Darja Kocbek

15. 4. 2019  |  Družba

Pozabiti na pomembnost socializma je enako kot zavračanje zakona gravitacije

Socialistične in socialnodemokratske stranke so s prevzemom neoliberalističnih politik v veliki meri pripomogle k vzponu populističnih gibanj

Nismo bilance, smo delavci!

"Nismo bilance, smo delavci!"
© arhiv Mladine

»Strah hodi po Evropi - strah komunizma. Vse sile stare Evrope so se združile za sveto gonjo proti temu strahu - papež in car, Metternich in Guizot, francoski radikali in nemški policaji. Kje je opozicijska stranka, ki bi je njeni vladajoči nasprotniki ne bi bili razkričali za komunistično, kje je opozicijska stranka, ki bi tako naprednejšim opozicionalcem kakor svojim reakcionarnim nasprotnikom ne bi vrgla nazaj sramotilnega očitka komunizma?« To je začetek Komunističnega manifesta, enega najbolj vplivnih del 20. stoletja. V 21. stoletju bi lahko napisali delo z enakim uvodom, samo besedo »komunizem« bi bilo treba zamenjati z besedo »populizem«, pa zamenjati bi bilo treba imena politične, gospodarske in religiozne elite, ki se boji vzpona gibanj, ki postavljajo pod vprašaj njeno oblast.

Uvod dela 21. stoletja pa bi se glasil sledeče: »Strah hodi na obeh straneh Atlantika in ogroža napredni kapitalizem - strah populizma. Vse sile so se združile za sveto gonjo proti temu strahu -  politične in medijske elite ter njihove vladajoče politične stranke vključno z nadnacionalnimi institucijami. Kje je politična stranka, ki ogroža politične in medijske elite ter je njeni vladajoči nasprotniki ne bi bili razkričali za populistično, kje je opozicijska stranka, ki bi tako naprednejšim opozicionalcem kakor svojim reakcionarnim nasprotnikom ne bi vrgla nazaj sramotilnega očitka populizma?«

Vincent Navarro, profesor na univerzi Johns Hopkins v ZDA in univerzi Pompeu Fabra v Španiji, na portalu Counterpunch piše, da enako kot so elite v 20. stoletju uporabljale izraz »komunizem«, v 21. stoletju politične in medijske elite vsako gibanje ali stranko, ki postavlja pod vprašaj njihovo oblast, legitimnost in neoliberalne javne politike, obtožujejo populizma. To se dogaja v veliko državah v Evropi in Severni Ameriki. Profesor Navarro se je odločil preučiti, ali imajo gibanja, ki jih obtožujejo, da so populistična, skupne točke, ugotavljal je glavne razloge za njihov vzpon.

Padec podpore tradicionalnim levičarskim strankam in vzpon populističnih strank je razlog, da so na levici nastala nova gibanja, ki si prizadevajo naslavljati nezadovoljstvo in jezo delavskega razreda, ki jo tradicionalno naslavlja skrajna desnica.

Prva ugotovitev je, da ima večina strank, jih obtožujejo, da so populistične, nekaj skupnih značilnosti. Ena je nasprotovanje globalizaciji in ekonomskemu povezovanju, ki vodi do kulturne in politične nadvlade. Člani populističnih gibanj to nadvlado vidijo kot grožnjo nacionalni identiteti. Zato njihova ideologija v vseh primerih vključuje neke vrste nacionalizma. To je logičen in predvidljiv odgovor glede na to, da so prepričana, da je globalizacija razlog za znižanje življenjskega standarda in izgube identitete ljudi. Populistična gibanja zaradi tega nasprotujejo globalizaciji ter s tem strankam in institucijam, ki jo podpirajo.

Belopolti jeklarji v Baltimoru so leta 2016 na volitvah za predsednika ZDA na primer podprli nasprotnika globalizacije Donalda Trumpa, ker je obljubljal, da ne bo dovolil selitve delovnih mest v države s cenejšo delovno silo. Glasovali so proti demokratski kandidatki Hillary Clinton, ki je podpirala globalizacijo. Enako so glasovali delavci v drugih predelih ZDA. In enako se dogaja v državah EU.

To je razumljiv odziv delavcev na globalizacijo in z njo selitev delovnih mest v države s cenejšo delovno silo, zaradi česar se jim je poslabšal življenjski standard. Veliko je tudi dokazov, da priseljevanje, ki koristi razvitim kapitalističnim državam, ranljivim pripadnikom delavskega razreda povzroča stroške, kot so nižje plače. To je glavni razlog, da delavski razred zavrača priseljevanje. Politične in medijske elite tega seveda ne priznajo. Zavračanje globalizacije in priseljevanja je zaradi tega druga skupna značilnost populističnih strank in gibanj.

Njihova tretja skupna značilnost je, da pripadniki delavskega razreda iz sektorjev, ki so izginili, ki so včasih volili levičarske stranke, zdaj volijo populiste. To seveda niso edini njihovi volivci, so pa ključni podporniki teh strank. Glasovi pripadnikov delavskega razreda so bili v ZDA odločilni pri izvolitvi Trumpa za predsednika. Belopolti delavci, ki so pred letom 2016 volili demokrata Barcka Obamo, so pred tremi leti podprli Trumpa. V Veliki Britaniji so delavci bili glavni podporniki brexita na referedumu, ki so ga videli kot protest proti elitam EU in izgubi nacionalnega vpliva, ki je posledica članstva v EU. Na Švedskem je septembra lani na parlamentarnih volitvah veliko delavcev podprlo skrajno desne Švedske demokrate, v Franciji glasujejo za skrajno desničarko Marine Le Pen. V Nemčiji se vzporedno s hitrim padanjem podpore socialnodemokratski stranki enako kot v drugih državah v Evropi krepijo populisti, ki jih v veliki meri podpira delavski razred.

Ni dovolj, da nova levica brani tiste, ki so na dnu družbe, pred tistimi, ki so na vrhu, saj nimajo vsi pripadniki družbe enakih interesov. 

Ko poslušamo, da so populisti šovinisti in nasprotniki priseljevanja, je treba razumeti, da je glavni razlog za te občutke in predsodke veliko poslabšanje življenjskega standarda nasploh v družbi, ki smo mu na obeh straneh Atlantika priča vse od 80. let prejšnjega stoletja. To poslabšanje, ki je doseglo vrh s finančno in gospodarsko krizo leta 2008, je posledica neoliberalnih politik. Te politike izvajajo neoliberalni politiki z namenom oslabiti delavski razred, kar jim je tudi uspelo. Kot eden od dokazov za to je, da so se plače delavcem močno znižale, zaslužki lastnikov kapitala pa naglo rastejo. Povečevanje neenakosti je zato postalo velik problem, zato ni čudno, da so z recesijo, ki jo je povzročila kriza iz leta 2008, populistična gibanja in stranke dobile zagon.

Ob tem se postavlja vprašanje, zakaj pripadniki delavskega razreda danes glasujejo za skrajne desničarje ne za stranke, ki imajo zgodovinske korenine v delavskem gibanju, kar velja za večino levičarskih strank. Odgovor na to vprašanje je zelo preprost, piše Vincent Navarro. Glasi se, da je večina vladajočih levičarskih strank prevzela neoliberalistične politike, ki vključujejo reforme trga dela, varčevanje, znižanje podpor za socialno varnost, politike, ki podpirajo globalizacijo. Zaradi tega jih delavci vidijo kot krivce za padec njihovega življenjskega standarda in jih ne podpirajo. Socialistične in socialnodemokratske stranke na obeh straneh Atlantika so s prevzemom neoliberalističnih politik v veliki meri pripomogle k vzponu populističnih gibanj.

Padec podpore tradicionalnim levičarskim strankam in vzpon populističnih strank je razlog, da so na levici nastala nova gibanja, ki si prizadevajo naslavljati nezadovoljstvo in jezo delavskega razreda, ki jo tradicionalno naslavlja skrajna desnica. Primeri novih levičarjev so demokratski senator Bernie Sanders v ZDA, vodja laburistov Jeremy Corbyn v Veliki Britaniji, novo levičarsko gibanje Aufstehen (Vstati) v Nemčiji, levičarska stranka Parti de Gauche pod vodstvom nekdanjega socialističnega senatorja Jeana-Luca Melenchona v Franciji, Podemos v Španiji. Nekateri predlogi gibanj proti elitam presegajo delitve na levičarje in desničarje. Donald Trump je recimo prevzel predlog Bernija Sandersa o nasprotovanju sporazumom o prosti trgovini. Napaka je nova levičarska gibanja označevati kot populistična, pravi profesor Navarro.  To pomeni, da jih enačimo z desnico. Levica človeka razume drugače kot desnica.

V Nemčiji se vzporedno s hitrim padanjem podpore socialnodemokratski stranki enako kot v drugih državah v Evropi krepijo populisti, ki jih v veliki meri podpira delavski razred.

Ni dovolj da nova levica brani tiste, ki so na dnu družbe, pred tistimi, ki so na vrhu, saj nimajo vsi pripadniki družbe enakih interesov. Ni dvoma, da imajo pripadniki posameznih skupin v družbi nekatere skupne točke, vendar pa mora levica upoštevati tudi razlike. Znižanje delavskih pravic ne prizadene vseh enako, ženske kriza denimo bolj prizadene kot moške. Pri pripravi politik je zato treba upoštevati spol, raso, družbeni razred. Na izjemen pomen slednjega so pozabili v večini držav na obeh straneh Atlantika, kjer so države razdeljene v tri razrede, ki so revni, srednji in bogati razred. V nobenem od teh razredov ni videti delavskega razreda, ker je prevladalo prepričanje, da je izginil oziroma je postal srednji razred. Delavska gibanja, ki nasprotujejo elitam, pa so pokazala, da ta razred obstaja in je zelo nezadovoljen.

Nove levičarske stranke se morajo po besedah profesorja Vincenta Navarra povezati s tradicionalnimi levimi strankami. Ni namreč vse staro za odmet. V znanosti imamo na primer mnogo osnovnih načel, ki so zelo stara in še vedno veljajo. Zakon gravitacije je zelo star in nikakor ni zastarel. Kdor tega ne verjame, naj preveri s skokom iz četrtega nadstropja. Socialna demokracija je to naredila, ker je verjela, da razprave o družbenih razredih niso več potrebne, in se polomila. Staro nam pove, kaj se je zgodilo in od kod prihajamo, zato je napaka, če ga odvržemo. »Pozabiti na kategorije moči, kot je družbeni razred, ali pomembnost socializma, je enako kot zavračanje zakona gravitacije,« opozarja profesor Navarro.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.