Boštjan Napotnik

29. 3. 2019  |  Mladina 13  |  Konzum

Toplo-hladno

Stancija Kovačići, Matulji

  • ocena: 3 / 5

Pljukanci

Pljukanci

Rižota

Rižota

Restavracija Stancija Kovačići
Rukavac 51, Matulji (Hrvaška)
 Tel.: +385 51 272 106
Do 15. aprila Stancija obratuje od četrtka do sobote od 12. do 23., ob nedeljah pa od 12. do 19. ure. S sezono se bo delovni čas zagotovo malo raztegnil.

Ambient:
velika, večsobna, s kamnom obložena in z lesom opremljena udobna restavracija

Napitki:
predvsem istrska in hrvaška vinska karta, na kateri pa se najde tudi kakšna slovenska in italijanska steklenica

Dostopnost:
matuljske ride so fino zapletene, a če boš sledil navigacijskim napravam, bi moralo biti vse v redu, kar velja tudi za gibalno ovirane

Fino:
rižota z rdečo peso račje prsi

Ne tako fino:
nedodelanost oslovske krače sladice

Obilen kup tatarca je stal 20, rižota 11, pljukanci s pršutom in tartufi 12 (s škampi 13), oslovska krača 14, račje prsi 15, sladice pa 4 evre.

»Hej, poslovna ideja: glede na to, da za presojo plačujejo Michelinu, bi mogoče lahko tudi nam? « so nadobudnega debitantskega člana tokratne ekspedicije v kvarnersko zaledje začele mamiti finančne spodbude hrvaškega ministrstva za turizem, a so ga stare sile takoj prizemljile in usmerile na pravo pot z glasnim ponavljanjem temeljne Ilovarjeve mantre, po kateri že desetletja nastaja dotična rubrika: brez sponzorjev, brez protekcije, brez milosti. V službi njegovega visočanstva bralca in to.

No, med to indie debato smo nekako le našli pravo pot skozi matuljske ožine, parkirali na velikem, precej neobetavnem parkirišču in nato našli pravi vhod v restavracijski del te ljubke turistične postojanke. V Stanciji jedilnik raje recitirajo pri mizi, kot da bi ga gostom dali v branje. Kar bi bilo čisto okej, če bi natakar bil jezično-entertainerske sorte, a tale naš je bil en bolj introvertiran lik, iz katerega smo potem nekako le izvlekli dovolj infotov, da smo si sestavili dostojno jedilno špuro. Ta je na mizo prihajala v preveč laganini tempu, prazni krožniki so (pre)dolgo ostajali na mizi, čisto na koncu, ko smo hoteli račun, pa smo kakšne četrt ure po pojedenih sladicah (ziheraško korektnem kolačku s čokoladnim musom in čokoladnim suflejem s karamelnim sladoledom) natakarja morali sami poiskati na čisto drugem koncu skoraj prazne restavracije.

Očitno tu več stavijo na kuho, šefe se je namreč leta dolgo mojstril v bližnji instituciji Kukuriku, iz postreženega pa je videti, da skuša v Stanciji loviti ravnotežje med tradicionalno lokalno kuharijo in ambicioznejšimi avtorskimi jedmi. Med te sodita najboljša krožnika dneva – barvno sijoča in zaradi dodatka kiselkastih jabolk izjemno osvežilna rižota z rdečo peso, ki so ji dodali še popolno zmehčane svinjske ličnice, ter kos znotraj rožnato, na kožnati strani pa hrustljavo pečenega račjega fileja, ki so ga postregli s kosom pečene maslene buče, drobnimi njokci in ravno prav reducirano omako. Krasno, oboje! Zato nam je bilo še toliko manj jasno, zakaj je tatarski biftek samo gomila začinjenega mesa in tedenska količina sicer na nakodrane kose elegantno nalistanega in na led položenega masla. In zakaj s tako redko ponujeno jedjo, kot je oslovska krača, ne naredijo nič drugega, kot da jo dolgo in počasi mehčajo in prelijejo z omako. In če se že odločijo, da bodo njihovi domači – krasna pašta! – pljukanci preliti s skoraj juhasto količino omake (zemeljska je bila pripravljena z na drobne trakove narezanim pršutom in nalistano črno gomoljiko; morska z izjemnimi sladkastimi škampi), potem naj poskrbijo, da bodo na mizi tudi žlice, s katerimi bo moč omako pojesti.

Stancija Kovačići je brez dvoma nadpovprečna restavracija z jasno izraženimi in dokazanimi kuharskimi kompetencami, bo pa počasi morala dokončno zakoličiti koncept kuharije in odpraviti nekatere osnovne gostoljubnostne hibe.