Boštjan Napotnik

12. 4. 2019  |  Mladina 15  |  Konzum

Gondolska postaja

Primula, Solkan

  • ocena: 3 / 5

Vodna mišunga

Vodna mišunga

File s čipsom

File s čipsom

Restavracija Primula
Soška cesta 40, Solkan
Tel.: 05 330 00 00
V Primuli lahko udobno čakate na gondolo vsak dan, razen ob nedeljah, od 12. do 22. ure.

Ambient:
zanimivo, spektakularne vedute poudarjajoče preurejena spodnja postaja nekdanje gondole na Sveto goro; nevsiljiva salonska muzika

Napitki:
družinska povezava z vipavskimi Lisjaki je zaslužna za dobršen del vinske karte; dodatek je nekaj šampanjcev, bricev in vipavcev

Dostopnost:
veliko parkirišče, za gibalno ovirane ni zaprek

Fino:
hladni ribji miks ribji file s čipsom

Ne tako fino:
črni riž s šparglji izvedba in oprema taljate

Mešani krožnik hladnih predjedi je stal 10, rezanci s tartufato 8, ravioli 7, špargljeva juha 4, črni riž s šparglji 10, file orade 17, taljata 18, sladici pa 3,5 evra.

»Že res, da zima še vedno pobincava, ampak pod tole gondolo ne bo nikoli več smuke. Pa saj je tudi nikoli ni bilo,« je o usodi nekdaj spektakularne gondolske povezave med Solkanom in Sveto goro na glas razmišljal vodja Konzumovega referata za tehniško kulturo in zgodovino, medtem ko je preostali del na soško fronto poslanega izvidništva občudoval posrečeno arhitekturno modifikacijo spodnje postaje te gondole v sodobno restavracijo/mini kongresni center/hotel.

Ambient je super, še posebej, če izbereš mizo v zašpičenem kotu, kjer skozi eno okno vidiš solkanski kamniti most z Goricama v ozadju, skozi drugo globoko v Soško dolino, vse skupaj pa uokvirjata Sabotin na eni in Sveta gora na drugi strani. Ko je v roki še kozarec ohlajene Lisjakove penine in prijazna (ter za končno korektnostno sodbo najzaslužnejša) natakarica prinese jedilni list in ga ustno dopolni s sezonsko robo, ni mogoče reči drugega, kot da je v Primuli fajn. S prvim, na štiri dele razdeljenim krožnikom se je zdelo, da se je v ustvarjanje obče prijetnega razpoloženja resno vključila tudi kuhinja: hobotnica v solati sicer ni bila ultra zmehčana, a postrežena s čvrstimi črnimi olivami in koloritno ter teksturno zanimivo kontrastno korenčkovo čipko; marinirana postrv je bila potresena s starano rikoto in okisano čebulico; tunov karpačo opremljen z v modernistični kaviar preoblečen balzamični kis; daleč najboljša jed ne le hladnega vodnega kvarteta, ampak vsega obeda pa je bil brez dvoma tatarski (pravzaprav kar namaz), pripravljen iz sladkastih gamberov, osvežen z limeto in dodelan s črnim sezamom.

Primorska otvoritev, kot se šika; žal se je v nadaljevanju odličnemu začetku približal samo še file orade, pred peko luskasto obložen s tankimi rezinami krompirja in postrežen na kvaziartistični penzlariji s sipino tinto. Ta je z osnovno jedjo še imela nekakšno povezavo, česar pa ne moremo reči za ostale kvazidekorativne elemente – prerezane borovnice, nakockane jagode, neonsko bleščeče salsice za risanje, zlati prah, ki jih v Primuli silno radi uporabljajo. In pri tem grešijo pri bolj bazičnih rečeh: s tartufato prelite široke rezance premalo skuhajo; taljato narežejo na predebele kose in jo prekrijejo z grobo nadrobljeno gmoto staranega sira; s škampi polnjene raviole namesto z obljubljenimi sezonskimi zelišči postrežejo z zgrudeno sirovo omako; špargljeva juha je bila lepe barve, a precej medlega okusa, v gargantuozno odmerjeni porciji črnega riža, ki ima že sam po sebi močan lešnikast okus, pa zelenih sezonskih poganjkov sploh ni bilo okusiti. Za nameček je še oni domnevno osvežilni sorbet iz izabele kristaliziral v nekakšno brainfreeze povzročajočo granito, ki je skupaj s spodobno crème brûllée končala obed in nas pustila rahlo razočarane. Po tistem, kar smo izkusili in okusili na začetku, smo v Primuli pričakovali več. No, še vedno pa jo bralstvu lahko priporočimo kot zanimivo postojanko za hladen prigrizek in požirek na poti v Soško dolino ali med romanjem na Sveto goro.