske odškodnine. Pri tem se sklicujejo tudi na dejstvo, da se je družina domnevne žrtve Jacksonovih zlorab ob obtožbi leta 1993 dogovorila za poravnavo v znesku 23 milijonov dolarjev. Branilci glasbenikovega dobrega imena so se odločili za oglaševalsko kampanjo, ki z geslom »Dejstva ne lažejo, ljudje pa« na jumbo plakatih po ZDA in na londonskih avtobusih želi oprati ime kralja popa. Opozarjajo, da sta Robson in Safechuck med sojenjem Jacksonu pričala obtoženemu v prid; prvi je zlorabe v pogovoru s policisti zanikal med preiskavo, drugi pod prisego na sodišču. Sta zgodbi spremenila zaradi denarja ali pa so potlačene travme dejansko privrele na dan pozneje, kot je zaslediti pri nekaterih žrtvah spolnih zlorab?

Zelo verjetno nikoli ne bomo vedeli, kaj se je na posestvu Neverland resnično dogajalo. Trdnih dokazov, ki bi potrdili obtožbe domnevnih žrtev Jacksonovih zlorab, ni, tako kot ni dokazov, da je bil Jackson nedolžen. Na tej točki se moramo vprašati, ali je zgrožena javnost resnično tista, ki lahko kogarkoli obsodi kaznivih dejanj? Lahko komercialni dokumentarec in njegovi gledalci igrajo vlogo razsodnika? In tudi, če je Jackson dejansko kriv: ali lahko umetnost ločimo od umetnika in v njegovem delu uživamo kljub vsem grozodejstvom, ki jih je storil za življenja?

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.