Gregor Kocijančič  |  foto: Borut Krajnc

5. 4. 2019  |  Mladina 14  |  Družba

Čebelarski svetovljan

William Blomstedt, Američan, ki se je po desetletju nomadskega čebelarjenja ustalil v Sloveniji

Blomstedt čebelje roje obravnava kot skupino sinergistično vzajemno delujočih organizmov – kot eno samo žival – in skrbi, da ta ostane živa in zdrava.

Blomstedt čebelje roje obravnava kot skupino sinergistično vzajemno delujočih organizmov – kot eno samo žival – in skrbi, da ta ostane živa in zdrava.

»Črno vulkansko skalovje na Havajih. Zatemnjena bencinska postaja v Italiji. Strehe v Maroku. Kaj imajo skupnega ti kraji?« na hrbtu svoje nove knjige sprašuje William Blomstedt, ameriški pisatelj in popotnik, ki živi, ustvarja in čebelari v Sloveniji. Odgovor se glasi: »Čebele,« hkrati pa so to kraji, kjer je Blomstedt v zadnjih desetih letih delal kot sezonski čebelar. A to je zgolj peščica lokacij, kjer je delal štiriintridesetletni svetovljan, ki je ob svojih strokovnih podvigih prepotoval tako rekoč ves svet in se po koncu desetletne pustolovščine ustalil v Sloveniji, kjer se je tudi oženil. Blomstedt je v naše kraje prvič prišel leta 2010, ko je kot dobitnik prestižne Fulbrightove štipendije preučeval zadnje stoletje razvoja čebelarstva na Slovenskem. Nedavno je pod okriljem ameriške založbe Wicwas Press izdal knjigo Foraging Afar: Zgodbe iz desetletja čebelarjenja po svetu, v kateri opisuje svoje dogodivščine v izjemno duhovitem in doživetem slogu prek portretov ljudi, ki jih je spoznal na svoji dolgi poti, prek poglobljenih popotniških vtisov, predvsem pa s pomočjo zabavnih in pogosto nekoliko bizarnih anekdot.

Kratke zgodbe, ki se osredotočajo na življenja čebelarjev na različnih koncih sveta, prikažejo tiste plati različnih kultur, s katerimi na običajnih turističnih potovanjih nimamo stika. V desetletni odisejadi je Blomstedt obiskal kar petdeset držav, v knjigi pa opisuje zgodbe iz Jordanije, z Nove Zelandije, iz Teksasa, Montane, Severne Dakote, s Havajev, iz Turčije, Argentine, Čila, Brazilije, Japonske, Avstralije, Tajske, Kitajske, Italije, Maroka, Nigerije in navsezadnje Slovenije, ki ji posveti dobršen del potopisne knjige: iz perspektive tujca analizira odnose na slovenskem podeželju, razmišlja o kulturnih implikacijah jezikovnih posebnosti slovenščine, ki se je že leta intenzivno uči, poglavje pa posveti tudi svoji prevzetosti s panjskimi končnicami.

Preden se je začel ukvarjati s čebelami, je v Montani preučeval grizlije, ovčaril na Novi Zelandiji in delal v rezervatu slonov v Keniji. »Delo v centrih za ohranjevanje živali je bilo nekoliko depresivno, ves čas sem imel občutek, da izgubljam bitko,« pravi v pogovoru za Mladino. A želel je naprej potovati in delati z živalmi. Odkar pomni, ga srbijo pete. Že v zgodnjih dvajsetih je začel slediti svojim sanjam, začasno opustil šolanje, v nahrbtnik spakiral knjige Steinbecka in Hunterja S. Thompsona ter nekaj oblačil (»Prve lekcije v minimalizmu me je naučil nahrbtnik,« zapiše) in odpotoval. Po nekaj tednih postopanja po novozelandskem podeželju je ugotovil, da biti backpacker, ki zgolj kramlja z domačini, spoznava druge kulture, fotografira znamenitosti in se predaja popotniškemu hedonizmu, v njem ustvarja praznino, pravzaprav nekakšno eksistencialno krizo. Nekaj trenutkov za tem, ko je spoznal, da mora v svojih popotniških podvigih najti globlji smisel, je zagledal tablo, okrašeno z risbo čebele in napisom »Med naprodaj«. V njegovi glavi je zadonel vzklik »hevreka« in kmalu se je začel preizkušati kot sezonski delavec na čebeljih farmah. Našel je novo strast, ki je sprožila njegovo čebelarsko odisejado: potovati je začel iz kraja v kraj, s celine na celino; pogosto ni vedel, kam ga bo pot ponesla po opravljenem delu v neki državi.

V Jordaniji, na drugi postojanki desetletne ekspedicije, je z lokalnim čebelarjem Nazirjem sprva kramljal o pojavih, povezanih z jordanskimi čebelami, a pogovor je kmalu zavil v druge vode: razglabljala sta o veri, politiki in okolju, pozneje pa so mu najeti poljski delavci ob skodelici čaja razlagali vpliv poezije T. S. Eliota na arabsko literaturo. Ti pogovori so ga navdihnili, da je tudi sam začel pisati o vtisih s čebelarskih dogodivščin. »Pogosto smo se pogovarjali o stvareh, ki niso imele zveze s čebelarjenjem, a zavedal sem se, da do tovrstnih pogovorov ne bi prišlo, če me tja ne bi pripeljale čebele,« se spominja. Po plodnih debatah mu je Nazir predlagal, naj poskusi pisati za American Bee Journal, ugledno čebelarsko revijo, ki izhaja vse od devetnajstega stoletja. Na kup je zbral zapiske iz Jordanije, napisal svoj prvi članek in ga brez velikih pričakovanj poslal uredniku tega časopisa. Od tedaj je v American Bee Journalu objavil prek sedemdeset strokovnih člankov, napisanih v več kot petdesetih državah, napisal pa je tudi številne potopisne kratke zgodbe in dva romana. Članki za čebelarsko revijo so pomenili začetek njegove pisateljske in novinarske kariere, ki je dala večji pomen njegovim strokovnim in potepuškim podvigom. »Če je čebelarjenje dalo smisel mojim potovanjem, pa je pisanje ta smisel še dodatno okrepilo,« pravi.

Blomstedt je v desetletni čebelarski odisejadi v American Bee Journalu objavil prek sedemdeset strokovnih člankov, napisanih v več kot petdesetih državah.

Dolgo je želel biti potopisni pisatelj, a v sodobnih (spletnih) formah tega žanra, ki stavijo predvsem na clickbait naslove in serviranje spletnih oglasov, se nikakor ni našel. »Bolj kot komercialno turistično pisarjenje so me navdušili na primer potopisni zapisi poljskega novinarja Ryszarda Kapuścińskega in ameriškega pisatelja Davida Fosterja Wallacea,« pravi. Med potovanji je ves čas bral in pisal. »Svoje tekste sem nato pošiljal v črno luknjo literarnih založb, vendar sem pozornost pritegnil šele takrat, ko sem se osredotočil na čebele,« pravi in doda, da je »s tem našel nišno področje s specifičnim občinstvom. Čebelarski in potopisni zapisi so pravzaprav medij, s katerim sporočam različne misli, ki niso vedno strogo vezane na čebelarjenje.« Blomstedta sicer fascinira simbioza med čebelami, ljudmi in naravo. »Izid tega čudovito nenavadnega odnosa nam zagotavlja ekosistem ravnovesja in zdravja ter snov, ki je moja neskončna fascinacija – snov, za katero se zdi, da je prišla iz nebes,« zapiše. Ob prebiranju raznih literarnih in neliterarnih žanrov iz najrazličnejših obdobij človeške zgodovine je ugotovil, da so čebele omenjene v delih Aristotela, Rumija, Shakespeara, Tolstoja, Emily Dickinson, Walta Whitmana, Roberta Frosta in drugih literarnih velikanov. »Je bil kdo tako zgovoren o ovcah ali govedu?« se sprašuje.

William Blomstedt v zaščitni čebelarski obleki. Zgodbam o čebeljih pikih v knjigi posveti obsežno poglavje in pravi, da pravzaprav skoraj ni mesta na njegovem telesu, kamor ga čebela ni pičila.

William Blomstedt v zaščitni čebelarski obleki. Zgodbam o čebeljih pikih v knjigi posveti obsežno poglavje in pravi, da pravzaprav skoraj ni mesta na njegovem telesu, kamor ga čebela ni pičila.

Blomstedt meni, da čebelarstvo resnično zahteva posebno miselnost: zahteva človeka, ki je pripravljen skrbeti za skupino žuželk, ki se lahko v nepravem trenutku združijo in svojega skrbnika kolektivno popikajo do smrti. »Trpeti pike je pač del čebelarjevega dela. Zaradi tega dejstva čebelarji v očeh mnogih samodejno pademo v kategorijo potrjenih norcev,« pravi. Opisi bitk s čebelami, ki v knjigi zaradi intenzivnosti na trenutke spominjajo na vojne zgodbe, izhajajo večinoma iz njegovih osebnih prigod. V Teksasu, kjer je delal na veliki kmetiji, kjer so kraljevale izjemno krvoločne čebele, je imel s piki kar nekaj travmatičnih izkušenj: čebele so ga nekoč denimo v dvajsetih minutah dvakrat pičile v obraz, ki mu je tako zatekel, da je Blomstedt, kot pravi, »močno spominjal na človeka slona iz Lynchevega filma z istim imenom«. Ko je dan pozneje obiskal trgovino, je neka gospa, ko je zagledala Blomstedtov groteskni obraz, svojemu otroku z dlanmi prekrila oči, ga zgrabila in z njim odvihrala skozi vrata. Spet drugič so ga čebele tako popikale, da je zaradi intenzivne reakcije na čebelji strup v agoniji stekel petdeset metrov stran od prizorišča, se do golega slekel in deset minut med kričanjem obsesivno praskal povsod, kamor so segli nohti (pod katerimi je bil prav tako popikan). »Pravzaprav skoraj ni mesta na telesu, kamor me ni pičila čebela,« pravi Blomstedt. V zabavnem poglavju o pikih zapiše, da mu je osemdesetletni teksaški čebelar nekoč rekel, da ga čebela »tja« še nikoli ni pičila. Blomstedt ga ni upal vprašati, kje je to »tja«. Nato zapiše, da je njega neka čebela po letih čebelarjenja pičila tudi »tja« – kjerkoli že to je. »In ja, zelo boli,« zapiše. Ko čebele pičijo, umrejo. Blomstedt se je ob svoji ljubezni do teh bitij moral sprijazniti, da delo s čebelami pomeni, da bodo nekatere od njih zaradi pika umrle. A spoznal je, da je bolj kot minimiziranje njihovih smrti pomembno roje obravnavati kot skupino »sinergistično vzajemno delujočih organizmov – kot eno samo žival – in poskrbeti, da ta ostane živa in zdrava«.

Od nekdaj ga srbijo pete, a brezciljno potepanje ga je puščalo praznega. Čebelarjenje je dalo smisel njegovim potovanjem, pisanje pa je to še dodatno okrepilo.

Večkrat je tudi pol leta ali dalje čebelaril v državah, kjer domačini niso govorili angleško, kar je bilo v nekaterih eksotičnih krajih izjemno težavno. Denimo na Kitajskem, kjer je nesporazum, ki je izhajal iz Blomstedtovega nepoznavanja kitajskega jezika, pripeljal do pripetljaja, v katerem ga je roka zakona prisilno zadržala na policijski postaji v zakotnem barakarskem naselju. V iskanju čebelarskega mesteca, ki ga Blomstedt ni znal pravilno izgovoriti, je kot svojo končno destinacijo namreč navajal drugo bližnje mesto, katerega ime ima preprostejšo izgovarjavo. V slednjem pa so tedaj potekali nemiri, v katerih so Tibetanci, ki so protestirali proti olimpijskim igram, napadali vladne ustanove in zažigali avtomobile, česar Blomstedt seveda ni vedel, a se je njegov cilj zdel kitajskim policistom skrajno sumljiv. Zadržan na policijski postaji se je ves prestrašen sporazumeval zgolj z zavzetim dvigovanjem palcev na roki in naštevanjem imen vseh igralcev NBA-lige, ki jih je poznal. Tako je s policisti našel skupni jezik, jih očaral in po nekaj napetih urah čakanja v zanemarjeni celici je lahko nadaljeval svojo pot. Kljub zapletom, ki so navadno izhajali iz nezmožnosti verbalne komunikacije z domačini, pa se je s čebelarji po vsem svetu zlahka razumel. Ugotavlja namreč, da je »čebelarjenje veščina, ki omogoča povezavo z drugimi čebelarji, tudi če ne govorimo istega jezika. Čebelarjenje lahko deluje kot skupni jezik.«

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.