Lara Paukovič

26. 4. 2019  |  Mladina 17  |  Politika

Za slovensko knjigo se mora zavzeti vlada

Javna tribuna o razmerah na slovenskem knjižnem trgu

Na Noč knjige, 23. aprila, je Društvo slovenskih pisateljev (DSP) za uvod v Slovenske dneve knjige, ki bodo potekali maja, pripravilo javno tribuno, s katero želi vplivati na razmere v slovenskem založništvu. Slovenska knjiga se je znašla v izrazito slabem položaju, iz katerega je ministrstvo za kulturo in Javna agencija za knjigo RS ne moreta več rešiti samostojno; knjigo mora podpreti vlada ob pomoči drugih ministrstev.

Zahteve, ki jih je DSP naslovilo nanjo, so zato: sredstva JAK je treba vrniti na raven iz leta 2010 (proračun, ki ga je imela JAK takrat na voljo, je bil sedem milijonov, danes le še pet), povečati je treba sredstva za nakup knjig v knjižnicah, SAZOR mora dobiti gospodarsko pomoč za fotokopiranje avtorsko zaščitenih del od gospodarskih družb, ki od leta 2007 do danes tega zneska niso plačale, zvišati je treba knjižnično nadomestilo, društvom, ki so ključna za razvoj in ohranjanje slovenskega jezika, zagotoviti sredstva za nemoteno delovanje in zgraditi NUK 2, novi hram kulture samostojne Slovenije.

Vse te zahteve so na papirju videti smiselno, a kako prepričati vlado, da jim prisluhne? In kaj storiti, da tudi širša javnost dojame, da govorance o krizi knjige niso le nesmiselno blebetanje, ampak resno stanje?

Tudi če danes izide veliko več knjig kot pred leti, knjiga nima več statusa, ki ga je imela nekoč. Ljudje so se včasih hvalili z branjem tega ali onega dela, zdaj si raje izmenjujejo vtise o Netflixovih serijah in Ljubezni po domače. Tudi direktorica JAK Renata Zamida je na tribuni dejala, da je poleg sistemskih ukrepov, kot sta povečanje proračuna in znižanje DDV na knjigo, nujna nacionalna promocija branja in kupovanja knjig, ki imajo danes izjemno konkurenco na področju preživljanja prostega časa. »Včasih so se prednosti branja ljudem zdele samoumevne in celo domače knjižnice so bile statusni simbol,« je poudarila. »Premisliti je torej treba o inovativni promociji, poudarjanju vpliva branja na zdravje, biblioterapije in podobno.« Najboljši biblioterapevti so prav knjigarnarji in knjižničarji, ki ti znajo priporočiti pravo knjigo v pravem trenutku. Odnos Slovencev do knjižnic je sicer, kot so ugotavljali sodelujoči, še vedno spošljiv, ljudje si knjige kar veliko izposojajo – a morda je tudi to del težave? Češ, zakaj bi plačal, če je nekaj na voljo v knjižnicah, sploh pa knjige slovenskih avtorjev. Mogoče zato velja premisliti o zamisli Milana Matosa, nekdanjega direktorja Sveta knjige in Mladinske knjige, ki se je v razpravo vključil iz občinstva, da bi morale knjige v knjižnice priti s šestmesečno zamudo, do takrat pa se prodajati izključno v knjigarnah.

Govorci so bili ostri tudi do slovenskih medijev, ki naj se ne bi dovolj zavzemali za slovensko književnost in spreminjanje negativnega diskurza o knjigah v javnem prostoru. Posebej jih je okrcal Samo Rugelj. »Ves čas poslušamo – slovenske knjige so predrage, dolgočasne ... če se že kdo v kakem mediju pohvali z branjem, gre skoraj vedno za tuj naslov, kot bi se sramovali slovenskih avtorjev,« je med drugim dejal. Poudaril je tudi, da se niti mediji z odmerjenim prostorom za kulturo ne potrudijo dovolj za slovenske avtorje, sploh pa ne nacionalna televizija, ki je po njegovem mnenju to dolžna početi – a ima poleg tega, da spregleda marsikatero knjigo, večino kulturnih oddaj v poznih terminih. Da gre veliko naslovov mimo neopaženih ali da več prostora v medijih dobijo knjige z zanimivo zgodbo v ozadju, sicer drži, vendar je težava tudi v tem, da je prostor za kulturo v medijih zdaj že tako ozek, da je treba poleg knjig vanj stisniti še druga področja – na primer gledališče, glasbo, ples, vizualno umetnost, razporeditev obravnave kulturnih področij pa je seveda odvisna od uredniške politike in tega, čemu posamezni psici dajejo prednost.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.