Darja Kocbek

18. 3. 2019  |  Družba

Kdo verjame lažnim novicam?

En sam uporabnik družabnega omrežja lahko danes v določenih primerih doseže toliko bralcev kot uveljavljeni mediji CNN, Fox News ali New York Times. Znanstveniki se strinjajo, da je treba že šolarje naučiti, da znajo ločevati med resnimi in neresnimi viri.

© Pixabay

Z izvolitvijo Donalda Trumpa leta 2016 za predsednika ZDA so se začele razprave o lažnih novicah in teorijah zarote. Izraz lažne novice je postal krilatica za novice, ki so polresnica ali popolna laž. Gre za namerno ponarejene informacije ali informacije, ki vsebujejo sume, laži in širijo teorije zarot. Motivi za to so različni, za njimi so finančni, politični in tudi družbeni interesi. Izraz je obenem sporen, ker ga Trump sam uporablja za razvrednotenje medijev, ki mu ne ustrezajo. Ob tem so ljudje za manipulacije veliko manj dovzetni, kot je videti. Lažne novice recimo ne vplivajo na to, kaj mislimo, kaj verjamemo in koga volimo, v die Zeit pišeta Lisa Hegemann in Meike Laaff.

Znanstveniki od leta 2016 intenzivno preučujejo, ali namerno razširjene lažne novice res vplivajo na nas in ugotovili: lažne novice krožijo, verjamejo pa jim le redki. Predvsem pa ne spremenijo naših pogledov in mnenj.

Kljub temu ni mogoče reči, da niso nevarne. Tudi če ljudje določenemu dogodku ne verjamejo in ne prevzamejo določenih pogledov, ker so brali lažne novice, te lahko okrepijo njihova obstoječa prepričanja. Kdor je leta 2016 podpiral Trumpa, je bil bolj pripravljen prek Twitterja deliti lažne novice, ker potrjujejo njegova prepričanja.

Etabliranim medijem zaupa 76 demokratov in le 21 odstotkov republikancev.

Problem je, da ljudje pogosto verjamejo, kar preberejo, četudi so soočeni z resnico. To ne velja le za Trumpove podpornike. Avtor in svetovalec Wajahat Ali pravi, da se prej nismo strinjali o mnenjih, zdaj se ne strinjamo o dejstvih. Razlog za to vidi v nezaupanju v medije. Raziskava inštituta Gallup je leta 2016 po volitvah v ZDA pokazala, da je samo še 32 odstotkov Američanov verjelo, da časopisi poročajo natančno in pošteno. V zadnjih letih je ta delež sicer narasel na 45 odstotkov, a glede na politično prepričanje so razlike velike. Etabliranim medijem zaupa 76 demokratov in le 21 odstotkov republikancev.

Sicer pa so tudi prej ljudje verjeli tisto, kar je ustrezalo njihovim prepričanjem in brali časopise, ki so poročali v skladu z njihovimi nazori. Toda te publikacije so se zavezale, da bodo objavljale resnico. S Facebookom in kanalom YouTube pa v javnost pridejo tudi napačne informacije ali teorije zarot. En sam uporabnik brez reputacije lahko danes v določenih primerih doseže toliko bralcev kot uveljavljeni mediji CNN, Fox News ali New York Times, v svoji študiji iz leta 2017 pišeta znanstvenika Hunt Allcott in Matthew Gentzkow.

Četudi lažne novice, teorije zarot ali kampanje trolov dosežejo majhno število ljudi, se jim ti težje izognejo. Ko so v digitalnem okolju, recimo v zaprti skupini na Facebooku, v družbi istomislečih, se njihova prepričanja okrepijo. Do njih je težje priti in jim ponuditi druge informacije. Poročanje o lažnih novicah in teorijah zarot ter predstavljanje dejstev ne pomaga. Preverjanje dejstev skoraj nikoli ne doseže uporabnikov, je pokazala raziskava Evropskega raziskovalnega sveta. Za absurdne ideje tako izve še večje število ljudi, med katerimi se najdejo novi zagovorniki. Če pa bi po drugi strani platforme odločale, kaj je lažna novica ali teorija zarote in kaj ni, bi postale sodniki o resnici. To pa je tudi prevelika moč.

Predlogi za rešitve so različni. Nekateri bi bolje razložili motive ustvarjalcev lažnih novic, vzgibe teoretikov zarot. Nekateri si želijo boljše oznake za novičarske strani: podobno kot za hranilno vrednost živil bi morali za te strani uvesti tabele o vsebnosti resnice. Nekateri bi se iz teorij zarot norčevali. Vsi znanstveniki pa se strinjajo, da je treba že šolarje naučiti, da znajo ločevati med resnimi in neresnimi viri.

To je vse pomembneje, kajti ločevanje resničnih od lažnih novic je vse težje. Hazel Baker z agencije Reuters sodelavcem prevaja video in jih vpraša, ali v njem vidijo kaj čudnega. Gre za posnetek temnopolte ženske v rožasti jakni, ki govori francosko. Gleda neposredno v kamero, za njo je samo modro ozadje. Ta ženska sploh ne govori francosko, njen pravi glas je drugačen od tistega na posnetku. Besedilo je prebrala druga ženska. Tehnologija, ki omogoča takšne manipulacije, se imenuje deepfake.

Konec leta 2017 so po spletu zaokrožili posnetki, zmanipulirani s to tehnologijo, na katerih so glave znanih igralcev namestili na pornografske posnetke. Aprila 2018 je zaokrožil zmanipuliran posnetek, v katerem je prejšnji predsednik ZDA Barack Obama sedanjega predsednika Trumpa označil za popolno budalo. Ko so bili ti posnetki objavljeni, se je razvnela razprava o zlorabah tehnologije deepfake.

Prav zaradi tega so se pri agenciji Reuters odločili zaposlene na to opozoriti z lažnim posnetkom s »temnopolto žensko, ki govori francosko«. Najbolj pozorni in izkušeni so ugotovili, da sta premikanje ustnic in posnetek na začetku premaknjena, da način premikanja ustnic ne ustreza francoščini, glavo drži preveč togo ... 

Tehnologija deepfake še ni popolna, a programi so vedno boljši. Nick Cohen z Reutersa pravi, da mede novicami še niso dobili posnetka ponarejenega s to tehnologijo. Nekateri pravijo, da je samo še vprašanje časa, ko se bo to zgodilo. Nekateri so prepričani, da se to ne bo zgodilo, ker se izdelava takšnih posnetkov trolom, ki širijo lažne politične novice, ne izplača - delno zato, ker algoritmi tehnične manipulacije znajo odkriti, delno pa zato, ker trole bolj zanima propaganda v zaprtih skupinah ljudi z enakimi prepričanji. Zanje pa ni pomembno, če kaj ni res.

Senator Bernard Sanders v knjigi Where We Go From Here o lažnih novicah pravi, da je ljudem težko razumeti, kaj se v ZDA dogaja gospodarsko ali politično oziroma si predstavljati alternativne rešitve, če so korporacijski mediji njihov glavni vir informacij. Jasno je treba povedati, da korporativni mediji niso objektivni. Niso »referenca«, ki skuša prikazati »vse plati zgodbe«. Korporativni mediji so podjetja za ustvarjanje dobička, ki so v lasti in pod nadzorom vladajočega razreda in nekaterih najpremožnejših ljudi v državi. Enako kot vsa zasebna podjetja imajo svoj načrt, pravi Sanders.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.