Darja Kocbek

2. 5. 2019  |  Družba

Elektronski odpadki so strupena dediščina digitalne dobe

Ob tem, ko si prizadevamo za dolgoročno in trajno spremembo sistema, se lahko naučimo tudi popravljati računalnike in pametne telefone, ki jih uporabljamo

© DISNOVATION.ORG / Flickr

Vsako leto na svetu ustvarimo 20 milijonov ton elektronskih odpadkov. Prebivalec Evrope jih v povprečju ustvari več kot 16 kilogramov. Manj kot 20 odstotkov se jih reciklira, preostali končajo na ilegalnih odlagališčih, kjer zastrupljajo pitno vodo, naravo in ubijajo ljudi iz revnih predmestij v državah v razvoju. Elektronski odpadki so strupena dediščina naše digitalne dobe, na portalu H-Alter piše Ivana Perić. Ko elektronika konča na odlagališčih, se strupi, kot so svinec, živo srebro in kadmij, izločajo v tla in vodo.

Ob nadaljevanju sedanjih trendov rasti bo količina elektronskih odpadkov do leta 2050 narasla na 120 milijonov ton na leto, piše v študiji Platforme za pospeševanje krožnega gospodarstva (PACE) in koalicije OZN o elektronskih odpadkih, ki je bila objavljena v začetku letošnjega leta. Največje ilegalno odlagališče elektronskih odpadkov je v Accri, glavnem mestu Gane. To je klasičen primer neodgovornega ravnanja s temi odpadki. Če bi jih skladiščili in reciklirali v skladu s pravili, bi to bilo drago, zato se koncernom ne izplača. Tisti, ki so odgovorni za skladiščenje in recikliranje, jih zato raje pošiljajo na ilegalna odlagališča v države v razvoju. Mladi, tudi otroci, ki delajo na teh odlagališčih, redno zbolevajo za različnimi boleznimi. S kurjenjem plastike uhajajo v zrak različni strupeni plini, iz svinca so narejeni različni spoji na ploščah elektronskih naprav in podobno.

Vsako leto na svetu ustvarimo 20 milijonov ton elektronskih odpadkov. Prebivalec Evrope jih v povprečju ustvari več kot 16 kilogramov. Manj kot 20 odstotkov se jih reciklira, preostali končajo na ilegalnih odlagališčih, kjer zastrupljajo pitno vodo, naravo in ubijajo ljudi iz revnih predmestij v državah v razvoju.

»Lahko bi bili skrajno cinični in zaključili s staro mantro o usklajevanju ponudbe in povpraševanja: odvečni ljudje so našli odvečne odpadke. Rezultat je očitno smrt, a kaj hočemo, če je življenje predrago,« na portalu Bilten ugotavlja Marko Kostanić. Odlagališče v Gani so obiskali predstavniki organizacije iFixit in tam našli »zelo dobre otroke, ki se jim ne sanja, kako nevarno je delo, ki ga opravljajo«. Aktivisti te organizacije že leta zahtevajo poostritev kontrol in sprejem predpisov o odlaganju odpadkov, ki vsebujejo strupene snovi, s čimer bi preprečili ilegalno odlaganje v države v razvoju.

Organizacijo iFixit sta leta 2003 v študentskem domu v Kaliforniji ustanovila študenta Luke in Kyle, ker ju je motilo, da se večina elektronskih naprav odvrže, ko odpovedo, ne pa popravi. Ker sta bila prepričana, da bi bilo treba ljudi naučiti, da bi te naprave znali popravljati, sta napisala priročnik in ga objavila na spletu, kjer je dosegljiv brezplačno. Tako je lahko nekdo, ki nima tehnične izobrazbe, prvič sam razstavil računalnik znamke Mac. Problem pa je, da podjetja, kot je Apple, za svoje računalnike ne prodajajo rezervnih delov, in končnim uporabnikom ne dajejo informacij o vzdrževanju. V organizaciji iFixit menijo, da bi moral vsak uporabnik imeti možnosti, da bi lahko sam vzdrževal in popravljal svoj računalnik.

Do letos so aktivisti in strokovnjaki organizacije iFixit objavili že veliko brezplačnih priročnikov za popravilo elektronskih naprav, ki so na voljo brezplačno. »Popravljanje in vnovična uporaba tistega, kar imamo, je smiselno. Recikliranje bi moralo priti v poštev šele, ko so vse možnosti za popravilo izčrpane,« pravijo v organizaciji.

»Popravljanje in vnovična uporaba tistega, kar imamo, je smiselno. Recikliranje bi moralo priti v poštev šele, ko so vse možnosti za popravilo izčrpane.«

Ob tem, ko si prizadevamo za dolgoročno in trajno spremembo sistema, se lahko naučimo tudi popravljati računalnike in pametne telefone, ki jih uporabljamo in brez katerih si ne znamo več predstavljati življenja. Vzeti si je treba malo časa in se to naučiti, namesto, da s preprosto kretnjo roke proti zabojniku za smeti še naprej hranimo zver, zaključuje Ivana Perić.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.