Lara Paukovič

19. 4. 2019  |  Mladina 16  |  Družba

Smo v resnici pripravljeni na ženske v znanosti?

Katie Bouman v črni luknji internetnih trolov

Katie Bouman

Katie Bouman
© Profimedia

Prejšnji teden je svet obkrožila prva fotografija črne luknje. Kmalu za njo se je po spletu razširila še fotografija mlade znanstvenice Katie Bouman, ki je pomagala sestaviti računalniški algoritem, s katerim je bil ta dosežek mogoč.

A internet ne bi bil internet, če pet minut slave Boumanove ne bi izkoristili troli, za katere je poudarjanje njene vloge pri tem odkritju »feministična propaganda« in »poskus zmanjševanja dosežkov moških«, ona sama pa »sebična, narcisistična kurba«. Tudi če pobrskate po komentarjih na slovenskih portalih boste našli primitivne zapise, kot je »te črne luknje znajo biti pri znanstvenicah prav zanimive« ali »prispevek Boumanove k projektu je približno tako pomemben kot spreminjanje fonta v Microsoft Office«. Zares zaslužni za fotografijo črne luknje naj bi bili, kakopak, moški, na primer Andrew Chael. A ta je na Twitterju sam nagovoril ljudi, ki mu čestitajo, naj nehajo, če to počnejo zaradi seksistične naravnanosti proti Boumanovi. S tem, da Katie Bouman sploh ni nikoli trdila, da je zvezda tega projekta. »Ta fotografija ni plod dela enega algoritma ali ene osebe,« je zapisala na Facebooku. »Za to so bili potrebni izjemna nadarjenost ekipe znanstvenikov z vsega sveta in leta trdega dela.«

Ne gre za to, da bi eni osebi želeli pripisati vse zasluge za fotografijo črne luknje, navsezadnje je jasno, da so prelomni dosežki vedno delo večje skupine.

Predvsem je omenjanje udeležbe Boumanove spodbudila želja – v duhu časa – poudariti, da so za velikimi znanstvenimi dognanji lahko tudi ženske, ki si priznanje za svoje delo zaslužijo zdaj, ne pa čez 50 let. Konec koncev na primer Margaret Hamilton, s katero nekateri primerjajo Katie Bouman in ki je konec šestdesetih let veliko pripomogla k temu, da je prva vesoljska odprava s človeško posadko Apollo 11 pristala na Luni – spisala je kodo za programsko opremo na krovu –, dolgo ni bila nikjer omenjena. Da za tem zgodovinskim dosežkom stoji tudi ženska, se je začelo govoriti šele v novem tisočletju. Leta 2003 ji je NASA podelila nagrado za delo, leta 2016 pa ji je Barack Obama izročil medaljo svobode. Takrat je tudi sam dejal, da Hamiltonova zastopa »generacijo spregledanih žensk, ki so pomagale poslati človeštvo v vesolje«.

Sicer jo je veliko znanstvenic odneslo še slabše kot Hamiltonova – Henrietta Swan Leavitt, na primer. Raziskovalno delo te ženske je po njeni prezgodnji smrti Edwin Hubble uporabil kot podlago za dokaz, da so številne planetarne meglice v resnici bolj oddaljene od zvezd, nekatere pa celo samostojne galaksije. Zgodaj, pri le 37 letih, je umrla tudi Rosalind Franklin: njene slike DNK, posnete z metodo rentgenske difrakcije, so Francisu Cricku in Jamesu Watsonu omogočile identificiranje strukture dvojne vijačnice DNK. Ali pa Hedy Lamarr, ki so jo vztrajno pospravljali v predal z nalepko »igralka in seks bomba«, pozabljali pa na njene izume v komunikacijski tehnologiji – ki so kasneje pripeljali do tehnologij wi-fi, bluetooth in GPS. Zato: živela Katie Bouman, naj njena fotografija še naprej kroži po spletu kot zgled za nove rodove znanstvenic, ki bi rade še za življenja dobile občutek, da so s svojim delom premaknile meje znanosti.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.