Vasja Jager

22. 3. 2019  |  Mladina 12  |  Politika

Počistimo Dom

Če bo stranka Domovinska liga izpričano sovraštvo do drugačnih kazala s konkretnimi dejanji, bi jo ustavno sodišče lahko prepovedalo

Bernard Brščič na demonstracijah proti marakeškemu sporazumu

Bernard Brščič na demonstracijah proti marakeškemu sporazumu
© Gašper Lešnik

Od prejšnjega tedna je slovenski politični prostor bogatejši za novo stranko. To je Domovinska liga (Dom), katere člani zagovarjajo nestrpna stališča. S tem se uvršča na sam skrajni rob desnega dela političnega spektra, pač v fašizem, za katerega v sodobni družbi ne bi smelo biti več prostora. Zato bi morala država ustrezno ukrepati, še preden bi iz obrobne stranke utegnila nastati stabilna platforma, ki bi s sovraštvom zastrupila javni prostor.

Vodstvo stranke Dom, ki je tesno povezano z gibanjem Generacija identitete, sestavljajo vojščaki Janeza Janše, v javnosti znani po nedemokratičnih, nepremišljenih, neresničnih izjavah. Med njimi prednjačita nekdanji Janšev sekretar, ekonomist Bernard Brščič, in odvetnica Lucija Šikovec Ušaj, znana po norih izjavah, kot je Brščičeva, da je holokavst izmišljotina, nemški narod pa »žrtev židovskega vsiljevanja in kurjenja možganov s tako imenovano holokavstologijo«, ali besnenje Ušajeve na Twitterju, da so »vsi podporniki migrantov v resnici pedofili, impotentni nasilneži«.

Povsem jasno je, da bo njuna stranka delovala kot izpostava za širjenje lažnih novic in sovražnega govora, platforma za širjenje teorij zarote, branik tradicionalizma, zagovornik radikalnega ekonomskega neoliberalizma in sredstvo potvarjanja zgodovinskih resnic. Slovenija je doslej že imela nekaj skrajnih političnih strank, med njimi SNS Zmaga Jelinčiča, ki deluje celo v parlamentu – toda nobena izmed njih ni zastopala tako radikalnih stališč. Zato bi morala država Domovinski ligi onemogočiti ali omejiti delovanje.

Zgledov za to ne manjka, marsikatera država je že skušala prepovedati delovanje radikalnih političnih opcij – povečini neuspešno. Davno preden si je Turčijo podvrgel avtokratski režim Recepa Erdogana, leta 1998, je takrat še demokratična država prepovedala skrajno islamistično stranko Refah. Madžarska pa je, prav tako v prejšnji politični inkarnaciji, prepovedala neonacistično Madžarsko gardo, katere člani so v uniformah vdirali v romske vasi in ustrahovali prebivalce. Toda nobeden od teh ukrepov se ni obdržal; stranki sta se pritožili na Evropsko sodišče za človekove pravice in to je v obeh primerih razveljavilo prepovedi. Evropa v praksi spoštuje ustavno zagotovljeno pravico do izražanja.

In kako je s tem v Sloveniji? Precedens na tem področju je sodba ustavnega sodišča, ki je leta 1998 odločalo o predlogu za prepoved stranke Istrski demokratski zbor (IDZ); ta je bila neprimerno bolj mila in strpna do okolice kot danes Domovinska liga, pa vendar je notranje ministrstvo ni želelo vpisati v register političnih strank, ker naj bi z delovanjem v korist nekdanjih beguncev iz Istre diskriminirala druge državljane. Ustavno sodišče je prepoved zavrnilo, je pa določilo pogoje, pod katerimi bi bila dopustna: »Ne zadošča, če neko združenje ne priznava ustavnega reda ali ga odklanja oziroma mu nasprotuje. Potrebno je aktivno nastopanje z namenom uničiti (odstraniti) veljavni ustavni red. Gola kritika ni dovolj – pri čemer ni pomembno, ali je kritika stvarna in utemeljena. Dokazati je treba resno nevarnost ogrožanja temeljnih predpostavk svobodne demokratične družbe.«

Če bi stranka Dom svoj radikalizem podprla s konkretnimi manifestacijami in napadi, na primer na begunce, Rome, istospolno usmerjene ali zagovornike pravice do splava, bi ji ustavno sodišče z dvotretjinsko večino glasov lahko prepovedalo delovanje.

Nestrpnežem je mogoče stopiti na prste. V Nemčiji so dvakrat poskusili prepovedati neonacistično Narodnodemokratsko stranko (NPD), ki v nemškem kontekstu zagovarja na las podobna stališča, kakor v Sloveniji Dom; prvi poskus je iz leta 2001, deset let kasneje so se največje leve in desne stranke združile še za enega. Ker prepovedi niso dosegle, je nemška politika našla drug način, da udari po NPD, in je leta 2017 sprejela zakon, s katerim je prepovedala državno financiranje strank, ki delujejo v nasprotju z ustavo. Morda bi to lahko bil model tudi za Slovenijo. Vsekakor nima nobenega smisla, da bi država s svojim denarjem podpirala tiste, ki najedajo temelje demokratične ureditve. To pa v slovenskem političnem prostoru, žal, ne velja zgolj za Domovinsko ligo, temveč tudi za njene zaveznike …

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.