Tomaž Krištof

26. 4. 2019  |  Mladina 17  |  Družba

Predlogi za stanovanja za žvižgače na strehah in podstrešjih slovenskih veleposlaništev po svetu

Žvižgači, dobrodošli!

Beograd (Jaka Potočnik, Miha Toplišek)

Beograd (Jaka Potočnik, Miha Toplišek)

Veleposlaništva – rečeno nekoliko poenostavljeno – veljajo za suvereno ozemlje neke države znotraj druge države. Države se zelo dosledno držijo dogovorov, ki temeljijo na tem načelu; o tem smo se prepričali tudi med skoraj sedem let trajajočim bivanjem Juliana Assangea na ekvadorskem veleposlaništvu v Londonu. Moč Ekvadorja je nesorazmerno majhna v primerjavi z močjo Velike Britanije, a vendar je ta leta in leta imela v bližini veleposlaništva nameščene policiste, ki so nadzorovali okolico zaradi morebitnega Assangeevega pobega, v stavbo pa si njena policija ni dovolila vstopiti. Na mednarodne sporazume se je v takšnih primerih torej mogoče zanesti.

Ekvador je majhna in na svetovni ravni nepomembna država. Leži na zahodni obali Južne Amerike, prebivalstva ima 16 milijonov, BDP je podoben slovenskemu (slabih 50 milijard dolarjev). Skoraj bolj znani od same države so njeni Galapaški otoki, arhipelag sredi Tihega oceana, kjer je Darwin dobival zamisli in tudi prve dokaze za svoje razmišljanje o evoluciji. Ni se odveč vprašati, ali bi lahko podobno zatočišče kot ekvadorsko veleposlaništvo žvižgačem ponudila tudi naša država.

Slovenija ima v tujini 37 delujočih veleposlaništev. Večinoma gre za prostore v poslovnih objektih z več najemniki ali lastniki, za katere bi težko trdili, da so to kakršnakoli suverena ozemlja, predvsem pa jih ni mogoče preurediti v stanovanjske prostore. A vsa niso takšna. Osem veleposlaništev je v samostojnih stavbah, ki omogočajo nadzidavo ali predelavo nekaterih prostorov v bivalne prostore za pribežnike, politične azilante, žvižgače in druge borce za svobodo, ki bi zatočišče lahko našli na veleposlaništvih Republike Slovenije v tujini.

Ta veleposlaništva so v Beogradu (Srbija), Budimpešti (Madžarska), Moskvi (Rusija), Parizu (Francija), Pragi (Češka), Skopju (Severna Makedonija), Tokiu (Japonska) in Washingtonu (ZDA). Vsa so v samostojnih stavbah v lasti Republike Slovenije, večina jih je postavljena na lastnih ograjenih parcelah, ki omogočajo dodaten nadzor in varnost.

Artist-in-residence, whistleblower-in-residence

Stavbe torej imamo, a predelava ne bo povsem preprosta. Z lokalno oblastjo, pred katero bo nekega dne na našem veleposlaništvu našel zatočišče žvižgač, je treba tvorno sodelovati pri gradnji prostorov zanj. To pa pomeni, da je treba najti formalen razlog, komu so ti prostori namenjeni – v vlogi za gradbeno dovoljenje za nadzidavo veleposlaništva recimo v Moskvi Slovenija ne more navesti »nadzidava stavbe za potrebe pridobitve stanovanja za disidente, ki potrebujejo zatočišče pred rusko oblastjo«.

Zelo priročen izgovor bi lahko bili gostujoči umetniki po sistemu, popularno imenovanem »artist in residence«. Slovenija tak sistem že ima, naši umetniki se prijavljajo na razpise, ki jim omogočajo nekajtedensko ali nekajmesečno bivanje v tujini v stanovanjih, ki so v lasti države. S stanovanji za žvižgače bi ta sistem nadgradili in mrežo razširili s stanovanji v stavbah veleposlaništev, čemur države gostiteljice ne bi smele nasprotovati. Ta bi potem lahko tudi dejansko uporabljali za gostujoče umetnike. Če bi na veleposlaništvo vstopil politični pribežnik, pa bi se umetniki umaknili in mu odstopili prostore.

Zasnova stanovanj za žvižgače

Pribežališče na veleposlaništvu preganjanemu ne zagotavlja zgolj stanovanja, pač pa postane njegov celotni svet, iz katerega se mesece ali leta ne bo mogel umakniti. Zanj je hkrati jamstvo svobode in tudi ječa. Z bivanjem brez izhoda se povsem na novo vzpostavijo nekateri deli stanovanja, kot je denimo vhod, ki ima to funkcijo zgolj še za obiskovalce. Spremenijo se tudi razmerja med prostori stanovanja. Delitev prostorov na dnevne in spalne postane manj pomembna, popolnoma drugačen pomen pa dobijo elementi stika z okolico, kot so okna in terase.

Zaradi pomanjkanja stika z neposredno okolico je 24-urni ritem zelo težko vzdrževati. Pribežnik ne hodi v službo, po nakupih in na večerno pijačo s prijatelji, potreba po prilagajanju lokalnemu času skorajda odpade. Zato pa je veliko več v on-line stiku s prijatelji in somišljeniki v drugih časovnih pasovih, ki so aktivni ob drugih urah kot neposredna okolica. Redni dnevni ritem spanje – zajtrk – delo – kosilo in tako naprej zato postane predvsem stvar zelo močne samodiscipline, ki pa je nujna za ohranitev duševnega, dolgoročno pa tudi telesnega zdravja.

Žvižgač večinoma ne more stopiti iz stavbe, v zunanji prostor, na z rastlinami porasel teren, tla. V tem smislu je prostovoljna ječa slabša od pravih zaporov, kjer zapornikom vendarle omogočajo redne vsakodnevne izhode na prosto, kjer imajo stik s terenom, zemljo, rastlinjem in podobno. Zato je zelo pomembno, da pri načrtovanju stanovanja za žvižgače tak prostor ustvarimo na stavbi. Žvižgač mora imeti možnost stika z naravo, četudi v obliki manjše strešne gredice v koritu, kjer si lahko posadi kakšno užitno ali okrasno rastlino.

Težava pri načrtovanju stanovanja za žvižgača je tudi, da vnaprej ne vemo, kateremu konkretnemu žvižgaču bo bivališče namenjeno. Na veleposlaništvo lahko dobimo računalniškega geeka, ki bi teraso zaprl in v njej uredil sobo za računalniške strežnike, ali pesnika, ki je pred tem večino časa preživel v naravi. Vendarle se žvižgači pred razkritjem podatkov tudi sami zavedajo, da bo življenje poslej drugačno. Naloga veleposlaništva gostitelja ni poustvariti njegov prejšnji svet, pač pa predvsem zavarovati njegovo življenje.

Arhitektura

Arhitektura vedno pomeni politično dejanje. V vseh svojih fazah, pri načrtovanju in gradnji, obstoju in na koncu porušitvi, s seboj neizogibno prinaša vprašanja lastnine, identitete, sloga, prisvojitve ozemlja, akumulacije kapitala, pravnega reda, družbenega konsenza ipd. Od skoraj vojaških dejanj, kot je postavitev izraelskih naselij na zasedenih ozemljih ali špansko rušenje azteških piramid v 16. stoletju, prek simbolnih arhitektur držav, narodov, verskih skupnosti, podjetij in drugih skupin, pa tudi do povsem anonimnih stanovanjskih naselij, tovarniških dvoran ali celo samograditeljskih umetnin arhitektura nujno ima tudi dimenzijo političnega. Kot vidimo pri Plečnikovem parlamentu, našem verjetno najbolj ikoničnem arhitekturnem delu, lahko arhitektura postane simbolna tudi v svojem neobstoju.

Našteta slovenska veleposlaništva niso vrhunske arhitekturne stvaritve. S sprejetjem žvižgača bo njihov simbolni pomen prerastel arhitekturnega, v smislu stavbe kot celote in tudi v smislu nekaterih njenih arhitekturnih elementov. Znana je zgodba Mussolinijevega balkona na Beneški palači v Rimu. Palača, postavljena že v 15. stoletju, je bila dolgo zgolj ena izmed številnih v Rimu – v njej so bila večinoma veleposlaništva sosednjih držav ali mest (sprva Benetk). Balkon je seveda tedaj nosil drugačno ime oziroma ga, še verjetneje, sploh ni imel. Po 1. svetovni vojni pa je bil v palači sedež fašističnega gibanja in po vzponu na oblast je z njenega balkona Mussolini nagovarjal množice, junija 1940 celo napovedal vojno Angliji in Franciji ... Balkon je tako pridobil močno politično razsežnost, ki je za dolga desetletja tudi zapečatila njegovo usodo: vsa leta po vojni je bil zaprt in šele leta 2011 so ga restavrirali in ponovno odprli za javnost. V dejanju, ki bi mu lahko rekli tudi poskus redukcije politične dimenzije balkona, je nanj stopil tedanji italijanski predsednik Giorgio Napolitano in pokomentiral, da si ga je predstavljal večjega.

Podobno je tudi z vogalnim oknom veleposlaništva Ekvadorja v Londonu, s katerega je urbi et orbi sedem let nagovarjal Julian Assange. Pred tem je bilo to navadno okno verjetno kakšne srednje pomembne pisarne ali sejne sobe, potem smo leta in leta prek medijev spremljali njegovo preobrazbo v prvovrsten mednarodni politični element – v zgodbo, ki je potekala med njegovimi okvirji, so bili vpeti Združene države Amerike, Velika Britanija, Švedska, posredno celo Rusija (ki daje politično zatočišče Edwardu Snowdnu) in seveda Assangeev gostitelj, Ekvador.

Predlogi za slovenska veleposlaništva

Predloge za predelavo slovenskih veleposlaništev v tujini so pod mentorstvom Tomaža Krištofa pripravili študentje oddelka za arhitekturo mariborske FGPA in študentje ljubljanske Fakultete za arhitekturo, ki so v kratki delavnici umeščali stanovanja za žvižgače večinoma na vrh poslopij veleposlaništev. Rezultati delavnice so bili predstavljeni tudi na prejšnjem arhitekturnem bienalu v Benetkah v okviru predstavitev slovenskega paviljona [Home at Arsenale].

Študentje so: Jaka Potočnik in Miha Toplišek (veleposlaništvo v Beogradu), Anže Repinc in Žiga Lovšin (veleposlaništvo v Budimpešti), Isidora Mandić in Domen Kalin (veleposlaništvo v Moskvi), Dorian Sipos in Eva Sevšek (veleposlaništvo v Parizu), Tomislav Levačić in Manca Šavs (veleposlaništvo v Pragi), Gregor Vida in Blaž Šenica (veleposlaništvo v Skopju), Jure Glušič in Maruša Kiler (veleposlaništvo v Tokiu) ter Mina Gutović in Jaka Korla (veleposlaništvo v Washingtonu).

(Tomaž Krištof je vodja arhitekturnega biroja Studio Krištof, d. o. o., vršilec dolžnosti predsednika Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije, redni sodelavec oddelka za arhitekturo FGPA v Mariboru in občasni sodelavec Fakultete za arhitekturo v Ljubljani)

  • Beograd (Jaka Potočnik, Miha Toplišek)
Veleposlaništvo je v središču mesta, na vogalu Dositejeve ulice in ulice Cara Dušana, v reprezentančni stavbi nasproti pravoslavne cerkve. Podstrešje je mogoče predelati v prijetno stanovanje, avtorja pa sta si zamislila dodatno odprtje dela strehe, da se ustvari terasa nad javnim prostorom. Veleposlaništvo je zelo primerno za žvižgače, ki bi radi imeli javne nagovore s svojega balkona.
  • Beograd (Jaka Potočnik, Miha Toplišek)
  • Beograd (Jaka Potočnik, Miha Toplišek)
  • Budimpešta (Anže Repinc, Žiga Lovšin)
  • Budimpešta (Anže Repinc, Žiga Lovšin)
  • Budimpešta (Anže Repinc, Žiga Lovšin)
  • Budimpešta (Anže Repinc, Žiga Lovšin)
Veleposlaništvo je v naselju enostanovanjskih hiš v severnem delu mesta, v bližini je še nekaj drugih veleposlaništev (Katar, Tajska, Kazahstan itd). Stavba je zadosti velika in nadzidave ne potrebuje, za predelavo v stanovanje pa je primerno predvsem podstrešje, kjer sta si avtorja zamislila dvoetažno stanovanje oziroma dupleks z zelo prilagodljivim tlorisom. Dvorišče je ograjeno in pribežnik bi čas lahko preživljal tudi na vrtu.
  • Moskva (Isidora Mandić, Domen Kalin)
Historicistično poslopje je dovolj veliko, da bi lahko gostilo žvižgača tudi v delu pisarniških prostorov, predelanih v bivalne. Za daljše bivanje je primernejše povišanje podstrešja, ki sta si ga avtorja zamislila s sodobno streho iz zalomljenih trikotnikov, med katerimi so steklene površine, ki prepuščajo svetlobo in poglede. »There is a crack in everything. That's how the light gets in,« poje Leonard Cohen. Tudi to veleposlaništvo bi žvižgaču omogočalo občasen izhod na dvorišče.
  • Moskva (Isidora Mandić, Domen Kalin)
  • Moskva (Isidora Mandić, Domen Kalin)
  • Moskva (Isidora Mandić, Domen Kalin)
  • Pariz (Dorian Sipos, Eva Sevšek)
Vogalna večnadstropna stavba stoji na območju med reko Sieno in parkom Bois de Boulogne. Je nekoliko nižja od okoliških, nad njo je čutiti manjkajoči volumen, ki omogoča urbanistično nevprašljivo izvedbo hiše z vrtom na strehi, kot sta predlagala avtorja. Strešni vrt nadomešča dvorišče, ki ga hiša nima.
  • Pariz (Dorian Sipos, Eva Sevšek)
  • Pariz (Dorian Sipos, Eva Sevšek)
  • Praga (Tomislav Levačić, Manca Šavs)
Vila s parkom bi bila verjetno najprijetnejše zatočišče za žvižgače med vsemi slovenskimi veleposlaništvi. Stavba ni velika, tudi tukaj je treba prostore za stanovanje iskati v povišanem podstrešju. Avtorja sta neobaročne elemente sedanje strehe podaljšala v notranjost in s tem ustvarila nekakšne 'hiše v hiši' sredi enotnega prostora stanovanja.
  • Praga (Tomislav Levačić, Manca Šavs)
  • Praga (Tomislav Levačić, Manca Šavs)
  • Skopje (Gregor Vida, Blaž Senica)
Struktura stavbe veleposlaništva in struktura njene okolice sta precej kaotični, stavba sama pa tudi premajhna za dodatno stanovanje. Avtorja sta zato prostor za žvižgača iskala v nadzidavi s tremi volumni, naloženimi drug vrh drugega, ki k okoliškemu kaosu dodajajo še svoj prispevek. Arhitekturno zelo smela rešitev.
  • Skopje (Gregor Vida, Blaž Senica)
  • Skopje (Gregor Vida, Blaž Senica)
  • Tokio (Jure Glušič, Maruša Kiler)
Veleposlaništvo stoji v nepregledni strukturi majhnih uličic in anonimne strnjene stanovanjske gradnje – verjetno je pred obdobjem pametnih telefonov marsikateri obiskovalec imel precejšnje težave, preden ga je našel. Avtorja sta stavbi dozidala dodatno nadstropje, žvižgačev svet s stanovanjem, atriji in celo poljavnimi prostori za manjše število obiskovalcev.
  • Tokio (Jure Glušič, Maruša Kiler)
  • Tokio (Jure Glušič, Maruša Kiler)
  • Washington (Mina Gutović, Jaka Korla)
Veleposlaništvo smo podedovali po razpadu Jugoslavije in je tudi edino izmed vseh, ki je umeščeno v samostojni poslovni in ne stanovanjski objekt. Avtorja sta stanovanje za žvižgača umestila na vrh stavbe. Ne kot stalno konstrukcijo, pač pa v obliki montažnih elementov, ki se kot pop-up stanovanje na hitro sestavijo, ko pride nov obiskovalec: glamping na ravni strehi.
  • Washington (Mina Gutović, Jaka Korla)
  • Washington (Mina Gutović, Jaka Korla)
  • Washington (Mina Gutović, Jaka Korla)

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.