Posebno poročilo

Posebni preiskovalec Robert Mueller pravi, da se Trumpov predvolilni štab med predvolilno kampanjo ni dogovarjal z Rusijo oziroma da ni bil vpleten v rusko vpletanje v ameriške predsedniške volitve. Tako je kongresu v štiristranskem povzetku štiristostranskega poročila sporočil pravosodni minister William Barr. »Nobenega dogovarjanja ni bilo,« je tvitnil Trump, znan po tem, da govori le resnico, samo resnico in nič drugega kot resnico.

Vse to zveni skrajno čudno: mar nismo zadnji dve leti slišali za kopico dogovarjanj z rusko stranjo? Številni Trumpovi sodelavci, od vodje Trumpove predvolilne kampanje Paula Manaforta in Trumpovega svetovalca za nacionalno varnost Michaela Flynna do Trumpovega zunanjepolitičnega svetovalca Georgea Papadopoulosa in Trumpovega osebnega odvetnika Michaela Cohena, so najbolj lagali prav o svojih stikih z rusko stranjo – saj veste, vsi so skrivali prav to, da so imeli skrivne stike z rusko stranjo. Ali bolje rečeno: vsi so skrivali prav to, da so se dogovarjali z rusko stranjo. A to očitno ni tisto dogovarjanje, zaradi katerega je bila sprožena preiskava.

Kaj pa tole dogovarjanje: 9. junija 2016 – potemtakem med predvolilno kampanjo – so se Donald Trump Jr., Paul Manafort in Jared Kushner v Trumpovem stolpu skrivaj sestali z rusko odvetnico Natalijo Veselnicko, ki jim je obljubljala »umazanije« o Hillary Clinton, Trumpovi tekmici. Ne, brez skrbi, tudi to ni tisto dogovarjanje, zaradi katerega je bila sprožena preiskava, toda Trumpovim ne morete očitati, da niso izkazali velike volje do dogovarjanja z rusko stranjo. Ata Trump je potem celo lagal, da tega sestanka sploh ni bilo.

No, da bi bila smer prava, se je Paul Manafort slaba dva meseca kasneje – tedaj še vedno vodja Trumpove predvolilne kampanje – skrivaj sestal s Konstantinom Kilimnikom, ruskim političnim svetovalcem, ki je bogato povezan z ruskimi tajnimi službami. A točno: tudi to ni tisto dogovarjanje, zaradi katerega je bila sprožena preiskava, kakor tudi za dogovarjanje, zaradi katerega je bila sprožena preiskava, ne velja to, da je Manafort Kilimniku izročil podatke o internih javnomnenjskih raziskavah, da je skušal Papadopoulos organizirati tajni sestanek Trump-Putin in da se je skušal Roger Stone – dolgoletni Trumpov sodelavec, veliki dezinformator in še večji medijski manipulator, samozvani »dirty trickster« z orjaškim Nixonovim tatujem na hrbtu – prek Juliana Assangea in WikiLeaksa dokopati do mejlov, ki naj bi jih bili shekali ruski hekerji. Stone je imel sicer zelo dober vpogled v to, kaj so počeli ruski hekerji, saj naj bi bil julija 2016 Trumpovemu odvetniku Michaelu Cohenu po telefonu povedal (na telefon – na speakerphone – mu ga je dal Trump!), da bo WikiLeaks kmalu »skipal« masivni paket mejlov, ki bodo škodili Hillary Clinton, 21. avgusta 2016 pa je tvitnil, da bodo kmalu prišli na vrsto tudi mejli Johna Podeste, ki je vodil kampanjo Hillary Clinton (res so prišli na vrsto, in to v idealnem trenutku – tik pred volitvami, ko je Trumpu najbolj prijalo!), toda to nič ne pomeni.

Kaj točno bi veljalo za »pravo« dogovarjanje? Očitno tole: če bi med predvolilno kampanjo posneli, kako se Trump dogovarja s Putinom.

Kakor očitno nič ne pomeni, da je Trump posloval z ruskimi oligarhi, ki so povezani s Putinom, in da je Michael Cohen pod prisego izjavil, da se je z Rusi o gradnji Trumpovega stolpa v Moskvi dogovarjal in pogajal še vse tja do junija 2016, ko je bil Trump že globoko sredi predvolilne kampanje, ko je tako rekoč že dobil tudi predsedniško nominacijo republikanske stranke, ko je vztrajno in odločno zanikoval, da ima kakršnekoli poslovne stike z Rusijo (»V Rusiji nimam nobenih poslov,« »V Rusiji ne poslujem,« »Kolikor vem, ne poslujem z nikomer, ki bi imel kaj z Rusijo«), ko so Trumpovi ljudje Rusom, če bi bil Trump izvoljen, obljubljali odpravo sankcij (in načrt za rešitev ukrajinskega vprašanja, ki bi bil pisan na kožo Putinovi Rusiji), ko so se Rusi – ruski hekerji (hekanje mejlov Nacionalnega komiteja demokratske stranke ipd.), ruski troli (na Facebooku ipd.) – že krepko vpletali v ameriške volitve, jasno, v korist Trumpa (in na škodo Hillary Clinton), in ko je Trump očitno že vedel, da Rusi delajo zanj. Ne, kar pozabite, tudi to ni tisto dogovarjanje, zaradi katerega je bila sprožena preiskava.

Ali bi lahko za dogovarjanje veljalo to, da sta Trumpov zet Jared Kushner in Michael Flynn, upokojeni general in Trumpov svetovalec, skušala iz Trumpovega stolpa vzpostaviti tajni komunikacijski kanal s Kremljem? Ne, očitno ne.

Rečem lahko le: in tako dalje.

Nobeno izmed teh dogovarjanj ni bilo dovolj zarotniško. Nobeno izmed teh dogovarjanj ni bilo »pravo« dogovarjanje. Tu se seveda vprašate: kaj bi pa bilo »pravo« dogovarjanje? Kaj točno bi veljalo za »pravo« dogovarjanje? Očitno tole: če bi med predvolilno kampanjo posneli, kako se Trump dogovarja s Putinom. Kar je kakopak približno tako, kot če bi pričakovali, da se bodo na lepem nekje našli posnetki onih dveh ruskih prostitutk, ki naj bi na Trumpovo željo – in v Trumpovi prisotnosti – v nekem moskovskem hotelu »tuširali« posteljo, na kateri je malce prej spal Barack Obama. To je, kot vemo, hit razvpitega dosjeja, ki ga je spisal nekdanji britanski obveščevalec Christopher Steele.

Paul Manafort se je skrivaj sestal s Konstantinom Kilimnikom, ruskim političnim svetovalcem, ki je povezan z ruskimi tajnimi službami. A tudi to naj ne bi bilo dogovarjanje.

A po drugi strani: četudi bi posneli Trumpovo skrivno dogovarjanje s Putinom, bi Trump te posnetke razglasil za fejk – tako kot je za fejk razglasil video, na katerem gostitelju oddaje Access Hollywood off-the-record razlaga, zakaj lahko vsako žensko »zgrabiš za pičko«. In feni so mu verjeli. Tudi zdaj bi mu. In če bi slučajno vrag vzel šalo, bi pomilostil samega sebe. Feni bi mu le prikimali – in salutirali.

Na Peti aveniji bi lahko ustrelil človeka, pa ne bi izgubil niti enega samega volivca. Tisti, ki so ga izvolili, ga potrebujejo, da izpolni vse njihove želje – od postavitve obmejnega zidu do izgona ilegalnih priseljencev in ustanovitve »spet velike Amerike«.

Še dobro, da Mueller Trumpu in njegovi družini ni dokazal kakega res hudega izdajalskega zločina, pravi Andrew Sullivan (New York Magazine): »Oddahnil sem si zato, ker bi se Trump ne glede na resnost zločina zagotovo izmazal. Naša sedanja politika je takšna, da senatu preprosto ne omogoča, da bi Trumpa obsodil za kako zlorabo.«

Prijatelji

A zdaj se vprašajte drugače: ste res pričakovali, da bo Robert Mueller rekel, ja, Donald Trump se je dogovarjal s Putinom! Ja, prosil ga je, naj mu pomaga do izvolitve! Ja, v zameno za pomoč pri izvolitvi mu je obljubil odpravo sankcij in rešitev ukrajinskega vprašanja! In ja, Trumpa je izvolil Kremelj! Trump je mandžurski kandidat! Si torej predstavljate, da bi Mueller v svojem poročilu zapisal, da sta se Trump in Putin res dogovarjala? To je nepredstavljivo! Nezamisljivo! Če bi se izkazalo, da je ameriški predsednik agent neke druge države in da je bil izvoljen s pomočjo neke druge države, kaj šele Rusije, bi bilo Amerike konec. V trenutku bi izgledala kot katera izmed onih banana republik, ki jim predsednika izvoli Amerika. To bi bilo preveč sramotno – ter preveč ponižujoče in travmatično. Razkritje, da je Trumpa izvolila Rusija, bi bilo tako hudo, da hujše ne bi bilo niti razkritje, da je Trumpa izvolila Savdska Arabija, le kvečjemu bolj ironično.

Mueller si preprosto ni mogel privoščiti, da bi dogovarjanje razglasil za the dogovarjanje.

A zdaj pomislite: kaj naredi gangster, ko se nenadoma znajde v riti, ko ga torej dobijo? Zelo preprosto: najprej preveri, kateri sodnik bo odločal o njegovi usodi, potem ugotovi, ali ima ta sodnik med odvetniki kakega prijatelja, nazadnje pa najame prav odvetnika, ki velja za sodnikovega dobrega in dolgoletnega prijatelja. To gangsterji počnejo. In Trump je storil natanko to. Najprej je grozil in grozil, da bo Roberta Muellerja odstavil, njegovo preiskavo – »lov na čarovnice« – pa ustavil, ko pa je ugotovil, da bi mu odstavitev Muellerja škodila (s tem bi potrdil, da nekaj skriva), je sklenil, da bo raje odpustil pravosodnega ministra Jeffa Sessionsa in malo pred koncem preiskave za novega pravosodnega ministra – po hitrem postopku, mimo kongresa – imenoval Muellerjevega zelo dobrega in dolgoletnega prijatelja Williama Barra. Njuni ženi že leta skupaj hodita k biblični skupini.

Williama Barra definitivno ni imenoval naključno. Ne, ni ga imenoval le zato, ker je javno nasprotoval preiskovanju ameriškega predsednika. In potem so se res začele dogajati čudne reči. Recimo: Mueller ni nikoli zaslišal Trumpa, pa četudi so vsi pričakovali, da ga bo, saj bi bil prisiljen Trump – patološki lažnivec – pričati pod prisego (poslal mu je le vprašanja, na katera je pisno odgovoril), kakor so tudi pričakovali, da bo preiskavo razširil na Donalda Trumpa Jr. in Jareda Kushnerja, pa je – začuda! – ni. In dalje, ko je končal preiskavo, je spisal poročilo, a sam – začuda! – ni podal vseh zaključkov, te je potem formuliral Barr ter jih – v obliki štiristranskega povzetka, v katerem je le 74 izvirnih besed iz Muellerjevega štiristostranskega poročila – poslal kongresu.

Kaj torej: se je Mueller vdal? Je pomagal prijatelju Williamu, ki je pomagal Trumpu? Ko je Trump za pravosodnega ministra imenoval Barra, Muellerjevega prijatelja, ni bilo kakega silnega cirkusa, ker so bili vsi tisti, ki so proti Trumpu, z demokrati vred, prepričani, da je Mueller na njihovi strani. Vsem se je zdel neomajen, nezlomljiv, nepodkupljiv, brezhiben, karizmatičen, trden kot kamen, skala, kost – nesporen. Danes se Trumpovo imenovanje Barra ne zdi več tako neproblematično.

Nikar tudi ne pozabite: Mueller je vendarle republikanec. In to kar precej konservativen. Nekoč – v času malega Busha – je bil direktor FBI, ki že od nekdaj velja za pojem konservativne institucije. Pomeni, da ni človek, ki bi hotel kompromitirati ali pa izdati domovino (ali njenega predsednika, če hočete). Au contraire: Mueller je njen branilec, njen slavilec, njen varuh, njen ljubimec, njena zastava.

In še nekaj: vedno je naredil »pravo stvar«. Vedno je bil na liniji. Vedno je naredil to, kar je bilo »treba« – to, kar so mu rekli. Med stebri Amerike, ki so leta 2003 zatrjevali in zagotavljali, da Irak ima in da razvija orožje za množično uničevanje, je bil med najglasnejšimi. To, da Irak ima in razvija orožje za množično uničevanje, je bila teorija zarote – o tem ni dvoma. In seveda Mueller je kot direktor FBI počel to, kar zdaj počne Trump: na vsak način je skušal onesposobiti in kompromitirati »radikalne« okoljevarstvene skupine, zvijal je ustavo in z napihovanjem povsem izmišljenih terorističnih zarot, ki naj bi jih bili kovali muslimani, podžigal islamofobijo. Je mogoče, da je Mueller – ki itak ni bil neodvisni posebni preiskovalec, temveč posebni preiskovalec v okviru pravosodnega ministrstva – preiskavo namerno peljal in zvijal tako, da bi RussiaGate v skrajni liniji izgledala le kot teorija zarote? Od človeka, ki je tako fanatično lagal, da Irak ima in razvija orožje za množično uničevanje, pa spet ni bilo mogoče pričakovati, da bo tak fanatizem pokazal tudi v preiskavi republikanskega predsednika.

Velika porota

Mar v nekem smislu vse skupaj ne diši po bizarni in precej patetični kombinaciji legitimiranja, prikrivanja in kompromisa? Kaj točno Mueller sporoča s svojo gesto? Bolj ko ne tole: jaz sem naredil svoje – preiskavo sem pripeljal do konca, napisal obširno poročilo in ga izročil pravosodnemu ministru, on pa naj se odloči, kakšne zaključke bo potegnil, kaj bo poudaril in kaj bo pustil, da gre v javnost!

Interpretacijo – in vsa pravna priporočila – je prepustil Barru. Kar je seveda približno tako, kot da bi jo prepustil Trumpu. In natanko to se je zgodilo: interpret Muellerjevega poročila je postal Trump (»kompletno in totalno sem razbremenjen krivde«), ne pa Mueller.

Kar ne preseneča: Barr je znan po pravnem razbremenjevanju republikanskih kriminalcev. V času prvega Busha je razbremenil politike, vpletene v afero Iran-Contra. Kaj je Iran-Contra? Tole: Američani so med iraško-iransko vojno, v kateri so bili na iraški strani, orožje skrivaj prodajali Iranu, z denarjem, ki so ga dobili, pa so financirali rušenje demokratično izvoljene vlade v Nikaragvi.

No, in Barr je rekel, da bo poročilo ostalo skrivnost – ne le za javnost, temveč tudi za kongres. Zakon pač pravi, da mora biti poročilo posebnega preiskovalca zaupno in da ga mora posebni preiskovalec izročiti zgolj pravosodnemu ministru. Ker pa je javnost – z demokrati in mediji na čelu – ponorela, je sporočil, da bo kongresu in javnosti v nekaj tednih posredoval redigirano – retuširano, cenzurirano – verzijo poročila (izvirno poročilo sta poleg Muellerja in njegove ekipe videla le Barr in njegov namestnik Rod Rosenstein, ki je Muellerja sploh imenoval za posebnega preiskovalca). Kar pomeni, da bo izbrisal »občutljive« dele – prvič, informacije, ki zadevajo preiskave, ki še potekajo, drugič, informacije, ki razkrivajo vire informiranja (in metode pridobivanja informacij), tretjič, informacije, ki bi lahko kompromitirale zasebnost obrobnih tretjih oseb, in četrtič, informacije, ki so bile v različnih delih preiskave pridobljene pred veliko poroto.

Prav informacije, pridobljene pred veliko poroto, pa vse najbolj zanimajo. Velika porota namreč deluje v tajnosti, in sicer iz več razlogov: prvič, da osumljenci ne bi izvedeli, da proti njim poteka preiskava, drugič, da bi lahko zaščitili zasebnost tistih, ki jih ničesar ne bremenijo, in tretjič, da bi se lahko priče, ki sicer – če bi bilo sojenje javno – ne bi pričale, odločile za pričanje (mimogrede, velika porota je ta, ki z glasovanjem odloči, ali naj se v tej ali oni zadevi sploh vloži obtožnica). In te informacije so običajno res »občutljive«.

Kaj če je Mueller obtožnico proti Trumpu zapečatil in zamrznil – in jo bodo odprli šele po izteku njegovega zadnjega mandata?

Vprašanje je le: kaj se skriva med temi »občutljivimi« informacijami v Muellerjevem poročilu? So med njimi kakšni intrigantni dokazi, ki sicer obremenjujejo Trumpa, a niso pripeljali do sodnega epiloga? So med njimi dokazi, da je Trump profitiral z ruskim poseganjem v ameriške volitve? So med njimi dokazi, da so ga Rusi kompromitirali? In če smo že ravno pri tem: kaj so priče povedale o onem skrivnem sestanku v Trumpovem stolpu? Ali vse te tajne, privilegirane informacije v nekem smislu potrjujejo dogovarjanje – in če že ne ravno dogovarjanja, pa vsaj željo po njem?

Med temi »občutljivimi« informacijami, pridobljenimi pred veliko poroto, se lahko skriva res marsikaj. Da bi si lažje predstavljali razsežnosti teh »občutljivih« informacij, naj vas le spomnim: če posebni preiskovalec Kenneth Starr, ki je preiskoval nepremičninske posle zakoncev Clinton (»Whitewater«), leta 1998 kongresu in s tem javnosti ne bi izročil kompletnega in izvirnega poročila o svoji preiskavi (tedaj je to moral storiti po zakonu!), javnost ne bi nikoli izvedela nekaterih legendarnih »občutljivih« informacij, pridobljenih pred veliko poroto – med temi je bila namreč tudi zelo »občutljiva« informacija, da je imel Bill Clinton razmerje z neko Monico Lewinsky in da je skušal vse skupaj na vsak način prikriti.

Teorija zarote

Nekaj je gotovo, pravi Natasha Bertrand (Atlantic): brez informacij, pridobljenih pred veliko poroto, »bo javnosti preostala le lupina izvirnega poročila«. Kar bi bilo precej nerodno, da ne rečem frustrirajoče, če pomislimo, da Barr v svojem povzetku Muellerjevega poročila kljub očitnemu navijanju za Trumpa ni mogel mimo Muellerjeve opazke, no, Muellerjevega zaključka, da sicer ni našel nobenih dokazov, da bi Trump oviral preiskavo, a da ga v tej točki kljub temu ne more razbremeniti krivde. »To poročilo sicer ne sklepa, da je predsednik zagrešil zločin, obenem pa predsednika ne razbremenjuje krivde.« Tako je William Barr povzel oziroma citiral Muellerja.

Če se Mueller v tej točki – je Trump oviral pravico? – ni mogel odločiti in če je odločitev bolj ko ne prepustil prijatelju Williamu, pomeni, da bi šele vpogled v izvirno Muellerjevo poročilo razjasnil, zakaj se Mueller ni mogel odločiti glede Trumpovega oviranja preiskave in pravice. Kaj je našel, da ga je odvrnilo od tega, da bi Trumpa razbremenil krivde? Je našel kaj velikega, a ne dovolj velikega? Je imel za oviranje preiskave Trumpovo pritiskanje na direktorja FBI Jamesa Comeyja, naj opusti preiskovanje Michaela Flynna, odstavitev Comeyja, pritiske na pravosodnega ministra Jeffa Sessionsa, ki se je izvzel iz superviziranja preiskave – ali pa je našel kaj večjega? Je Trump pričam v zameno, da ga ne inkriminirajo, obljubljal pomilostitev?

Je Mueller našel kaj dovolj velikega, pa ni hotel iti v legendo kot ta, ki je z eno potezo – z magično »srebrno kroglo«, s kolom skozi srce – enkrat za vselej odplaknil ameriškega predsednika? Je našel kaj dovolj velikega, pa ameriškega predsednika – glede na to, da ni našel dokazov o dogovarjanju z Rusijo – ni hotel sam izpostaviti pregonu in impičmentu? Je hotel reči: lahko, da so se Trumpovi dogovarjali s Putinovimi (in ogrožali nacionalno varnost), le nobenega dokaza nismo našli! Barr v svojem povzetku nikjer ne pravi, da Mueller ni našel nobenih dokazov o dogovarjanju in oviranju pravice. Se je vse to zbilo v njegovo negotovost glede Trumpovega oviranja pravice? Se je vse to zbilo v njegov »nezaključek« – v njegovo odločitev: hej, naj se odloči Barr!

A kako naj bi se sploh odločil glede Trumpovega oviranja pravice, če pa samega Trumpa ni zaslišal, kot se spodobi, se sprašujejo Andrew Martin, David Voreacos in David Kocieniewski (Bloomberg). Barr je zato potem – četudi nikjer, v nobenem protokolu pravosodnega ministrstva ne piše, da bi moral! – z več kot veseljem odločil, »da predsednik ni zagrešil oviranja pravice«. To je presenetilo le tiste, ki so spregledali, da je Barr že lani oznanjal, da Trumpova odstavitev Jamesa Comeyja ne more veljati za oviranje pravice, češ da predsednik itak ne more ovirati pravice, kar je Richarda Nixona, ki ga je oviranje pravice vrglo iz Bele hiše, verjetno zavrtelo v grobu.

A nikar ne spreglejte največje ironije: s tem, ko je odločitev glede tega, ali je Trump oviral pravico, prepustil pravosodnemu ministru Barru, jo je v resnici prepustil Trumpu, ki zdaj evforično tvita, da je »kompletno in totalno razbremenjen krivde«, pa četudi ga je Mueller s tem, ko ga ni razbremenil krivde za oviranje pravice, kar dobro obremenil.

Ne, ni nujno, da je finta uspela, kajti sondaže – via NBC News/Wall Street Journal – kažejo, da le 29 odstotkov Američanov meni, da je Muellerjevo poročilo Trumpa razbremenilo.

Je pa res, pravi Sullivan, »da bi Trump z veseljem oviral preiskavo, tudi če bi vedel, da je povsem nedolžen. Tak je njegov osnovni nagon. Vedno se obnaša, kot da je kriv, pa naj si je kriv ali ne.«

Nič, Trump izgleda kot gangster, ki se formalno ne zna obnašati drugače, kot da je kriv – je zato »nagajal« Rusiji? Je zato Ukrajini dobavljal orožje, bombardiral Sirijo in odpovedal sporazume o širjenju jedrskega orožja? Kaj če njegovo obnašanje, ta forma, govori resnico?

Nekateri so med Muellerjevo preiskavo trdili, da je vse skupaj le teorija zarote (celo hujša od teorije o iraškem orožju za množično uničevanje, pravi Matt Taibbi, Rolling Stone), da je torej to, da so se Trumpovi skrivaj dogovarjali s Putinovimi, le konspirološki trač, ki ga je lansirala »globoka država«. Kaj če je ravno nasprotno: kaj če je »globoka država« ta, ki je Trumpa zdaj razbremenila? Mar ni Robert Mueller – old boy, nekdanji direktor FBI – povsem logični del »globoke države«?

Ne pozabite: če bi Mueller prišel do zaključka, da se je Trump dogovarjal z Rusijo, bi zagotovo sledil impičment – in če bi bil ta uspešen, če bi torej Trumpa senat na koncu obsodil in odpoklical, je povsem mogoče, da bi – po zelo verjetnem sojenju, ki bi sledilo odpoklicu – preostanek življenja preždel v ječi. Je »globoka država« res voljna iti tako daleč? Je res voljna tako eksperimentirati? Kaj ti bo »globoka država«, če pa same države – Amerike – ne bi več nihče jemal resno?

»Individual 1«

Bolj ko je tekla preiskava o Trumpovem morebitnem predvolilnem dogovarjanju z Rusijo, bolj smo – resnici na ljubo – pogrešali nekatere druge preiskave. Za začetek, proti Trumpu bi lahko mirno sprožili preiskavo, ker je bogatim in kapitalu tako ekstremno znižal davke, dalje, proti njemu bi lahko mirno sprožili preiskavo, ker trdi, da podnebne spremembe ne obstajajo (razlog več, da je okoljsko zakonodajo dereguliral), dalje, proti njemu bi lahko mirno sprožili preiskavo, ker je republiko spremenil v družinsko podjetje (z rasno diskriminacijo vred), in končno, proti njemu bi lahko mirno sprožili preiskavo, ker je materam – priseljenkam, azilantkam – trgal otroke in jih tlačil v kletke.

Ne, Trump ni nedolžen. Navsezadnje, njegov odvetnik Michael Cohen je pornoigralki Stormy Daniels in Playboyevi lepotički Karen McDougal med predvolilno kampanjo skrivaj plačal za molk o seksu s Trumpom, kar velja za kršitev zakonodaje o financiranju volilne kampanje, to pa je storil, kot je rekel, na Trumpovo zahtevo. Pomeni, da bi lahko krogla, ki leti proti Cohenu, zadela tudi Trumpa (še toliko bolj, ker Cohen sodeluje s tožilstvom), ki v obtožnici proti Cohenu nastopa kot »Individual 1«.

S tem ko je Mueller odločitev glede tega, ali je Trump oviral pravico, prepustil pravosodnemu ministru Barru, jo je v resnici prepustil Trumpu.

Proti Trumpu, ki trdi, da je »kompletno in totalno razbremenjen krivde«, je sprožena še kopica tožb in preiskav – zaradi spolnega nasilja, zaradi poslovnega okoriščanja s predsedniško funkcijo (svoje brende mirno oglašuje; njegov washingtonski hotel gosti delegacije, ki prihajajo v Belo hišo; njegova politika do Savdske Arabije koristi ekonomiji družine Trump ipd.), zaradi utajevanja davkov (pred poskusom nakupa neke nogometne ekipe je vrednost svojega premoženja napihoval, pred izračunom davkov pa jo je drastično zniževal), zaradi čudnih poslovnih praks (z Rusijo, Azerbajdžanom, Kitajsko ipd.), zaradi kršitev zakonodaje o financiranju predvolilne kampanje, zaradi mahinacij z dobrodelnostjo, zaradi nenavadne razsipnosti Trumpovega inavguralnega komiteja in tako dalje.

Takšnim, kot je Trump, vloga žrtve – vloga ljudskega mučenika, ki ga skušajo skorumpirane, umazane elite na vsak način zrušiti – vedno koristi. Proti takšnim, kot je Trump, vedno poteka kopica preiskav – in ko pade prva, padejo tudi vse ostale.

Vse te preiskave so morda le znak, da bo Trump gladko dobil volitve leta 2020.

Ameriška ustava sicer ne pove, ali je mogoče predsednika kazensko preganjati v času mandata, toda pravosodno ministrstvo že desetletja vztraja, da to ni mogoče, zato me mika tale špekulacija: kaj če je Mueller obtožnico proti Trumpu zapečatil in zamrznil – in jo bodo odprli šele po izteku njegovega zadnjega mandata?