Centri znanosti za družbo znanja

Prostori za spodbujanje znanstvene kulture – sodobne mestne znamenitosti

Vizualizacija Centra znanosti ob Barjanski cesti v Ljubljani po prvonagrajenem natečajnem projektu biroja Dekleva Gregorič arhitekti. Programi centra so razporejeni v valjaste volumne, ki jih obdaja organsko ukrivljena fasadna opna. Stavba ne bo le poglabljala znanstvene in tehnične kulture, ampak utegne razširiti mentalno mejo ljubljanskega mestnega središča v doslej periferni prostor.

Vizualizacija Centra znanosti ob Barjanski cesti v Ljubljani po prvonagrajenem natečajnem projektu biroja Dekleva Gregorič arhitekti. Programi centra so razporejeni v valjaste volumne, ki jih obdaja organsko ukrivljena fasadna opna. Stavba ne bo le poglabljala znanstvene in tehnične kulture, ampak utegne razširiti mentalno mejo ljubljanskega mestnega središča v doslej periferni prostor.
© Vir: Dekleva Gregorič arhitekti

Družba znanja je razvojna paradigma, ki se je v zahodnem svetu pojavila kot odgovor na spoznanje, da se s selitvijo industrijske proizvodnje v Azijo vse bolj izgublja gospodarska družbena podstat. Če naj Evropa in ZDA ostanejo konkurenčne v globaliziranem svetu, morajo biti vodilne pri znanstvenem in tehnološkem razvoju, ki je podlaga za industrijski in gospodarski napredek. To pa poleg vlaganj v izobraževanje in raziskave pomeni tudi potrebo po popularizaciji znanosti in tehnologije v širši javnosti. Zaradi rasti storitvenih dejavnosti in vse večje priljubljenosti humanistike in družboslovja med visokošolskimi študiji se je pojavila potreba mladim približati manj zaželene in pregovorno »težke« naravoslovne vede in tehnologijo. K tem prizadevanjem sodi ustanavljanje centrov znanosti – ustanov, katerih namen je skrb za promocijo znanja in znanosti, spodbujanje radovednosti, ustvarjalnosti in inovativnosti ter nasploh uveljavljanje vrednot družbe znanja. Centri znanosti so se razvili iz znanstvenih oziroma tehničnih muzejev, ki jih v Evropi poznamo že več stoletij in so bili namenjeni predvsem prikazovanju znanstvene in tehnološke razvitosti nekega naroda. A pri teh gre za večinoma statične prikaze naravoslovnih zbirk (npr. mineralov, rastlinskih in živalskih eksponatov …), arheoloških najdb in raznovrstnih tehnoloških dosežkov (parni stroji, avtomobili, orožje, vesoljska plovila …), centri znanosti pa se osredotočajo na pedagoške postopke, ki temeljijo na participaciji obiskovalcev pri interaktivno zasnovanih »eksperimentih«, ki pojasnjujejo naravne pojave, fizikalne zakone, tehnološke postopke in podobno.

Zaradi same narave teh institucij in dejstva, da gre za pomembne javne naložbe, ki naj bi imele širši družbeni vpliv, so centri znanosti tudi priložnost za demonstracijo arhitekturne in gradbene drznosti in spretnosti. To ne pomeni nujno nenavadnih arhitekturnih oblik (ponekod pa vendarle), vendar so ti centri praviloma izstopajoče stavbe, ki so se v številnih mestih uvrstile v železni turistični repertoar palač, katedral in umetniških galerij. Ni redko, da so centri znanosti zasnovani kot pomemben del urbanega prestrukturiranja nazadujočega mestnega predela, na primer opuščenega industrijskega območja. Gre za program, ki ima sposobnost generirati močno urbano aktivnost, saj je zanimiv predvsem za otroke in s tem privablja mlade družine, pa tudi nekoliko starejšo mladino, študentsko populacijo ter navdušence in že omenjene turiste vseh starosti.

Naboj za urbano regeneracijo, ki ga imajo centri znanosti, je odlično viden pri enem od starejših takšnih centrov, ki je še vedno največji v Evropi. To je Mesto znanosti in industrije v Parizu, integralni del parka La Villette. Park je bil v osemdesetih letih zgrajen na obsežnem območju pariških klavnic, znan pa je po nenavadni prostorski zasnovi dekonstruktivističnega arhitekta Bernarda Tschumija, ki se je pri snovanju oprl na Jacquesa Derridaja, osrednjega filozofa dekonstruktivizma. La Villette ni klasično oblikovan park, temveč preplet linearnih in ploskovnih struktur (poti, kanalov, vodnih površin, travnikov in vrtov ter v park umeščenih stavb), ki jih prostorsko organizira mreža točk – hudomušnih paviljonov iz rdečega jekla. Park zato ni namenjen le pasivni sprostitvi, ampak obiskovalce spodbuja k aktivni uporabi prostorskih ureditev, k raziskovanju in odkrivanju novih ambientov. Tehnološko napredna je tudi sama stavba Mesta znanosti in industrije, ki je nastala iz nedokončane konstrukcije, predhodno predvidene za tržnico živine. Stavbo iz jekla, stekla in betona dopolnjuje kroglast objekt s povsem refleksno fasado, v katerem je sferična kinodvorana.

Drzno betonsko in stekleno stavbo centra Phaeno v Wolfsburgu je zasnovala arhitektka Zaha Hadid.

Drzno betonsko in stekleno stavbo centra Phaeno v Wolfsburgu je zasnovala arhitektka Zaha Hadid.
© Richard Bartz Wikipedia

Ikonično stavbo centra znanosti NEMO v Amsterdamu, zgrajeno leta 1997, je podpisal slavni italijanski arhitekt Renzo Piano. Stavba ima fasado iz zeleno patiniranega bakra in je skoraj brez oken, saj naj bi se obiskovalci osredotočali na interaktivne eksponate v notranjosti. Zaradi zaobljene tlorisne oblike in prisekanega prereza od daleč deluje kot nasedla tovorna ladja, s čimer se navezuje na prostorski kontekst – zgrajena je bila ob urbanem prestrukturiranju pristaniškega območja severovzhodno od mestnega središča, kjer so industrijsko-logistično dejavnost nadomestila nova stanovanjska naselja. Posebna je tudi v tem, da je pod njo uvoz v avtocestni predor pod reko IJ. Stavba s svojo podobo soustvarja silhueto sodobnega Amsterdama in označuje njegov urbani prerod. Tudi zanjo je značilna ekološka zavednost, med drugim je prekrita z zeleno streho, na kateri rastejo dišavnice, zelišča in druge rastline. Obenem je arhitekt z njo želel ustvariti nov javni prostor, ki bi dal mestu novo prostorsko razsežnost. Ker povsem ravninski Amsterdam ni imel točke, od koder bi meščani lahko uživali v pogledu na mesto, je v vrhu stavbe razgledna kavarna z od zunaj dostopnim trgom.

Center znanosti NEMO je zaznamoval prestrukturiranje amsterdamskega pristaniškega območja v sodobno stanovanjsko četrt, obenem pa prostorsko označuje uvoz v predor pod reko IJ. Podobnost s tovorno ladjo je skladna s tehnološko-znanstvenim programom stavbe.

Center znanosti NEMO je zaznamoval prestrukturiranje amsterdamskega pristaniškega območja v sodobno stanovanjsko četrt, obenem pa prostorsko označuje uvoz v predor pod reko IJ. Podobnost s tovorno ladjo je skladna s tehnološko-znanstvenim programom stavbe.
© Simon Adriaensen / Flickr

Še bolj ekspresivno oblikovan je center Phaeno v nemškem mestu Wolfsburg. To pravzaprav ni nič nenavadnega, če vemo, da je stavbo zasnovala leta 2016 preminula britansko-iranska arhitektka Zaha Hadid, ki si je mednarodno slavo prislužila prav z rabo drznih organskih in kristalinskih oblik. Čeprav je v mestu, v katerem ima sedež avtomobilski koncern Volkswagen, pečat pustilo že več svetovno znanih arhitekturnih imen, na primer finski arhitekt Alvar Aalto in nemški arhitekt Hans Scharoun, je Phaeno postal mestna ikona. To je omogočila že lokacija med glavno železniško postajo in vstopom v Volkswagnov tematski park Autostadt, na katero se stavba odzove tako, da je dvignjena na betonske stebre in pod seboj pusti prosto pot. Stavba iz vidnega betona in stekla zaradi nenavadne oblike deluje skrivnostno, s čimer naj bi spodbujala, da jo odkrivamo in raziskujemo. Ker nekoliko spominja na vesoljsko ladjo, se je pojavila tudi v znanstvenofantastičnih filmih. Gradnja, ki se je končala leta 2005, je pomenila precejšen zalogaj celo za nemško gradbeno operativo, saj so uporabili v Nemčiji dotlej slabo znano vrsto betona, kar je sicer v skladu z eksperimentalno naravo stavbe, vendar je povzročilo zastoje pri gradnji in precejšnje povečanje stroškov.

Oblikovno precej drugačen, a vseeno arhitekturno zanimiv je Paviljon znanja v Lizboni. Izvorno gre za enega od paviljonov, zgrajenih ob svetovni razstavi Expo 98. Drugače od nekaterih drugih prizorišč svetovnih razstav, ki so po dogodku ostala prazna in so začela propadati, so v Lizboni že v času načrtovanja posebno skrb namenili nadaljnjemu razvoju območja po Expu. Večino paviljonov so odprodali še pred razstavo, novo infrastrukturo (železniška postaja, sejmišče, večji avditorij, novi most …) pa odtlej uporablja novonastala poslovno-stanovanjska četrt. Večji del območja ob bregu reke Tejo, kjer je prej prevladovala umazana industrija, so spremenili v park. Paviljon, v katerem so po Expu uredili center znanosti, je zasnoval portugalski arhitekt João Luís Carrilho de Graça. Gre za sestoj dveh monolitnih blokov iz belega betona: eden stoji pokončno, drugi je položen vodoravno, vendar tako, da lebdi nad tlemi, s čimer ustvarja pokrit javni prostor, ki se odpre v notranji atrij. Vhod v stavbo ni iz pritličja, kot je v navadi, temveč pot vodi obiskovalca po položni klančini v prvo nadstropje, tako da pred vstopom doživi spreminjajoče se perspektive stavbe. Kljub oblikovni zadržanosti, značilni za portugalsko arhitekturo, stavba z monumentalno prezenco označuje živahno novo lizbonsko četrt.

Monumentalni, a elegantni paviljon iz belega betona je bil ena od osrednjih zanimivosti lizbonskega Expa 98, danes pa kot Paviljon znanosti oživlja novo poslovno-stanovanjsko četrt.

Monumentalni, a elegantni paviljon iz belega betona je bil ena od osrednjih zanimivosti lizbonskega Expa 98, danes pa kot Paviljon znanosti oživlja novo poslovno-stanovanjsko četrt.
© Leon - Wikipedia

V Sloveniji smo doslej imeli Tehniški muzej Slovenije v Bistri ter Hišo eksperimentov, ki deluje na Trubarjevi cesti v Ljubljani. Oba odlično opravljata svoje poslanstvo: prvi je bolj tradicionalne narave, druga je že več let nadvse priljubljena prav zaradi interaktivnih eksperimentov. Zaradi odročne lokacije oziroma omejenega obsega nobeden od njiju ni presežek v arhitekturnem oziroma prostorskem smislu; to ambicijo pa vsekakor ima Center znanosti, projekt ministrstva za izobraževanje, znanost in šport. Lokacija v Ljubljani ob Barjanski cesti je dobro izbrana, saj gre za osrednjo ljubljansko prostorsko os, podaljšek Slovenske in pendant Dunajski cesti, ob katero bi morali umeščati pomembnejše javne stavbe mesta in države, kar center znanosti vsekakor je. Na nedavnem natečaju je v mednarodni konkurenci prvo nagrado prejel projekt biroja Dekleva Gregorič arhitekti, ki je različne programe centra organiziral v valjaste volumne različnih velikosti in jih med seboj povezal z ukrivljeno fasado, zapirajočo predprostor oziroma vhodno avlo stavbe. Glavni razstavni prostor bo v največjem, osrednjem volumnu, ki ga bodo dopolnjevali planetarij, galerija, znanstvena kavarna, kongresna dvorana in drugi programi. Z zelenih streh se bodo odpirali tudi lepi pogledi proti središču mesta. Čeprav stavba ne definira jasne ulične linije, ki bi jo Barjanska cesta, nastajajoča, a še ne dovolj uveljavljena glavna ulica, potrebovala, je mehka organska forma zunanje opne na tej lokaciji upravičena, saj bo stala neposredno ob parku ob Gradaščici in se bo z njim delno prepletla. Projekt ima potencial, da Center znanosti postane simbol znanstvenega in tehnološkega napredka tudi v arhitekturnem smislu, obenem pa utegne prispevati k premiku mentalne meje ljubljanskega mestnega središča proti jugu, v prostor, ki smo ga doslej dojemali bolj kot mestno obrobje, s čimer lahko Ljubljana pridobi novo prostorsko dimenzijo.

Mesto znanosti in industrije v pariškem dekonstruktivističnem parku La Villette krasijo izpostavljeni jekleni nosilci, čeprav je bila osnovna konstrukcija stavbe prvotno namenjena za nikoli končano tržnico živine. Na levi paviljon sferične kinodvorane La Geode.

Mesto znanosti in industrije v pariškem dekonstruktivističnem parku La Villette krasijo izpostavljeni jekleni nosilci, čeprav je bila osnovna konstrukcija stavbe prvotno namenjena za nikoli končano tržnico živine. Na levi paviljon sferične kinodvorane La Geode.
© Guilhem Vellut / Wikipedia

Dandanes se zahodna paradigma družbe znanja kot načina za ohranitev vodilne vloge v svetu zdi nekoliko naivna, saj v razvoj znanosti in tehnologije ogromna sredstva vlagajo tudi azijske države, ki zahod pri tem hitro dohitevajo, v marsičem pa celo že prekašajo. Vendar to ne pomeni, da je prizadevanje za uresničitev teh ciljev napačno; navsezadnje je znanje vrednota že samo po sebi. V Sloveniji nas od uveljavitve družbe znanja poleg Centra znanosti žal loči še nekaj podobnih investicij, ki se kljub več izpeljanim natečajem vlečejo že leta ali celo desetletja. Med njimi je na prvem mestu nova stavba Narodne in univerzitetne knjižnice (NUK 2), prostorsko stisko pa trpijo tudi številni visokošolski zavodi. Vsekakor upamo, da bo prihodnost Centru znanosti bolj naklonjena.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.