Borut Mekina

10. 5. 2019  |  Mladina 19  |  Politika

Kdaj bomo spregledali?

Dokumenti slovenskih kriminalistov razkrivajo, da je evropska komisija neupravičeno zahtevala odprodajo slovenskih bank in podjetij. Zato ni več nobenega razloga, da bi še naprej izpolnjevali njene napačne zahteve.

Bivši guverner Boštjan Jazbec s takratnim vodjem evroskupine Jeroenom Dijsselbloemom oktobra 2013

Bivši guverner Boštjan Jazbec s takratnim vodjem evroskupine Jeroenom Dijsselbloemom oktobra 2013
© Borut Krajnc

Verjetno najboljša ponazoritev predanosti, pedantnosti in pridnosti slovenskih uradnikov je zakon o bančništvu. To je primer, ki ga ekonomist Jože Mencinger najraje omenja: dopolnjevanje bančne zakonodaje. Gre pa takole. Prvi zakon o bankah in hranilnicah iz leta 1991, ko smo dobili tolar, je imel 5006 besed. Ko je leta 1999 nastajal drugi zakon o bančništvu, je bilo že gotovo, da bo Slovenija skupaj s preostalimi nekdanjimi socialističnimi državami vstopila v EU. Zakon je zato že vseboval vsebino različnih direktiv, ki so nastajale v EU in naj bi zagotavljale varno poslovanje bank. Zanj je bilo potrebnih 25.185 besed, petkrat več kot za prvega.

Za tretji zakon iz leta 2006 je bilo treba že 47.532 besed. To je bil zakon, ki je začel veljati, ko smo dobili evro in v katerega je Slovenija prepisala več direktiv, čeprav bi jih lahko zgolj povzela. Mencinger, bivši viceguverner Banke Slovenije, je tukaj že nehal šteti. Spraševal se je, ali kdo ta zakon danes sploh še razume. A če njegovo mučno delo zdaj nadaljujemo in preštejemo besede v vseh kasnejših novelah zakona po letu 2006, tudi najpomembnejši iz septembra 2013, ko je evropska komisija Slovenijo pripravljala na dokapitalizacijo bank, pridemo do zadnje, najbolj aktualne in najbolj impozantne številke. Ta zakon danes obsega že 82 tisoč 807 besed. Zapisanih v 408 členih zakona. In je 16-krat daljši od prvega iz leta 1991.

Zdaj so tudi kriminalisti dokazali, da je bančna dokapitalizacija leta 2013, zaradi katere je bila Slovenija prisiljena privatizirati banke in mnoga podjetja, temeljila na lažni podlagi. Če smo tudi mi del EU, so na vrsti politiki.  Bodo zmogli doseči svoje vzornike?

Zdaj so tudi kriminalisti dokazali, da je bančna dokapitalizacija leta 2013, zaradi katere je bila Slovenija prisiljena privatizirati banke in mnoga podjetja, temeljila na lažni podlagi. Če smo tudi mi del EU, so na vrsti politiki. Bodo zmogli doseči svoje vzornike?
© Borut Krajnc

Ko smo prejšnji teden v Mladini objavili, kaj so kriminalisti Nacionalnega preiskovalnega urada (NPU) razkrili v dve in pol leta trajajoči preiskavi sanacije bank iz leta 2013, smo številne podrobnosti iz ovadbe zoper prvoosumljenega nekdanjega guvernerja Banke Slovenije Boštjana Jazbeca izpustili. Recimo tisto, kako na drugi strani vladavino prava razume evropska komisija. Naj povzamemo: evropska komisija je tedaj na vsak način, zaradi svojih razlogov, hotela napihniti slovensko bančno luknjo, slovenski uradniki pa so se sklicevali na podzakonski akt zakona o ukrepih Republike Slovenije za krepitev stabilnosti bank iz decembra 2012, na tako imenovano uredbo ZUKSB, ki je precej natančno opredeljevala, kako bi morala Slovenija vrednotiti naložbe, ki so jih prenašali na slabo banko.

Pregled in oceno kreditnih bank so naredila svetovalna podjetja, ki so posebej poudarjala, da njihova metoda ne temelji na mednarodnih računovodskih standardih. Osumljenci, torej guverner in viceguvernerji, ki so z njimi podpisali pogodbe, so se tega zavedali.

Pregled in oceno kreditnih bank so naredila svetovalna podjetja, ki so posebej poudarjala, da njihova metoda ne temelji na mednarodnih računovodskih standardih. Osumljenci, torej guverner in viceguvernerji, ki so z njimi podpisali pogodbe, so se tega zavedali.

Nižji uradniki evropske komisije, na čelu s Franckom Dupontom, so v tistem času slovenskim uradnikom kar sami pisali člene novega zakona o bančništvu, v katerega je Slovenija morala vnesti vse »eksperimentalne« ukrepe, ki za preostale članice EU niso veljali. Dobesedno narekovali so jim člen za členom. Uradnica komisije Sandrine Scheller je recimo slovenski vodji sektorja za finančni sistem Urški Cvelbar po elektronski pošti pisala: »Draga Urška, hvala za poslane prevode spremenjenih členov. Vidimo, da so bile naše splošne pripombe upoštevane, toda ostaja še število zadev, ki bi jih morali določiti pri nadaljnjem spreminjanju zakona o bančništvu. Naši komentarji, ki se nam zdijo pomembni, so v priponki.« A četudi so bili slovenski uradniki še tako pedantni, še tako poslušni pri uporabi metode »copy & paste«, niti to ni bilo dovolj. Tudi v uredbo ZUKSB so zelo natančno prepisali vse EU-zahteve in na njeni podlagi zato arbitrarno vrednotenje slabih terjatev ni bilo mogoče. Zato je v nekem trenutku EU-komisija sporočila Sloveniji, kot piše v ovadbi, da bi bilo pa zdaj treba zakonodajo malce ukriviti, jo napraviti »manj zavezujočo« in kakšen člen zbrisati:

»Iz stališč predstavnikov EK je razvidno, da so predstavnikom Banke Slovenije predlagali, da iz Uredbe ZUKSB izvzamejo člene, ki določajo natančen način vrednotenja, in jih napišejo le kot usmeritve ali smernice za določanje prenosne cene, tako da bodo ta pravila ’manj zavezujoča in bodo omogočala popravke ter specifične rešitve’. Pomeni, da so predlagali manj določna pravna pravila (ali nenatančna), ki omogočajo, bolj arbitrarno določanje prenosnih cen, kar je skladno z njihovim poznejšim pristopom po prejemu NLB-jevega seznama t. i. DUTB terjatev, katerega so pregledali in mu znižali skupno vrednost za cca. 300 milijonov evrov, zaradi česar so potem imeli 9. 7. 2013 sestanek preko telekonference, na kateri predstavnik EK Benoit Mesnard ni znal točno utemeljiti odločitve EK.«

Argumentacija kriminalistov, zakaj je pri sanaciji bank prišlo do kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic.

Argumentacija kriminalistov, zakaj je pri sanaciji bank prišlo do kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic.

Ali še drugače: ta primer lepo kaže, da za evropsko komisijo pravna država ni ravno svetinja, kar se je lepo pokazalo tudi v nadaljevanju sanacije bančnega sistema leta 2013, ko so uradniki EU poglabljali bančno luknjo, nižali vrednosti premoženja bank brez podlage, pri čemer so od slovenskih kolegov pričakovali ne samo vrhunsko ekonomsko aerobiko, ampak tudi pravne salto mortale – kršenje zakonodaje, zaradi česar so zdaj slovenski kriminalisti proti odgovornim tudi vložili kazensko ovadbo. A ta, zgoraj opisani primer Slovenije, ki se bolj papeško od papeža drži skupnih pravil, in primer »varuha« evropskih pogodb, evropske komisije, ki niti svojih pravil ne jemlje zares, je še toliko bolj poveden, če čas prevrtimo naprej, v dandanašnji čas.

Uradniki ministrstva za finance spominjajo na letalonosilko, ki ne zna spremeniti kurza, četudi je vmes izginil celoten kontinent.

Dandanes je namreč ta absurd še toliko večji. Ali bo na podlagi že omenjene ovadbe Jazbec spoznan za krivega zlorabe položaja, je odprto vprašanje, ne more pa biti več dvoma, da je bančna sanacija iz leta 2013 temeljila na lažnih novicah, na nerealnih in »simuliranih« številkah, kot večkrat poudarijo kriminalisti, recimo: »Izračun negativnega kapitala izhaja iz realnih računovodskih postavk, ne pa simulacije ’kaj bi bilo, če bi bilo’. Tudi iz zbranih obvestil od Franceta Arharja jasno izhaja, da zakon o bančništvu oziroma bančno pravo ne pozna ’virtualnega’ stečaja.« Ali pa: »Posledično so osumljenci vedeli, da je izračun domnevno negativnega kapitala banke NLB … zgolj posledica simulacije spremembe metodologije vrednotenja zavarovanj in nikakor ni ta rezultat predstavljal prave poštene finančne in računovodske slike premoženja in kapitala banke …« In zato, ker se vse slovenske institucije tega že toliko časa zavedajo, je še toliko bolj paradoksalno, da Slovenija po vsem tem času še naprej vztraja pri fikciji.

Komisija je prek Deloitta napihovala bančno luknjo. Nižje so ocenili vrednosti, več dokapitalizacije je bilo potrebne. Če bi bila namreč »luknja« premajhna, se Sloveniji ne bi bilo treba zavezati k prodaji banke NLB.

Komisija je prek Deloitta napihovala bančno luknjo. Nižje so ocenili vrednosti, več dokapitalizacije je bilo potrebne. Če bi bila namreč »luknja« premajhna, se Sloveniji ne bi bilo treba zavezati k prodaji banke NLB.

Na podlagi teh napačnih predpostavk se je seveda leta 2013 Slovenija zavezala k zelo drastičnim ukrepom. Ne le, da bo prodala NLB, Abanko in NKBM banko. Zaradi domnevno nedovoljene državne pomoči bankam se je zavezala, da bo državnim bankam otežila poslovanje. NLB je odpuščala zaposlene, zapirala poslovalnice in dražila kredite. K tem »stroškom« lahko prištejemo še trimilijardno dodatno zadolžitev leta 2013 zaradi bančne dokapitalizacije, zaradi česar se je samo plačilo obresti povečalo za okoli 500 milijonov na leto. In v ta sklop zavez sodi tudi širši program privatizacije, h kateremu se je Slovenija zavezala leta 2013 v programu za stabilnost: prodati smo morali najbolj dobičkonosno državno podjetje, ljubljansko letališče, poleg njega pa po hitrem postopku in zato poceni še Helios, Elan, Adria Tehniko, Fotono in mnoga druga podjetja, prenesena na slabo banko. Na prodajnem seznamu sta zato še vedno Telekom in Cinkarna Celje. Leta 2016 je ekonomist Velimir Bole z inštituta EIPF izračunal, da bo cena zavez iz leta 2013 samo na področju bančništva znašala okoli milijardo evrov in pol …

Najpomembnejših odločitev v neki državi seveda ni mogoče v neskončnost sprejemati z argumentom, »ker smo se morali tako zavezati pri Evropski komisiji«.

In kljub vsemu uradna interpretacija ostaja še naprej nespremenjena. »Republika Slovenija se je v postopku presoje dovoljene državne pomoči leta 2014 zavezala Evropski komisiji, da bo v določenih rokih izvedla postopek prodaje Abanke in NLB,« so nam recimo prejšnji teden odgovorili iz SDH. Abanko bi država predvidoma morala prodati do konca junija, še preostali, okoli desetodstotni delež NLB pa do konca leta. Zato, ker se Slovenija drži »zavez«. Te »zaveze določajo, da država v primeru, da jih ne izpolni do roka, predlaga Evropski komisiji imenovanje prodajnega zaupnika, ki bo imel pristojnost prodati banko«, ponavljajo na finančnem ministrstvu, ki po malem že spominja na letalonosilko, ki ne zna spremeniti kurza. Ne zato, ker je izginilo ciljno pristanišče, ampak celoten kontinent – če uporabimo šarčevsko prispodobo.

Med uradnim vrednotenjem in vrednotenjem, ki ga je zahtevala komisija, je nastala velika vrzel. So se torej revizijske hiše prej »zmotile« za kar 1,2 milijarde?

Med uradnim vrednotenjem in vrednotenjem, ki ga je zahtevala komisija, je nastala velika vrzel. So se torej revizijske hiše prej »zmotile« za kar 1,2 milijarde?

Če torej v skladu z zavezami banke ne bodo prodali oni, jih pa bo prodal »prisilni upravitelj«, zelo verjetno družba Deloitte, ki je v času sanacije bank odigrala eno najbolj spornih vlog. O ustavitvi prodajnega postopka tako nihče ne razmišlja. V tem trenutku z evropsko komisijo potekajo le pogovori glede spremembe nekaterih zavez, ki bremenijo poslovanje banke NLB, so nam odgovorili iz ministrstva: »Razloge za zrahljanje nekaterih zavez je komisarki Vestagerjevi konec februarja predstavil že minister. Ministrstvo je nadalje v sodelovanju z banko na tehnični ravni direktoratu evropske komisije za konkurenco predstavilo podrobnejše argumente za prenehanje veljavnosti nekaterih zavez. Pogovori o tem na tehnični ravni še vedno potekajo.«

Predvsem Jože Mencinger je v zadnjih letih poskušal finančno ministrstvo in predsednika vlade prepričati, da bi morala končno Slovenija ravnati popolnoma drugače. »Namesto prosjačenj za nesmiselna podaljšanja rokov za odprodajo bi Slovenija morala oporekati uporabi pravil o državni pomoči in dokazati, da pri reševanju NLB in NKBM sploh ni šlo za z notranjim trgom nezdružljivo pomoč, saj je Slovenija banki reševala kot njun lastnik …« je zapisal v enem od dopisov. Že ugotovljene nepravilnosti pri »sanaciji« bank, ki so jim botrovale evropske institucije, bi po njegovem zadoščale »za zavrnitev sicer povsem nelegitimne zahteve po prodaji, dokler se ne razčisti, kaj se je dogajalo«. V zadnjih letih, še opozarja Mencinger, niti vseh podjetij ne prodajamo, ker bi mislili, da je to prav, »prodajamo jih, ker so nam tako naročili in da bi pokazali vdanost ’evropskim vrednotam’«.

Če bodo politiki in uradniki z lažmi glede bančne sanacije leta 2013 nadaljevali, bo trditev »mi smo EU« le še floskula.

Morda se danes, po razprodaji mnogih podjetij in bank, zdi, da je ta zgodba že pri koncu. A verjetnost, da bo ta epizoda »razjedala« prihodnji odnos ljudi do EU, ni zanemarljiva. Najpomembnejših odločitev v neki državi seveda ni mogoče v neskončnost sprejemati z argumentom, »ker smo se morali tako zavezati pri Evropski komisiji«, še sploh, če je vsem jasno, da ni podlage za takšne trditve. Zato pa: če te zgodbe ne bomo razčistili, se bo evroskepticizem tudi v Sloveniji začel širiti. Odpor do EU pa v tem primeru ne bo rasel po krivdi evropske komisije, ampak po krivdi slovenskih politikov, ki niso zbrali toliko poguma, da bi znotraj skupnosti povedali in zahtevali tisto, kar mislijo, da je prav. Ovadba, ki so jo napisali kriminalisti, to jasno kaže. Kaže, da so bili na finančnem ministrstvu in tudi v Banki Slovenije dejansko prepričani, da komisija Slovenijo prisiljuje v nekaj, kar ni zakonito, čemur se na koncu niso uprli. Ravno nasprotno, v letih po tem so začeli »lagati« še domači javnosti. Če bodo politiki ali uradniki s tem nadaljevali, bo škoda veliko večja od izgube milijonov ali milijard evrov. Trditev »mi smo EU« bo le še floskula.

Zaposleni na finančnem ministrstvu in v Banki Slovenije so vedeli, da je pristop, ki ga je vsiljevala evropska komisija, nezakonit. Javno danes tega ne želijo potrditi.

Zaposleni na finančnem ministrstvu in v Banki Slovenije so vedeli, da je pristop, ki ga je vsiljevala evropska komisija, nezakonit. Javno danes tega ne želijo potrditi.

Kronologija zlagane dokapitalizacije

Tako so jo rekonstruirali kriminalisti NPU

31. 12. 2012 – Uradni revizor na podlagi mednarodnih računovodskih standardov na ta dan ugotovi, da je imela NLB pozitivni kapital v višini 1,25 milijarde evrov.
7. 1. 2013 – Zaradi preteklih dokapitalizacij bi morala NLB komisiji EU poslati seznam t. i. slabih terjatev, ki jih je banka nameravala predlagati za prenos na DUTB.
15. 3. 2013 – Slovenija sprejme uredbo ZUKSB, s katero je bila na podlagi dotedanje prakse EU in ECB predpisana metodologija (ali pravila) za izračun cen terjatvam, ki so jih banke nameravale predlagati za prenos na slabo banko.
25. 3. 2013 – NLB na podlagi že omenjene uredbe in seznama slabih terjatev v načrtu prestrukturiranja predlaga evropski komisiji dokapitalizacijo v letu 2013, in sicer v znesku 375 milijonov evrov.
13. 5. 2013 – Na ta dan se predstavniki slovenskih institucij (ministrstva, Banke Slovenije, NLB) v Bruslju udeležijo sestanka z evropsko komisijo, kjer ji predlagajo dokapitalizacijo NLB v prej navedeni višini. Sveženj obravnava tudi slovenska medresorska komisija. Evropska komisija sporoči, da se s predlogom ne strinja. Slovenija naj bi premoženje vrednotila previsoko. Na podlagi metodologije, ki je komisija ni želela razkriti, ta sporoči, da naj bi bilo premoženje vredno približno enkrat manj. Temu primerno višja bi morala biti tudi dokapitalizacija.
15. 5. 2013 – Ker se Slovenija in komisija EU ne strinjata glede načina vrednotenja, komisija zahteva t. i. preglede kvalitete kreditnega portfelja slovenskih bank (AQR) in stresne teste. Novi način izračuna vrednosti premoženja začenja pripravljati neformalna »predstavnica« komisije EU v Sloveniji, svetovalna in revizorska družba Deloitte.
5. 7. 2013 – Predstavniki ministrstva za finance in Banke Slovenije nasprotujejo novi »metodologiji« in nižanju vrednosti premoženja bank, ker ta ni skladna s slovensko zakonodajo oziroma uredbo. Komisijo opozarjajo predvsem, da ta uporablja likvidacijske cene, torej oblikuje cene pod predpostavko takojšnje razprodaje, čeprav je Slovenija ustanovila slabo banko in je nameravala slabe terjatve prodajati v daljšem obdobju vsaj petih let. 
10. 7. 2013 – Tudi vodstvo NLB se z novim pristopom ne strinja, člana uprave NLB Janko Medja in Arhibald Kremser pošljeta pismo predsedniku uprave Deloitte v London. Odgovora ne prejmeta. 
22. 7. 2013 – Sestane se ožji kolegij Sveta Banke Slovenije. Iz razprave je vidno, da naj bi dodatne zahteve evropske komisije pomenile, da bi se lahko znesek potrebne dokapitalizacije slovenskih bank dvignil na 1,2 milijarde evrov. Ker se na finančnem ministrstvu s komisijo več ne zmorejo sporazumeti, vlogo posrednika prevzame Banka Slovenije. 
7. 8. 2013 – Predsednik uprave NLB Janko Medja in član uprave Blaž Brodnjak v pismu finančnemu ministru in guvernerju Banke Slovenije opozarjata na metodološko in pravno vprašljive postopke. »V tem trenutku bi želeli opozoriti, da je tako znesek dokapitalizacije precej negotov. Menimo, da to ni v tolikšni meri posledica različnih pogledov na portfelj kot tak, ampak na to vplivajo predvsem uporabljene metodologije in predpostavke, o katerih se ni nikoli jasno razpravljalo ter zato niso bile pregledno določene in razumljene,« zapišeta. 
9. 8. 2013 – Ker Banka Slovenije omahuje, ali naj v Frankfurt pošlje podatke o vrednosti in tipu obveznic NLB, ki so jih očitno nameravali izbrisati, ECB posredno opozori Banko Slovenije, naj začne »odprto sodelovati« in naj se neha sprenevedati. 
27. 8. 2013 – Uslužbenci Banke Slovenije pošljejo opozorilo družbi Oliver Wyman, ki je opravila stresne teste, da je Deloittova metodologija izračunavanja bančne luknje v nasprotju z v Sloveniji veljavnimi računovodskimi standardi. 
1. 9. 2013 – Članica nadzornega sveta NLB dr. Sergeja Slapničar, profesorica na Katedri za računovodstvo in revizijo ljubljanske Ekonomske fakultete, v elektronskem sporočilu guvernerju zapiše, da Deloittova metodologija ni skladna s slovenskim pravom. Ker Slapničarjeva Jazbeca vpraša, »ali ima vlada možnost izdati interpretacijo, ki bi malo razširila možnosti vrednotenja, ali pa bo potrebno spremeniti uredbo pred prenosi«, kriminalisti sklenejo, da so se slovenski predstavniki tedaj že sprijaznili s tem, da bo obveljala nezakonita metodologija, »in so se začeli ukvarjati z vprašanjem, kako pravno pokriti razlikovanje te sporne metodologije z metodologijo, predpisano s slovensko uredbo« in zakonom. 
12. 9. 2013 – Guverner Jazbec se sreča na dveh ločenih sestankih z evropskim komisarjem za gospodarske in denarne zadeve Joaquinom Almunio in s predstavnikom pristojnega direktorata komisije. Sporoči jim, da je metodologija, ki jo želi komisija uporabiti v Sloveniji, neprimerna oziroma »prenagljena«. Almunia odgovori, da mora Slovenija upoštevati napotke komisije in da odstopanja tukaj niso mogoča. 
18. 9. 2013 – Sledijo nova opozorila NLB o nezakonitosti uporabljene metodologije. 
26. 11. 2013 – Vrednost zahtevane dokapitalizacije je že znana. Elektronska komunikacija med vpletenimi že kaže, da so se ti začeli pripravljati in iskati poti, kako sporne izračune legalizirati. S tem vprašanjem se ukvarja celo finančni minister Uroš Čufer, ki 26. novembra na seji sveta Banke Slovenije pove, kot je mogoče razbrati iz zapisnika, »da ni pripravljen vložiti denarja, če bail-in ne bo prej urejen in uveljavljen. Problem po njegovem predstavlja tudi knjiženje rezultatov.« 
12. 12. 2013 – Na skupni tiskovni konferenci guverner Jazbec in minister Čufer sporočita, da bo država v dokapitalizacijo NKBM, NLB in Abanke vložila 3,012 milijarde evrov in da je celotni izračunani primanjkljaj skupaj osmih bank znašal 4,7 milijarde evrov.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.