Vasja Jager

26. 4. 2019  |  Mladina 17  |  Družba

Naslovnica prejšnje Mladine, ki jo je narisal Tomaž Lavrič, je poklon Vlastu Kopaču

Umetnik v viharju časa

Razglednica, ki jo je leta 1938 narisal Vlasto Kopač

Razglednica, ki jo je leta 1938 narisal Vlasto Kopač
© Arhiv Mladine

Pisalo se je leto 1938, Evropa je bila na robu vojne. Fašistična Italija je izvajala represijo nad primorskimi Slovenci, na Madžarskem je režim Miklosa Horthyja načrtoval priključitev območij, na katerih je živelo madžarsko prebivalstvo, Hitlerjeva Nemčija si je priključila Avstrijo in začela pogledovati proti jugu. To so bile okoliščine, v katerih je nastala podoba, ki prikazuje Hitlerja in Mussolinija, kako prek mej stegujeta šape po slovenskem ozemlju. »Slovenci, združimo in branimo se!« je z njo pozival avtor Vlasto Kopač, tedaj veliki up slovenske arhitekture.

Takrat je Kopač dopolnil komaj 25 let, pa vendar je imel za seboj že burno življenje. Bil je obetaven Plečnikov študent, vendar je njegov vzpon presekala ječa, v katero ga je tedanja kraljevina za štiri mesece vrgla zaradi socialističnih nazorov. Leta 1938 se je včlanil v prepovedano komunistično partijo; vmes je za Plečnika zrisal načrte za tempelj mrtvih na ljubljanskih Žalah. Med vojno je ostal v okupirani Ljubljani in za partizansko gibanje deloval kot oblikovalec in ponarejevalec; legendarne so zgodbe o izkaznicah z vodnim žigom, za katere so Italijani mislili, da jih ni mogoče poneveriti, vendar je Kopaču to uspelo. Ponaredil je tudi ček za milijon lir, s katerim so partizani septembra 1942 počistili blagajno italijanske hranilnice v Ljubljani.

Leta 1943 so ga aretirali domobranci, nato so ga poslali v koncentracijsko taborišče Dachau. Tudi tam ni nehal ustvarjati, risal je podobe iz taborišča, domov pa se je vrnil po vojni, shujšan na 49 kilogramov. Leta 1947 je bil med obsojenci na zrežiranih sodnih procesih, na katerih je tedanji režim 37 nekdanjih taboriščnikov po krivem obsodil sodelovanja z nacisti. Bil je obsojen na smrt, nato na zaporno kazen – po kraljevih in nacističnih ječah je okusil še komunistično. »Rekli so mi, da so prišli preverit in naj se malo oblečem, da bom prišel takoj nazaj. Potem pa sem prišel nazaj čez štiri leta in pol iz centralnih zaporov,« je kasneje v intervjuju opisal aretacijo.

Ko so ga izpustili, je bil povsem na dnu. »Nisem imel volilne pravice, imeti nisem mogel nobene funkcije – to je bilo določeno v sodbi. Zaposlen sem bil samo honorarno, pogodbo sem moral obnavljati vsak mesec,« je razlagal. V sedmih letih se je prebil od pogodbenega sodelavca do položaja ravnatelja ljubljanskega zavoda za spomeniško varstvo, kjer je ostal do upokojitve. V pokoju je zasnoval več kot 120 partizanskih spomenikov, organiziral prvi ljubljanski pohod ob žici in celovito prenovil infrastrukturo Velike Planine. Leta 1992 je kot nekdanja Plečnikova desna roka vodil obnovo Žal, tri leta kasneje je – s skoraj 60 leti zamude – končal študij arhitekture. Leta 1999 je Vlasto Kopač prejel zlati častni znak svobode Republike Slovenije. Umrl je sedem let kasneje in več kot 60 let po smrtni obsodbi na dachavskih procesih.

Leta 1943 je Kopač v okupirani Ljubljani zasnoval tudi naslovnico glasila, iz katerega je izšel tednik, ki ga držite v rokah.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.