Borut Mekina

29. 3. 2019  |  Mladina 13  |  Politika

Zdrava pamet proti varčevanju

Pozabili smo, da je denar kot gnoj: dober je samo, če ga raztrosimo

Predsednik fiskalnega sveta Davorin Kračun: Vlada bo v 10 milijard evrov težkem proračunu porabila 270 milijonov evrov preveč, zaradi česar naj bi bili ogroženi prihodnji rodovi.

Predsednik fiskalnega sveta Davorin Kračun: Vlada bo v 10 milijard evrov težkem proračunu porabila 270 milijonov evrov preveč, zaradi česar naj bi bili ogroženi prihodnji rodovi.
© Borut Krajnc

Obstaja krilatica, ki ji verjamemo in gre takole: Porabimo lahko le toliko, kolikor smo sposobni ustvariti. Če porabimo več, kot smo ustvarili, če se zadolžujemo, potem s tem obremenjujemo prihodnje rodove. Ampak če se zadolžimo – kot država – zato, da zgradimo most, da denar vložimo v raziskave, v razvoj, v izobraževanje, ali s tem res obremenjujemo prihodnje rodove? Ali ni nemara obratno? Kaj pa, če prav z načelom, da lahko danes porabimo vse, kar smo ustvarili – Nemci temu pravijo »črna ničla« –, prihodnje rodove oropamo prihodnosti? Ali ne bodo stroškov – ker ne bo mostov – potem v prihodnosti nosili naši zanamci? Kaj jim bomo zapustili, če bomo porabili vse, kar smo ustvarili?

Nemčija je država, ki je v zadnjem desetletju v Evropi slovela predvsem po enem: po fiskalni zadržanosti. Bila je, po izbruhu finančne krize, največja zagovornica varčevanja ali tako imenovane politike črne ničle, načela, da moramo v Evropi porabiti zgolj toliko, kolikor znamo pridelati. Sliši se logično. Toda Peter Bofinger, nemški ekonomist z Univerze v Würzburgu, je ta mesec kot eden mnogih zapisal, da se bodo verjetno čez trideset let prihodnji nemški rodovi vprašali, kako to, da so prav v deželi mislecev in pesnikov prišli na idejo, da se bodo »žrtvovali« ideologiji črne ničle. »Kako to, da se je Nemčija zavestno odpovedala investicijam v prihodnost in je pri tem celo verjela, da dela s tem prihodnjim generacijam uslugo?« je zapisal.

Zgodil se je namreč pomemben obrat. V Nemčiji, kjer je bila nekoč kanclerka Angela Merkel mojstrica v zategovanju pasu, so ta mesec presenetili z napovedjo ogromnega svežnja gospodarskih spodbud, s katerim naj bi oživili gospodarstvo. Nemški finančni minister Olaf Scholz je napovedal, da bo država v naslednjih štirih letih v izobraževanje, stanovanjsko politiko, razvoj digitalnih tehnologij in infrastrukture vložila kar 170 milijard evrov. Očitno je, da se nemška vlada bori proti strahovom, povezanim z brexitom in padcem industrijske proizvodnje, ki grozi zaradi ameriško-kitajske trgovinske vojne. Je pa to tudi priznanje vsem kritikom na socialdemokratski strani, ki že leta in leta opozarjajo, da povzroča evropska obsedenost z varčevanjem – v ZDA imajo spet primanjkljaj v višini okoli pet odstotkov – globoke socialne nemire, recimo tudi upor rumenih jopičev v Franciji, in da seveda koristi zgolj določenemu delu družbe: tistemu, ki računa na vitko državo.

Ekonomski analitiki po svetu so novico sprejeli z odobravanjem, če ne že kar z olajšanjem in navdušenjem. »Počasi, a zagotovo Nemčija povečuje državno trošenje, kar smo opazovalci zahtevali že mnoga leta,« je recimo za portal Bloomberg dejal glavni ekonomist znane banke Berenberg. A kot so kmalu za tem opazili pri Financial Timesu, Nemčija pri tem obratu še zdaleč ni izjema. Ker je evropsko gospodarstvo sredi leta 2017 doživelo vrhunec, se je povečalo tveganje, da se bo počasno ohlajanje prelevilo v novo paniko, zaradi česar se je očitno vrsta držav odločila za bolj proaktivni pristop. Po tihem seveda, da ne bi preveč razburili evropske komisije.

Dejansko se je kar 12 držav evroobmočja, z Evropsko centralno banko (ECB) vred, ki je po nekajmesečnem premoru ponovno zagnala svoj program kvantitativnega sproščanja, odločilo za povečanje trošenja. V primerjavi z ZDA sicer za zelo sramežljive dele odstotkov. Največji in najdražji program gospodarskih spodbud je napovedala Italija, ki se je zato sicer znašla v nemilosti pri evropski komisiji, a za podobno politiko, čeprav v malce manjšem obsegu, so se odločili še v Grčiji, na Cipru, Irskem. Za ukrepe v rangu Nemčije, seveda relativno glede na BDP, se je odločila tudi Francija – ta bi lahko letos celo prekršila t. i. maastrichtska pravila – tej sledijo Belgija, Luksemburg, Portugalska in Slovaška. A v tej nemški skupini je tudi Slovenija.

A brez panike! Pravkar sprejeti slovenski proračun za leto 2019 ne predvideva zadolževanja in primanjkljajev, le tako »varčevalen« ni, kot je bil lanski. Po začasnih podatkih je lani proračunski presežek – presežek! – zaradi nepričakovano visokih dividend NLB in načrpanih evropskih sredstev znašal 1,2 odstotka BDP-ja, letos pa naj bi presežek znašal 0,4 odstotka. Slovenija že zdaj ogromno varčuje, še sploh v primerjavi z drugimi evrodržavami. »Proračuni držav evroobmočja bodo letos predvidoma leto zaključili z 0,8-odstotnim primanjkljajem, povprečni dolg pa se bo povišal na 85 odstotkov BDP-ja,« nam je recimo odgovoril finančni minister Andrej Bertoncelj, češ, v Sloveniji se vlada nikakor ni odločila za brezglavo zapravljanje.

Pravzaprav bomo državni dolg še naprej zniževali v enkrat hitrejšem tempu, kot nam narekujejo pravila EU, tako kot Slovenija to počne od leta 2015. Naša država je za zdaj druga med državami evroobmočja po hitrosti zniževanja dolga. Leta 2015 je ta dolg znašal rekordnih 82,6 odstotka, do konca letošnjega leta pa naj bi padel na 66 odstotkov. Letošnje dodatno »trošenje« v višini 1,1 milijarde evrov pa naj bi bilo porabljeno za spodbujanje naložb podjetij v raziskave, razvoj in inovacije; raziskovalno infrastrukturo ter razvoj znanja; v dostop do delovnih mest, v trajnostno vključevanje mladih na trg dela, za ukrepe v okviru Programa razvoja podeželja. »Ni dvoma, da prinaša tehnološki razvoj na daljši rok višjo gospodarsko rast,« so prepričani na finančnem ministrstvu.

Torej: če se 12 držav evroskupine, tudi Nemčija, odloči za višjo državno porabo, celo za novo zadolževanje, in če se v tej skupini Slovenija odloči, da bo varčevala malce manj intenzivno kot lani – je mogoče zaradi tega prižgati alarmni zvonec? Verjetno ne, ampak v zadnjem mesecu se je zgodilo prav to. Razširilo se je prepričanje, da je v Sloveniji državna poraba ušla izpod nadzora. Prejšnji teden sta recimo v Odmevih na RTV Slovenija pri voditeljici Rosviti Pesek nastopila pravnik Matej Avbelj in ekonomist Igor Masten. Sporočilo je bilo nedvoumno: Avbelj je poudaril, da je po njegovem trdnem prepričanju sprejeti proračun za leto 2019 v neskladju z ustavo. »Gre nedvomno za nezakonito stanje in kršitev zlatega fiskalnega pravila,« je dejal. »Gre tudi za kršitev prava EU,« je dodal in za »prvovrstni škandal«. Ekonomist Masten pa je govoril o zanamcih, ki bodo morali odplačevati »darila«, ki si jih danes izplačujemo. Voditeljica pa: Kaj še sploh lahko storimo, da to preprečimo?

Ta sentiment, ki je dobil novi pospešek, je po svoje izrazil tudi premier Marjan Šarec v odgovoru na kritiko, da bo tudi novi sporazum koalicije z Levico nesorazmerno obremenil javne finance. »Levica še ni predlagala, da naj pritisnemo na gumb za samouničenje države,« je odgovoril. In potem dodal, da so »stvari pod nadzorom«. Da Slovenija troši preveč in da v prihodnosti načrtuje še hujše ukrepe, ponavljajo predvsem v Gospodarski zbornici Slovenije, kjer so ta mesec izračunali, da naj bi se po predlaganem sporazumu med koalicijo in stranko Levica javna poraba povečala »vsaj za« 540 milijonov evrov. »Večanje vloge države gre pri tem pretežno na račun zasebne podjetniške iniciative in pomeni nacionalizacijo oziroma ukinitev dela zasebnega sektorja,« so sporočili in poudarili, da naj bi celoten račun sporazuma med vladajočo koalicijo in opozicijsko stranko Levica gospodarstvo stal »najmanj 1,4 milijarde evrov – in to v razmerah, ki že nakazujejo gospodarsko ohlajanje v širšem evropskem prostoru«.

Če se zadolžimo zato, da zgradimo most, s tem res obremenjujemo prihodnje rodove ali jim pomagamo?

Dramatične izjave Gospodarske zbornice drugih delodajalcev, recimo Kluba slovenskih podjetnikov o socialističnih ukrepih vlade, zaradi katerih bo sledil eksodus podjetništva iz Slovenije, so sicer že postale stalnica. Ti pozivi so deloma namenjeni tudi pridobivanju novih članov in zagotavljanju obstoječih, da se borijo za svoje interese, a so zdaj delodajalski uporniki proti smeri, v kateri se premika gospodarska politika Šarčeve vlade, dobili novega, močnega zaveznika. Fiskalni svet. Fiskalni svet je prejšnji mesec v svoji oceni skladnosti proračuna s fiskalnimi pravili zapisal, da novi proračun nakazuje na »ekspanzivno in prociklično« fiskalno politiko, ki je po mnenju sveta v trenutnih okoliščinah »neustrezna«, saj da bodo ukrepi »strukturno poslabšali« stanje javnih financ. Davorin Kračun, predsednik fiskalnega sveta, je sporočil, da vlada Marjana Šarca ogroža »srednjeročno vzdržnost javnih financ in s tem blaginjo prebivalstva na dolgi rok«.

Ali vlada Marjana Šarca res ogroža »srednjeročno vzdržnost javnih financ in s tem blaginjo prebivalstva na dolgi rok«?

Ali vlada Marjana Šarca res ogroža »srednjeročno vzdržnost javnih financ in s tem blaginjo prebivalstva na dolgi rok«?
© Borut Krajnc

Gre nedvomno za precej hudo sporočilo neodvisnega državnega organa, ki jo je treba jemati z vso resnostjo. Zato seveda ni trajalo dolgo, da so to oceno pograbili v opozicijski SDS, v preteklosti največji zagovornici vpisa fiskalnega pravila v ustavo, kjer zdaj napovedujejo celo ustavno presojo in seveda nove izredne seje parlamenta. »Sprejeti rebalans letošnjega proračuna je evidentno protiustaven in strukturno najslabši po letih 2009 in 2010, Slovenijo pa nevarno izpostavlja velikemu tveganju v času ohlajanja gospodarske rasti,« je sporočil Janez Janša ta teden na Twitterju. Verjetno je že res, kot je ta teden pojasnil ustavni pravnik Lojze Ude, da 148. člen ustave govori o potrebi po »srednjeročni« usklajenosti proračunskih prihodkov in izdatkov, zaradi česar na podlagi enega samega leta še ni mogoče sklepati o kršitvi tega določila. A novi val zaskrbljenosti bo brez dvoma imel varčevalne učinke. Pa je to dobro?

Eden verjetno največjih slovenskih strokovnjakov za fiskalno pravilo v Sloveniji je ekonomist Velimir Bole z inštituta EIPF. Boletu je recimo sredi leta 2016 s tedanjim finančnim ministrom Dušanom Mramorjem uspelo prepričati ostale finančne ministre evroobmočja in uradnike evropske komisije, da je način, na podlagi katerega je komisija do tedaj izračunavala t. i. fiskalne napore držav – dovoljene primanjkljaje – napačen in hudo škodljiv. Za primer je vzel prav Slovenijo, pri kateri evropska komisija med letoma 2006 in 2008, ko je vlado vodil Janša, ni zaznala »ekstremnega gospodarskega pregrevanja«. V študiji, namenjeni evropski komisiji, je Bole poudaril, da so mnogi slovenski ekonomisti tedaj, zaradi na primer 23-odstotne rasti podjetniških dolgov, opozarjali na pregrevanje, kljub temu pa se je tedanja Janševa vlada, s podporo Gospodarske zbornice in na podlagi pozitivnih ocen evropske komisije, ki pregrevanja ni zaznala, odločila še za dodatne davčne spodbude, ki so prilivale olja na ogenj.

Šele ko so po nekaj letih v Bruslju videli dejanske posledice, naj bi ugotovili, da je bilo že leta 2006 slovensko gospodarstvo »ekstremno pregreto«, je opozoril Bole. Napaka komisije EU je bila pri Sloveniji nedopustno visoka. Leta 2016 je recimo komisija ugotovila, da je bila leta 2006 njena ocena slovenskega BDP-ja za kar sedem odstotkov precenjena. Njeni napotki so se izkazali kot skrajno nepravilni. Ekonomska politika vlade Janeza Janše pa je bila skupaj s tedanjimi stališči delodajalskih organizacij ena najbolj procikličnih in zgrešenih v zgodovini države. In tako, kot je komisija pred desetimi leti zgrešila v eni smeri, trdi Bole, tako danes te njene formule grešijo v drugi smeri: države silijo k prekomernemu varčevanju.

Princip, na podlagi katerega je v preteklosti komisija EU izračunavala dovoljene proračunske presežke ali primanjkljaje, je danes podoben tistemu, ki ga uporablja fiskalni svet. Ta je prejšnji mesec sporočil, da so proračunski odhodki v letu 2019 previsoki za 270 milijonov evrov. »Formula, s katero operira fiskalni svet, sistematično vsebuje zelo veliko napako,« pravi Bole, ki poudarja, da izračun temelji na prognozah, ki so bile v zadnjih letih grozovito napačne in so še posebej nezanesljive v sedanjem trenutku, ko gospodarska rast v ciklu doseže vrh in se začne prevešati v drugi smeri. To je namreč trenutek največje nejasnosti, ko se »formalisti«, ki si pomagajo s tendencami, najhuje motijo. Bole pravi, da je takšen »formalističen« pristop napačen in da v primeru Slovenije v zadnjih letih napačno kaže, kot da se gospodarstvo pregreva in da mora država trošiti manj, kar lahko vodi k zelo tveganim, celo katastrofalnim odločitvam. Medtem ko predsednik fiskalnega sveta Davorin Kračun na podlagi teh izračunov opozarja, da utegne srednjeročno Slovenija kršiti svojo ustavo, v katero smo vpisali fiskalno pravilo, pa se preostali ekonomisti z Boletom večinoma strinjajo.

Bivša finančna ministra Mitja Gaspari in Dušan Mramor recimo pravita, da je prepir zaradi 270 milijonov evrov v 10 milijard evrov težkem proračunu »prepir zaradi oslove sence« ali del »statistične napake«. Mramor pravi, da je gospodarsko stanje veliko boljše kot tedaj, ko je leta 2014 prevzel finančno ministrstvo, zato nedvomno danes obstaja »prosti denarni tok«, s katerim vlada lahko razpolaga. Zanj edino smiselno vprašanje je predvsem, ali vlada Marjana Šarca denar pravilno usmerja. »Naš proračun je že po definiciji zelo zabetoniran, zato, ko se razmere poslabšajo, vlada nima manevrskega prostora, da bi se prilagajala. Problem vidim bolj v tem, da je očitno vlada ta dodatna prosta sredstva usmerila v plače in pokojnine, ki jih je v kriznih časih težko zniževati,« pravi. Plače in pokojnine, ki povzročajo domače povpraševanje, se splača povečevati v času krize, v času gospodarske rasti pa je bolje, če država investira, meni Mramor. »Izračunavanje fiskalnega pravila je nesmiselno,« pravi tudi ekonomist Jože Mencinger, ki je že pred leti opozarjal, da utegne v prihodnosti ta princip postati izgovor za omejevanje socialnih pravic.

In zdi se, da smo ta teden to prihodnost že okusili. Dobili smo napoved ustavne obtožbe v trenutku, ko se je finančno ministrstvo odločilo za manj intenzivno varčevanje. Fiskalno pravilo postaja mehanizem, na katerega se bodo ob zaostrovanju gospodarskih razmer vse bolj naslanjali tisti, ki se zavzemajo za vitko državo, tisti, ki države pravzaprav ne potrebujejo, ki kujejo dobičke ob njeni odsotnosti. Ta mesec je k ukinitvi fiskalnih pravil ali k njihovi reformi pozvala tudi evropska konfederacija sindikatov (ETUC), ki že leta trdi, da so javne investicije naložbe v prihodnost in jih ne bi smeli upoštevati pri fiskalnem omejevanju držav. »Če danes ne zgradite železnice, ceste in tako naprej, povečate stroške prihodnjim generacijam,« pišejo in dodajo, da ta mehanizem države spodbuja k t. i. javno-zasebnim partnerstvom, saj se investicije pri zasebnih podjetjih ne štejejo v primanjkljaje, ampak v bilancah nastopajo kot sredstva. S tem pa javne servise dražimo. Verjetno najboljši primer za to je bil slovenski drugi tir, ki smo ga hoteli graditi prek javno-zasebnega partnerstva, torej veliko dražje, ker se država ni hotela zadolževati. »Zakaj se država odloča za dražji način grajenja drugega tira? Preprosto, ker nimamo denarja,« je pred leti dejal gospodarski minister Zdravko Počivalšek.

Aktualni absurd teh dimenzij je tudi ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Danes se praktično vsi zavedajo, da bi s prenosom tega zavarovanja z zasebnih zavarovalnic na javno zavarovalnico vsi pridobili, saj ne bi bilo več administrativnih stroškov. Natančneje, tri zasebne zavarovalnice poberejo letno (podatek je za leto 2017) 510 milijonov evrov dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, od česar pa le okoli 450 milijonov evrov nato nakažejo bolnišnicam za opravljene storitve. Šestdeset milijonov znaša »provizija«, t. i. administrativni stroški. A predvsem finančno ministrstvo že več kot 15 let nasprotuje prenosu dopolnilnega zavarovanja od zasebnikov na Zavod za zdravstveno zavarovanje (ZZZS), ker bi s tem poslabšali fiskalno sliko Slovenije. Dopolnilno zavarovanje bi se namreč potem, v skladu z evropskimi fiskalnimi pravili, štelo kot davek. Danes plačujemo več kot 510 milijonov evrov prek položnic. Če bi plačevali v obliki odtegljaja od plač ali kot zdravstveni prispevek, pa naj bi to bilo slabše. Zakaj moramo plačevati predrago dopolnilno zdravstveno zavarovanje? Preprosto: ker nimamo denarja – to je logika fiskalnega pravila. A v tem ni nobene logike.

Slovenija že zdaj ogromno varčuje, še sploh v primerjavi z drugimi evrodržavami. Kljub temu se je razširilo prepričanje, da je javna poraba ušla izpod nadzora.

Še več takšnih primerov bi lahko navedli. Zaradi fiskalnih pravil danes država domove za ostarele raje prepušča v upravljanje zasebnim koncesionarjem, namesto da bi jih ceneje gradila sama. Ali pa ukinitev študentskih servisov, zasebnih podjetij, ki služijo s posredovanjem dela študentom in dijakom. V Levici, ki bi jih radi ukinili in to storitev prenesli na zavode za zaposlovanje, predlagajo, da bi provizije namenili v sklad za štipendije. Ampak v gospodarski zbornici temu nasprotujejo, govorijo o zatiranju zasebnega sektorja. »Obseg potrebnih javnih izdatkov zaradi teh predlogov se bo na srednji rok precej povečal, račun pa bomo poravnali davkoplačevalci,« je ta mesec ukrepe Levice komentirala Sonja Šmuc, generalna direktorica GZS. Nenavaden odgovor, ampak povsem v skladu z logiko fiskalnega pravila.

Spomnimo se primera upravljanja državnih gozdov. Potem ko je leta 2016 država ukinila koncesije in sama prevzela upravljanje gozdov, se je donos na kubik lesa povečal za trikrat. Pred tem je denar od državnih gozdov šel le peščici, izgubljal se je v različnih vzporednih podjetjih in skozi nenavadno visoke administrativne stroške spravila lesa. Ne zgolj, da širša skupnost od te državne zlatnine ni imela nič, tudi multiplikativni učinki na celotno gospodarstvo so manjši, če se sredstva kopičijo pri posameznikih. Sicer pa je to stara modrost, ki so jo naši predniki znali povedati veliko preprosteje. Ni se odveč spomniti napotka angleškega filozofa Francisa Bacona, ki je že v 17. stoletju zapisal, da dobra država skrbi, da se bogastvo in denar v njej ne kopičita v rokah peščice. »Država bo v tem primeru imela polne kašče, a bodo ljudje kljub temu stradali. Denar je namreč kot gnoj, dober je samo, če ga raztrosimo,« je zapisal v eseju o uporih in težavah.

Ja, na dolgi rok lahko tako ali tako porabimo le toliko, kolikor smo ustvarili. Zato ne potrebujemo fiskalnega pravila, ampak zdravo pamet.

Javni gozdovi trikrat bolj dobičkonosni

Ukinitev koncesij pri upravljanju gozdov se je izplačala

Zaradi fiskalnih pravil danes država na mnogih področjih javne storitve prepušča zasebnikom. Ne gradi domov za ostarele, ker bi to povečalo javno potrošnjo, ampak podeljuje koncesije. Pobiranje zdravstvenega prispevka prepušča zasebnim zdravstvenim zavarovalnicam, posredovanje študentskega dela zasebnim študentskim servisom. Za čiščenje in varovanje državnih ustanov so danes pristojna zasebna podjetja, ki so ena najbolj dobičkonosnih. A izkušnje v primerih, ko se je država odločila za ponovno »nacionalizacijo« storitev, so izjemno pozitivne. Najaktualnejši je primer upravljanja gozdov.

Les je slovenska strateška surovina. A le, če zna država gospodariti z njim.

Les je slovenska strateška surovina. A le, če zna država gospodariti z njim.
© Boštjan Pucelj

Po osamosvojitvi je na področju upravljanja gozdov veljal koncesionarski sistem. Leta 1993 so vsi bivši upravljalci, tedaj že večinoma privatizirana gozdna gospodarstva, s skladom kmetijskih zemljišč in gozdov sklenili 20-letne koncesijske pogodbe. Po letih opozoril, na primer računskega sodišča, da je tak sistem nesmotrn, se je leta 2016 država odločila za drugačen pristop: ustanovila je družbo Slovenski državni gozdovi. In kako se je novi sistem obnesel v primerjavi s prejšnjim? Iz družbe so nam poslali podatke za zadnja leta, iz katerih je mogoče razbrati, da je nov sistem dva- do trikrat učinkovitejši od prejšnjega.

Med letoma 2009 in 2016 je denimo država s koncesijami zaslužila v povprečju zgolj okoli 10,6 evra na kubik posekanega lesa, pri čemer je strošek poseka, spravila, gojenja idr. znašal kar 33 evrov na kubik. Leta 2017, v prvem letu delovanja podjetja Slovenski državni gozdovi, se je donos povečal za trikrat, z 10 na 31 evrov na kubik, strošek sečnje in spravila pa se je prepolovil s 33 evrov na 18 evrov. Lani, leta 2018, so nam sporočili iz družbe, je država imela 2,6-krat večji donos na kubik posekanega lesa kot v prejšnjem koncesijskem sistemu, kjer so se očitno dobički izgubljali v različnih napihnjenih administrativnih stroških.

Levica odgovarja Gospodarski zbornici

V ZDA podjetja plačujejo enkrat večji davek na dobiček kot v Sloveniji

Ob podpisu sporazuma med koalicijo in Levico je Gospodarska zbornica Slovenije (GZS) sporočila, da ta vodi v »zatiranje zasebnega sektorja«, da bo sporazum »v razmerah, ki že nakazujejo gospodarsko ohlajanje v širšem evropskem prostoru«, gospodarstvo stal najmanj 1,4 milijarde evrov, da je sporazum zmes dragih populističnih ukrepov, uperjenih proti razvoju gospodarstva, in da naj bi se javna poraba po izračunih GZS povečala vsaj za 540 milijonov evrov. »Večanje vloge države gre pri tem pretežno na račun zasebne podjetniške iniciative in pomeni nacionalizacijo oz. ukinitev dela zasebnega sektorja,« so zapisali.

V Levici odgovarjajo, da je interes GZS, katerega jedro tvori ozka skupina ljudi, ki so večinoma lastniki kapitala in menedžerji, »razkroj socialne države«. Razkroj socialne države »zanje pomeni več razpoložljivega dohodka, ki ga lahko potrošijo za kupovanje zasebnih zdravstvenih storitev in zasebnega izobraževanja ter vlaganje v zasebne sheme pokojninskega zavarovanja«. Poudarjajo, da večina njihovih napovedanih ukrepov polni državni proračun. Z ukinitvijo dopolnilnega zavarovanja obljubljajo novih 60 milijonov evrov: »To je vsota, ki vsako leto ponikne v žepih tistega dela gospodarstva, ki ga zastopa GZS. Zato v Levici zagovarjamo ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja in njegovo vključitev v obvezno zdravstveno zavarovanje.«

Sonja Šmuc, generalna direktorica GZS, si želi, da Šarec ne bi padel pod vpliv Levice.

Sonja Šmuc, generalna direktorica GZS, si želi, da Šarec ne bi padel pod vpliv Levice.
© Borut Krajnc

Ravno tako naj ne bi držala trditev GZS, da jih država že zdaj duši z davki, prav nasprotno. »Slovenija zelo malo davkov pobere prek progresivnih oblik, v okviru katerih bogatejši prispevajo večji delež kot manj premožni – npr. dohodnina –, nadpovprečno veliko pa pobere prek davka na dodano vrednost, ki ga vsi ne glede na premoženje in dohodke plačujemo v enaki meri. Hkrati zaposleni plačajo mnogo več davkov in prispevkov kot delodajalci. Pri čemer najizraziteje zaostajamo pri obdavčitvi kapitala … Podjetja v ZDA v povprečju plačujejo kar dvakrat višjo efektivno stopnjo davka na dobiček kot podjetja v Sloveniji. Če sporazum Levice s strankami vladne koalicije vodi v nacionalizacijo gospodarstva, potem ZDA že dolgo živijo v najbolj divjem komunizmu,« pišejo.

Omenjajo tudi skrb zbujajočo revščino med upokojenci, do katere naj bi prišlo prav zaradi varčevalnih ukrepov na področju pokojnin v preteklosti oziroma zaradi neusklajevanja pokojnin v času krize. Kar 139.515 upokojencev naj bi prejemalo starostne pokojnine, ki so nižje od praga tveganja revščine. »Da skoraj četrt milijona upokojencev živi pod pragom tveganja revščine, je neposredna posledica nižanja pokojninskih prispevkov za delodajalce in varčevalnih ukrepov, ki so vključevali zamrznitev usklajevanja pokojnin, zaradi katere so upokojenci od leta 2010 do leta 2017 izgubili 319 milijonov evrov. Medtem ko je leta 2008 povprečna starostna pokojnina znašala 67 odstotkov povprečne neto plače, je leta 2018 znašala le še 58 odstotkov.«

Čeprav GZS trdi, da nižanje davkov in prispevkov nekako čudežno izboljšuje raven socialne države, se je v tem primeru zgodilo prav nasprotno, ugotavljajo.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.