Staš Zgonik

12. 4. 2019  |  Mladina 15  |  Družba

Bitka za Muro

Zapleteni meandri reševanja slovenskega vodnega bisera

Pogled s Tinekovega broda na Muri. Na tem delu je rečni prostor še razmeroma dobro ohranjen.

Pogled s Tinekovega broda na Muri. Na tem delu je rečni prostor še razmeroma dobro ohranjen.
© Borut Krajnc

Mura je zadnja večja slovenska reka, ki je še ni »zasužnjila« energetika. Drava, Sava in Soča v spodnjem toku so se bolj kot ne spremenile v niz akumulacijskih jezer. Zamisel, da bi vpregli tudi Muro, je stara že več desetletij. V 80. letih prejšnjega stoletja so energetiki sprva načrtovali celo verigo 12 hidroelektrarn, a so načrti najprej zastali zaradi množičnega nasprotovanja lokalnega prebivalstva, nato pa so v letih po osamosvojitvi za nekaj časa popolnoma zamrli.

Najnovejša zgodba v zvezi s hidroelektrarnami na Muri se je začela pred več kot 15 leti, v času vlade Antona Ropa. Pri pripravi uredbe o koncesiji za energetsko izrabo Mure je aktivno sodeloval takratni državni sekretar na ministrstvu za okolje in prostor Radovan Tavzes. »Takrat je bilo zelo moderno govoriti o nacionalnem interesu. In zaradi tega smo želeli podeliti koncesije še pred vstopom v Evropsko unijo.« Ropovi vladi postopka sicer ni uspelo izpeljati do konca. Uredbo o koncesiji je dokončno sprejela prva Janševa vlada. Koncesijo so februarja 2006 podelili družbi Dravske elektrarne, predvidevala pa je gradnjo verige osmih hidroelektrarn. »Že v uredbo o koncesiji smo vključili stroge okoljske zahteve,« pravi Radovan Tavzes. »Že takrat je bilo jasno, da je izvedljivost projekta z vidika varstva okolja vprašljiva.« V Dravskih elektrarnah so kmalu ugotovili, da bi bila osmerica elektrarn preveč. »Morda je bila napaka, da nam je država podelila koncesijo za verigo osmih elektrarn,« danes ugotavlja direktor Dravskih elektrarn Andrej Tumpej. »Mura pod avtocestnim mostom je še vedno toliko ohranjena, da posegi vanjo niso smiselni.« Že najmanj desetletje se tako pogovarjajo le o dveh novih hidroelektrarnah v zgornjem delu slovenskega toka in obnovi obstoječe HE Ceršak ob tovarni Paloma v Sladkem Vrhu.

Prva na seznamu je hidroelektrarna Hrastje - Mota, poimenovana po bližnjem zaselku, mimo katerega se peljete, če se s pomurske avtoceste namenite proti Radencem. Osem let po podelitvi koncesije je vlada pod vodstvom Alenke Bratušek leta 2013 sprejela sklep o pripravi državnega prostorskega načrta zanjo. Z njim je Dravskim elektrarnam naložila pripravo potrebne dokumentacije v zvezi z okoljskimi vplivi predvidenih posegov. In leta 2016 izdelano okoljsko poročilo je bilo negativno – vpliv gradnje hidroelektrarne na okolje na območju, vključenem v Naturo 2000, bi bil tudi ob izvedbi omilitvenih ukrepov nesprejemljiv.

Pri prizadevanjih za ohranitev Mure gre za vprašanje ohranitve še zadnjih ostankov naravnih prosto tekočih rek v Evropi.

Tistega leta se je v obrambo Mure pred energetskim izkoriščanjem spet odločneje začela postavljati civilna družba. Pobudo pri nasprotovanju jezovom na Muri je namreč prevzela mednarodna okoljevarstvena organizacija WWF, ki si že 20 let prizadeva vzpostaviti petdržavno biosferno območje Mura–Drava–Donava. Te tri reke namreč za Evropo pomenijo izjemno redkost, saj skupaj tvorijo več kot tisoč kilometrov prosto tekočih vodnih žil, to pa se odraža v izjemni biotski raznovrstnosti območja. Gre torej za ohranitev še zadnjih ostankov naravnih prosto tekočih rek v Evropi. Hidroelektrarna Hrastje - Mota bi po mnenju idejnega očeta biosfernega območja Arna Mohla »ustavila naravni tok vode, prenašanje sedimentov in naravne migracije rib, tako kot lahko krvni strdek v žili ustavi kroženje krvi po človeškem telesu in vodi celo v srčni zastoj«.

Vizualizacija predvidene HE Hrastje - Mota

Vizualizacija predvidene HE Hrastje - Mota
© Vir: DEM

V Sloveniji so za koordinacijo kampanje najeli biologinjo Andrejo Slameršek, sicer predsednico Društva za preučevanje rib Slovenije. Ta se je povezala z več lokalnimi nevladnimi organizacijami in skupaj so aprila 2016 s spustom po Muri uradno zagnali kampanjo Rešimo Muro. Doslej se je kampanji pridružilo že več kot sto različnih nevladnih organizacij. Zbrali so že skoraj 80 tisoč podpisov v podporo ohranitvi prosto tekoče Mure. Gradnja hidroelektrarn na Muri, opozarjajo njihovi nasprotniki, bi nepovratno in uničujoče vplivala na rečno okolje, ki daje zatočišče številnim rastlinskim in živalskim vrstam. »Ob gradnji hidroelektrarne reko na nekaj kilometrih struge odrežejo od okolice. Manjka samo še pokrov, pa bi bila kot v cevi,« pravi Andreja Slameršek. Še posebej močan argument proti gradnji pa je zaščita pitne vode. »Okoljsko poročilo za HE Hrastje - Mota je pokazalo, da bi bil ogrožen vir pitne vode za 57 tisoč ljudi. Podtalnica naj bi padla za pol metra, glede na slovenske izkušnje s hidroelektrarnami pa bi najverjetneje nato upadala še naprej. Poleg tega je na območju predvidene elektrarne nekaj deponij, iz katerih bi se lahko v podtalnico spirale nevarne snovi.«

Reševanje investicije

Prvi večji uspeh je kampanja Rešimo Muro slavila s podpisom koalicijske pogodbe aktualne vlade, v kateri je zapisano: »Zaščitili bomo reko Muro, pri čemer hidroelektrarn na tej reki ne bomo gradili.« Minister za okolje Jure Leben je v skladu s to zavezo v začetku letošnjega leta tudi napovedal ukinitev koncesije za energetsko izrabo Mure, kmalu zatem pa je bil prisiljen v odstop. Stališče ministrstva za okolje se sicer z njegovim odstopom ni spremenilo, a uredba, ki bi Dravskim elektrarnam odvzela koncesijo, še vedno ni dočakala obravnave v vladi in je obtičala v medresorskem usklajevanju. Razlog je v tem, da se različnim vladnim službam nikakor ne uspe uskladiti o njeni vsebini in argumentaciji. Na ministrstvu za okolje so namreč prepričani, da se je zgodba s hidroelektrarnami na Muri končala leta 2016, ko je okoljsko poročilo pokazalo, da HE Hrastje - Mota ni sprejemljiva z vidika vpliva na okolje. Nasprotno pa na ministrstvu za infrastrukturo zatrjujejo, da postopek s tem še ni končan. Kot opozarjajo, je bil postopek umeščanja hidroelektrarne Hrastje - Mota ustavljen na polovici in še ni doživel ustreznega zaključka.

»Prekinitev postopka za prostorsko umestitev ene elektrarne res ne more biti razlog za odvzem celotne koncesije,« pravi Hinko Šolinc, direktor direktorata za energijo.

Poplavni gozdovi ob Muri so v tem času leta preraščeni s čemažem

Poplavni gozdovi ob Muri so v tem času leta preraščeni s čemažem
© Borut Krajnc

Na ministrstvu za okolje ob tem poudarjajo, da država z Dravskimi elektrarnami sploh nikoli ni sklenila koncesijske pogodbe, čeprav je v odločbi o podelitvi koncesije zapisano, da mora biti pogodba podpisana v roku 18 mesecev. To naj bi bili zadostni razlogi za odvzem koncesije, češ da tako ali tako ni veljavna.

»Koncesija trenutno velja,« pa pravi Šolinc. »Koncesijska pogodba sicer nikoli ni bila podpisana, vladna uredba pa je bila izdana in je veljavna.« Argumentacija ministrstva za okolje ga nikakor ne prepriča. »Na ministrstvu za okolje imajo dejansko težavo napisati obrazložitev za odvzem koncesije, ki bi zdržala presojo drugih ministrstev in vladnih služb.«

Dravske elektrarne naj bi morale glede na zakonodajo dobiti še eno možnost. Ko bi od ministrstva za okolje dobili odločbo o okoljski nesprejemljivosti gradnje hidroelektrarne, bi namreč lahko dali pobudo za začetek postopka prevlade javne koristi. V tem postopku bi se morala vlada odločiti, kaj je pomembneje – proizvodnja elektrike s pomočjo obnovljivih virov energije ali ohranjanje narave.

»Ne vem, kaj trdijo na ministrstvu za infrastrukturo. Mi izhajamo iz okoljskega poročila, ki ugotavlja, da nobeni ukrepi ne bi preprečili okoljske škode,« pa pravi državni sekretar na ministrstvu za okolje Marko Maver. Napoveduje, da bo uredba o odvzemu koncesije na vladi obravnavana še pred koncem tega meseca.

Iz pogovorov z vsemi vpletenimi je vidno, da v zvezi z ustreznim vodenjem postopka, kakorkoli se bo že končal, vlada precejšnja zmeda. V Dravskih elektrarnah načrtov še niso opustili, a hkrati ugotavljajo, da so »kot investitor trenutno v slepi ulici«.

Kot nam je povedal direktor Andrej Tumpej, trenutno preverjajo, kako sploh sprožiti postopek za prevlado javne koristi. Praksa je namreč na tem področju v Sloveniji zelo skopa. Edini primer izvedenega postopka prevlade javne koristi doslej se je zgodil pri širitvi ljubljanske Opere, ko so v zameno za posek rdečelistne bukve dosegli izravnalni ukrep – ureditev tivolskega ribnika.

V postopku presoje prevlade javne koristi pridejo na vrsto izravnalni ukrepi, nekakšna odkupnina za neizogibno škodo, ki bi jo načrtovani objekt povzročil. »Z izravnalnimi ukrepi moramo poskrbeti, da bo poseg v okolje sprejemljiv,« pravi Andrej Tumpej. »Če denimo z gradnjo jezu in akumulacijskega jezera uničimo pol hektarja poplavnega gozda, ga moramo nadomestiti z nekajkratnikom te polovice hektarja.«

Reševanje pitne vode

Za Andrejo Slameršek morebitna prevlada javne koristi v korist hidroelektrarn sploh ni vprašanje. »Kdo da zaščiti pitne vode prednost pred energetiko?« Pri tem kaže na posledice, ki jih ima veriga hidroelektrarn na Dravsko polje. »Dravsko polje se danes spopada z največjimi sušami, to pa je posledica hidroelektrarn, zaradi katerih je upadla podtalnica. Ker reka več ne teče, se zmanjša samočistilna sposobnost, ob intenzivnem kmetijstvu pa to pomeni povečevanje ostankov pesticidov in gnojil v podtalnici.«

Eden od „muralov“, naslikanih v okviru kampanje za ohranitev Mure

Eden od „muralov“, naslikanih v okviru kampanje za ohranitev Mure
© Borut Krajnc

Prav zaradi vprašljivega vpliva na podtalnico in s tem na zajetja pitne vode so se proti gradnji hidroelektrarn na Muri izrekli tudi v murskosoboškem javnem podjetju Vodovod Sistema B.

Država z Dravskimi elektrarnami sploh nikoli ni sklenila koncesijske pogodbe, čeprav je v odločbi o podelitvi koncesije zapisano, da mora biti pogodba podpisana v roku 18 mesecev.

A ko o ogroženosti ravni podtalnice in s tem pitne vode vprašate strokovnjake, so odgovori precej različni. »Ob gradnji jezu za hidroelektrarno se bo raven podtalnice kvečjemu dvignila, ne pa znižala. Pri opozorilih okoljevarstvenikov gre za čisto zavajanje,« nam je denimo povedala dr. Metka Gorišek, vodja sektorja za celinske vode na Inštitutu za vode RS. »Pri gradnji verige HE na spodnji Savi so se morali celo ukvarjati z vprašanjem, ali se ne bo nivo podtalnice preveč dvignil in bi bile ob vsakem močnejšem deževju kmetijske površine pod vodo.«

A strokovnjakinja za vode s Fakultete za gradbeništvo in geodezijo dr. Lidija Globevnik opozarja, da bi šlo zgolj za prehodni učinek, ki bi po nekaj desetletjih izzvenel. Podzemna voda Sorškega in Kranjskega polja se je denimo po gradnji hidroelektrarne Mavčiče na Savi leta 1986 dvignila za več metrov, leta 2011 pa je že začela upadati. »Po 30 letih tega učinka torej ni več, ker se brežine nasipa akumulacije ’zaglinijo’ ali ’zamulijo’, tako da ni več pravega pronicanja vode iz akumulacije.«

Reševanje reke

Edina stvar, o kateri so se naši sogovorniki dejansko strinjali, je dejstvo, da je velik del slovenskega toka Mure v slabem stanju. In za to se imamo zahvaliti hidroelektrarnam. Avstrijskim hidroelektrarnam. Avstrijci so na Muri v minulih desetletjih postavili verigo kar 35 elektrarn, zadnja je postavljena skoraj tik pred mejo na Šentilju. Zaradi jezov Mura v Slovenijo več ne prinaša proda, prod, ki je bil nakopičen v slovenski strugi, pa odnaša naprej proti Hrvaški. Njena struga se zato poglablja. Stranski rokavi in mrtvice ostajajo na suhem. Mura se ne razliva več, vse bolj se spreminja v odtočni kanal.

»Ker se poglablja dno, pada gladina reke. In ker se podtalnica napaja z Muro, se niža tudi nivo podtalnice,« opozarja dr. Metka Gorišek. »Ta trend upadanja podtalnice je bil ustavljen dvakrat, ob intenzivnem avstrijskem vlaganju proda v Muro, a ko je ta prod sčasoma odneslo, se je problem ponovil.« Edina rešitev za zaustavitev poglabljanja struge je po njenem mnenju gradnja pregrad na reki, ki bi dvignile gladino, upočasnile tok vode in preprečile odnašanje materiala dolvodno. »Na ta način bi se tudi podtalnica spet začela normalno napajati.«

In na tej točki želijo svoj lonček pristaviti Dravske elektrarne. »Človek je že tako posegel v naravo, da si narava brez pomoči človeka več ne more opomoči,« pravi Andrej Tumpej. »Hidroelektrarno smo si zamislili kot večnamenski objekt, katerega stranski proizvod je električna energija.«

Res je, pregrade, ki bi zaustavile tok vode, dvignile gladino reke in ustavile poglabljanje struge, bi bile dobrodošle, se strinja dr. Lidija Globevnik. A ne take, ki bi Muro spremenile v jezero in nepovratno spremenile ekosistem. Enak učinek je po njenih besedah brez negativnih vplivov mogoče doseči z več manjšimi jezovi, ki so vedno potopljeni, da je omogočen prehod rib.

Edina stvar, o kateri so se naši sogovorniki dejansko strinjali, je dejstvo, da je velik del slovenskega toka Mure v slabem stanju. In za to se imamo zahvaliti hidroelektrarnam. Avstrijskim hidroelektrarnam.

Andreja Slameršek je prepričana, da bi morala predvsem Avstrija nenehno skrbeti za omejevanje škode na slovenskem delu Mure, saj so oni odgovorni za težave. »Tudi Slovenija mora pod zadnjo pregrado na Spodnji Savi dovažati prod, da na Hrvaškem ne bi imeli težav. Za Avstrijo bi bilo dejansko koristno, če bi v Sloveniji postavili elektrarne na Muri, saj bi njihov problem postal problem, ki bi ga morali reševati mi.« Elektrarne po njenem prepričanju ne morejo prispevati k reševanju težav na slovenski strani. »Kvečjemu jih bodo povečale.«

Vodja kampanje rešimo Muro Andreja  Slameršek

Vodja kampanje rešimo Muro Andreja Slameršek
© Borut Krajnc

Mura, pravi dr. Lidija Globevnik, nikakor ni več naravna reka, saj je tudi njo usodno zaznamovala človeška dejavnost. Je pa vseeno med najmanj »nenaravnimi«. »Mura v Sloveniji ni naravna, ima pa precej še vedno aktivnih naravnih procesov. Ima pomembno in visoko biodiverziteto. Ob njej in v njej živijo vrste, ki bi se jim s hidroelektrarnami življenjski prostor zelo spremenil ali bo izginil.«

Savo smo v tem pogledu žrtvovali in jo spremenili v koridor umetnih jezer. Mura je zadnja večja reka v Sloveniji, ki ohranja nekaj »rečne« narave. »Reka Sava je tetraplegik, reka Mura je paraplegik. Ampak, kljub temu je prav, da se za obe trudimo, da imata kvalitetno življenje. In če nam tetraplegik daje velike denarce, ni treba reki Muri odsekati še nog z izgovorom, da je itak paraplegik.«

Kje bomo pa vzeli?

Primanjkljaj obnovljivih virov energije

Slovenija se je znašla v zagati. Evropski uniji smo obljubili, da bomo do prihodnjega leta 25 odstotkov energije pridobili iz obnovljivih virov. Po zadnjih podatkih nam je uspelo prilesti do 21,5 odstotka. Manjkajoče 3,5 odstotne točke bomo zelo težko dosegli. Ministrstvo za infrastrukturo v dokumentu, ta teden poslanem v vladno obravnavo, ugotavlja, da bi morali za dosego cilja uporabo obnovljivih virov v manj kot enem letu povečati za »skoraj trikrat toliko, kot se je povečal delež obnovljivih virov v obdobju med letoma 2010 in 2017«. Ker nam to po vsej verjetnosti ne bo uspelo, bomo morali to kompenzirati z vplačili v podnebni sklad Evropske unije ali pa z odkupom presežkov obnovljivih virov v drugih državah članicah.

Na področju obnovljivih virov električne energije je stanje še slabše, saj se je njihov delež v zadnjih letih celo zmanjšal za dobro odstotno točko.

Vsi se strinjajo, da sta potrebna razvoj in povečevanje deleža obnovljivih virov energije. Dokler se ni treba odločiti za točno določen objekt. Takrat praktično vsak poseg v okolje postane nesprejemljiv. Tako se je zgodilo z vetrnimi elektrarnami, tako se po novem dogaja s hidroelektrarnami. In vse to se dogaja v času, ko naj bi spodbujali elektrifikacijo prometa in ogrevanje s pomočjo toplotnih črpalk in ko vse projekcije nakazujejo na povečevanje potreb po električni energiji. Zato so na ministrstvu za infrastrukturo razumljivo nekoliko zaskrbljeni. »Naše stališče je, da potrebujemo vse hidroelektrarne na Savi, vse hidroelektrarne na Muri, da potrebujemo male hidroelektrarne, da potrebujemo vsaj 600 megavatov vetrnih elektrarn in še sončno elektrarno na vsaki strehi, in vse to, še preden se začnemo pogovarjati o morebitnem zaprtju nuklearke. Če bi se pojavila še ta zahteva, potem nas lahko dejansko rešuje samo še velik uvoz elektrike,« pravi Hinko Šolinc.

Andrej Tumpej slovenske obljube o deležu obnovljivih virov energije v želji, da bi se izognil uporabi grših besed, označuje za zelo »pogumne«. »Velikih objektov na obnovljive vire, kot so na primer Dravske elektrarne, ne moremo več zgraditi.« Je pa Mura po njegovih besedah kljub temu druga najbolj ugodna reka za proizvodnjo električne energije. »Zrno na zrno. Nimamo več velikih kamnov.«

Protest za ohranitev Mure pred državnim zborom v Ljubljani

Protest za ohranitev Mure pred državnim zborom v Ljubljani
© Borut Krajnc

Prav majhen prispevek k slovenski beri obnovljivih virov je po mnenju Andreje Slameršek razlog, da gradnja hidroelektrarn na Muri ni smiselna. HE Hrastje - Mota bi denimo prispevala zgolj 0,6-odstotni delež slovenske porabe elektrike. »V Sloveniji imamo 22 velikih in približno 500 malih hidroelektrarn, od teh jih devet na Dravi proizvede 70 odstotkov vse hidroenergije. Vse ostale dajo tako malo elektrike, da ne upravičujejo uničujočega posega v okolje.«

A tudi na ministrstvu za infrastrukturo priznavajo, da bi reki Mura in Sava, če bi ju lahko energetsko izkoristili, do leta 2030 prispevali manj kot dve odstotni točki v delež obnovljivih virov energije.

Okoljevarstveniki so prepričani, da bi morali v skladu z rekom, da je najboljša energija tista, ki je ne porabimo, prizadevanja usmeriti predvsem v zmanjševanje potreb po energiji. In pri tem s prstom kažejo predvsem na energetsko intenzivno industrijo. Okoljevarstvena organizacija Umanotera je nedavno objavila poročilo, iz katerega je vidno, da industrija porabi kar polovico vse električne energije v Sloveniji, pri čemer glavnina porabe odpade na peščico najbolj intenzivnih sektorjev s proizvodnjo kovin na čelu. »Kadarkoli rečeš, da neki energetski objekt zaradi negativnih vplivov na okolje ni sprejemljiv, na ministrstvu za infrastrukturo takoj skočijo, da bomo v tem primeru vsi živeli v temi. To se mi zdi skrajno zavajajoče, populistično in nedostojno,« razloge za pripravo poročila utemeljuje Andrej Gnezda. »Če bi želeli in če bi bilo to v interesu države, bi bilo zagotovo mogoče močno zmanjšati porabo energije v industriji.«

Samo tovarna aluminija Talum v Kidričevem porabi približno 10 odstotkov vse slovenske elektrike, pri tem pa v imenu ohranjanja konkurenčnosti plačuje nižje okoljske dajatve kot gospodinjstva. »Jasno je, konkuriramo na mednarodnih trgih, a številne druge države subvencije vsaj pogojujejo z izvajanjem aktivne politike zmanjševanja rabe energije. Pri nas subvencije dobijo na lepe oči.«

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.