Boštjan Napotnik

3. 5. 2019  |  Mladina 18  |  Konzum

Športni dan

Grad Kodeljevo

  • ocena: 4 / 5

Pica

Pica

Rižota

Rižota

Restavracija Grad Kodeljevo – Finisterra
Koblarjeva 34, Ljubljana
Tel.: 040 677 778
Ob kodeljevskem parku lahko posedate od ponedeljka do petka od 8.00 do 23.45, ob sobotah od 10.00 do 23.45, ob nedeljah pa od 10.00 do 22.00.

Ambient:
že res, da je notranjost čisto spodobno urejena, a favorit kodeljevskega pogona je zagotovo vrt z velikim, senčnatim, igral polnim parkom

Napitki:
minimalen, a premišljen izbor vin (po tri butelje vsake barve), pol ducata pivskih pip in kar precej ustekleničenih polnitev

Dostopnost:
iz poljanske ali kodeljevske smeri – povsod se najde kakšen parkirni prostor, za gibalno ovirane ni zaprek

Fino:
margerita DOP široki rezanci s pečenimi češnjevci

Ne tako fino:
fuži s kozicami in tartufato

Cene pic se začnejo pri 9 evrih, tudi rižota, rezanci in piščančji ocvrtki so bili po 9, fuži s kozicami in tartufi 12, sladice pa po 4 evre.

»Nazaj grede nam ne gine ena seansa telovežbe na odprtem, zatorej previdno pri naročanju!« je ekipo pehotne konzumske enote tam nekje pri kitajskem veleposlaništvu na travniške naprave za fitnes opozoril fizkulturni referent. Na Kodeljevo, v sam nekdanji dom rodbine Codelli, smo namreč tokrat – v nasprotju z baronom, ki se je tu postavljal s prvim ljubljanskim avtomobilom – prodirali peš, in to iz vodmatske smeri. Park pred gradom (dvorec bi se zdela pravilnejša oznaka) je že dolga leta – odkar je v njem spodoben nabor sodobnih igral pa sploh – priljubljen punkt staršev z vrtčevsko in prvotriadno otročadjo, v gradu delujoč gostinski obrat pa se po poročanju naših informantov resno trudi preseči zgolj bazično profitersko pojavno obliko, ki jo je večinoma moč najti na tako obljudenih točkah. Osnovna špura tamošnje kuhinje se v dobršni meri ravna po izvorni domovini nekdaj tu živečih plemičev – v stalni ponudbi je kakšen ducat po (tako po številu kot po količini oblog) pameti opremljenih, z drožmi zamešenih in na neapeljsko vižo oblikovanih ter spečenih pic, menjajoča se vsakodnevna ponudba pa tudi prinaša večinoma pašte in rižote – pač reči, ki so potencialno všeč obojim, deci in roditeljem. A kaj kmalu postane jasno, da se tukaj kuha precej zares: široke rezance skuhajo natančno na zob in jih dokončajo v domači sveži salsi iz pečenih češnjevcev, simpatično dodelani z mlado špinačo in kosi bivolje mocarele. Lepo začinjeni, dišeči razstavljeni klobasi v (za odtenek pregosti) rižoti verjamemo, da je kraška, in šparglji, ki jo spremljajo, so ostali lepo zeleni ter pod zobom (tako kot riž) še rahlo hrustljavi.

Še več: celo ocvrti kosi piščančjega fileja, ki smo jih naročili zgolj iz kaskaderskih vzgibov (le zakaj bi človek drugače naročil reč, ki se imenuje fingersi), so se s koruzno drobtinasto panado, tzatzikijasto pomako in kombiniranjem sladkega in navadnega krompirja v priloženem hrustljavem pomfriju izkazali za več kot le korektno jed, tako da so edini resni fail ostali fuži s kozicami in tartufato, katerih omaka je bila premočno, skoraj do grenkobe skoncentrirana, močni okusi so se tepli med sabo, jedi pa je predvsem manjkalo svežine. Za časa našega športnega dne so bile na voljo tri sladice, vse zelo klasični običajni osumljenci, a razen pomanjkanja domišljije bi jim težko očital kakšno drugo resno pomanjkljivost: nažličen čokoladni mousse je bil puhasto lahkoten, tiramisu lepo presekan z močno kavo, hruškov zavitek pa kot da bi ga vzel iz kakšne slovenske nunske kuharske knjige. Da je kodeljevska kombinacija lokacije in kuharske ambicije uspešna, poleg zadovoljstva naše ekipe priča še tale trivia: medtem ko smo pospravljali kose izvrstne, z bivoljo mocarelo, luženimi zelenimi olivami, paradajzom in baziliko obložene pice, so iz notranjosti začeli prihajati člani še enega športnega kolektiva – mladinci NK Mure so na pogon tu pripravljenega kosila nekaj ur kasneje na kodeljevskem stadionu z zadetkom Žige Lacija v 44. minuti premagali mladince Olimpije. Le kje so kosili ti?