Darja Kocbek

29. 4. 2019  |  Družba

Načini za ustvarjanje bogastva, ki so manj škodljivi kot kapitalizem

Ni treba razviti dokončne alternative, da bi lahko rekli, da je kapitalizem neuspeh

© Tomaž Lavrič

Da je večino svojega odraslega življenja udrihal po »korporacijskem kapitalizmu«, »potrošniškem kapitalizmu« in »pajdaškem kapitalizmu«, je dolgo potreboval, da je ugotovil, da je problem pridevnik ne samostalnik, v Guardianu priznava George Monbiot. Medtem ko so nekateri z veseljem in hitro zavrnili kapitalizem, je sam to naredil počasi in nerad. Eden od razlogov za to je bil, da zanj ni videl jasne alternative, ker nikoli ni bil navdušen nad državnim komunizmom.

Od njega ga je odvračalo tudi to, da je imel status religije. V 21. stoletju reči, da je »kapitalizem neuspeh«, pomeni enako kot da bi v 19. stoletju rekli »bog je mrtev«. Je sekularna blasfemija. Za to je potrebna samozavest, za katero Monbiot pravi, da je ni imel.

Ko je postal starejši, je spoznal dve stvari. Prva je, da je sistem tisti, ki nas nezadržno pelje v katastrofo, ne katera od njegovih različic. Druga je, da ni treba razviti dokončne alternative, da bi lahko rekli, da je kapitalizem neuspeh. Potreben je drug, drugačen napor za razvoj novega sistema.

Kapitalizem je neuspešen, ker zahteva neskončno rast. Gospodarska rast je potrebna za akumulacijo kapitala in ustvarjanje dobička. Brez rasti se kapitalizem zruši, hkrati pa neskončna rast na omejenem planetu neizogibno vodi do okoljske katastrofe. Zagovorniki kapitalizma trdijo, da je odvisnost gospodarske rasti od rabe materialnih virov mogoče odpraviti s prenosom porabe od dobrin na storitve. To sta v članku v časopisu Nova politična ekonomija analizirala Jason Hickel z univerze v Londonu in Giorgos Kallis z univerze v Barceloni ali celo presegla stopnjo gospodarske rasti. Popolna prekinitev te povezave, ki bi bila potrebna za preprečitev okoljske katastrofe (zmanjšanje porabe materialnih virov), nikoli ni bila dosežena. Videti je, da tudi ne more biti, ko se gospodarska rast nadaljuje. Zelena rast je iluzija.

Kapitalizem je neuspešen, ker zahteva neskončno rast.

Sistem, ki temelji na neskončni rasti, po Monbiotovih besedah vedno potrebuje območje izkoriščanja, od koder jemlje materiale, za katere ne plača celotne cene, in območje za odlaganje, kamor spravlja stroške v obliki smeti in onesnaževanja. Ko se v kapitalističnem sistemu gospodarska aktivnost povečuje, to vpliva na vse, od ozračja do dna oceanov, celoten planet je območje žrtvovanja: vsi živimo v periferiji stroja za ustvarjanje dobička.

To nas vodi v katastrofo, kakršne si večina ljudi ne more predstavljati. Sistemom, ki jih potrebujemo za življenje, grozi hujša katastrofa, kot so vojna, lakota, epidemije ali gospodarska kriza. Družbe si od vojne, lakote, epidemij ali gospodarskih kriz lahko opomorejo, ne pa od izgube prsti, bujne atmosfere ali podnebja, ki je primerno za naše bivanje.

Druga uničujoča predpostavka kapitalizma je, da človeku pripada tolikšen delež svetovnega naravnega bogastva, kot si ga z denarjem lahko kupi. Ta polastitev skupnih dobrin povzroča tri dodatne probleme. Prvi je pehanje za kontrolo nad dobrinami, ki se ne obnavljajo. To povzroča bodisi nasilje ali odvzem pravic drugim ljudem z zakonodajo. Drugi je, da gospodarstvo, ki temelji na ropanju v času in prostoru, povzroča obubožanje drugih ljudi. Tretji je sprememba gospodarske moči v politično moč in tako nadzor nad ključnimi dobrinami vodi do nadzora nad družbenimi odnosi.

Nobelov nagrajenec za ekonomijo Joseph Stiglitz v nedavnem članku v New York Timesu piše, da je treba ločevati med dobrim kapitalizmom, ki se imenuje »oblikovanje bogastva«, in slabim kapitalizmom, ki se imenuje »grabež bogastva«. George Monbiot pravi, da razume to razliko, da je ustvarjanje bogastva z okoljskega vidika grabež bogastva. Gospodarska rast, ki je vse bolj odvisna od porabe materialnih dobrin, je grabež naravnega bogastva iz življenjskih sistemov in od prihodnjih generacij.

Večina bogastva bogatih držav je bila in je ustvarjena s suženjstvom in kolonialnim razlaščanjem.

Večina bogastva bogatih držav je bila in je ustvarjena s suženjstvom in kolonialnim razlaščanjem. Enako kot premog je kapitalizem prinesel veliko koristi. Zdaj pa enako kot premog povzroča več škode kot koristi. Tako kot smo našli vire in načine za pridobivanje energije, ki so manj škodljivi od premoga, moramo najti načine za ustvarjanje človeškega bogastva, ki so manj škodljivi od kapitalizma.

Poti nazaj ni: alternativa kapitalizmu ni ne fevdalizem ne državni komunizem. Sovjetski komunizem je imel več skupnega s kapitalizmom, kot so podporniki tega sistema pripravljeni priznati. Oba sistema sta (bila) obsedena z ustvarjanjem gospodarske rasti. Oba sta za dosego svojih ciljev pripravljena povzročati veliko škodo. Oba sta obljubljala prihodnost, v kateri nam bo treba delati le nekaj ur na dan, namesto tega pa zahtevata trdo delo brez omejitev. Oba človeka dehumanizirata, sta absolutistična, samo njun je edini pravi bog.

Kakšen je boljši sistem, Monbiot ne more reči in tega odgovora po njegovem prepričanju nihče nima. Vidi pa njegov okvir. Naša naloga je poiskati najboljše predloge različnih mislecev in jih oblikovati v koherentno alternativo. Nobeden ekonomski sistem ni samo ekonomski sistem, saj posega v vsak vidik naših življenj. Potrebujemo veliko umov iz različnih področij (ekonomskega, okoljskega, političnega, kulturnega, družbenega, logističnega), ki morajo skupaj ustvariti boljši način za pokrivanje naših potreb ne da bi s tem uničevali naš dom. Vprašanje je, ali bomo ustavili življenje, da bi kapitalizmu omogočili nadaljevanje ali ustavili kapitalizem, da bi omogočili življenju, da se nadaljuje.

PREBERITE SI TUDI >> članek v novi Mladini z naslovom Svet zunaj gospodarske rasti, v katerem Izak Košir piše, da alternative kapitalizmu niso neuresničljive. #Mladina17 

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.