Ampak džingli so pa v redu

V teh petdesetih letih je bil Radio Študent nedvomno eden od najširših kadrovskih bazenov ljudi, ki so kasneje prešli v javno domeno: novinarjev, publicistov, politikov, javnih osebnosti. Malce žalostno pa je, da po teh taistih petdesetih letih ni nikogar, ki bi dal malo kompleksnejšo oceno tega fenomena, ki bi recimo presegla tisto, kar je bila sicer dominanta jubileja in jubilejnih zapisov - da gre za nekakšno eksotično žival drugačnosti.

Govorilo pa se je zato o nekakšni hermetični glasbeni vsebini RŠ v drugi polovici sedemdesetih (dokler ni scene odrešil punk), skoraj nič pa se ni govorilo in pisalo o govornem programu začetka osemdesetih, ki je pričel odločno odpirati polje demokratičnosti, angažmaja civilne družbe in pluralnosti mnenj: Nihče ni omenjal široke civilne kampanje (z začetka osemdesetih) proti usmerjenemu izobraževanju, ki je na koncu rezultirala v eno prvih velikih zmag civilne družbe nad monolitom partijske oblasti.

Tista „hermetična“ predpunkovska glasba je v drugi polovici sedemdesetih postavila ljubljanski jazz festival za enega osrednjih festivalov v Evropi, redna koncertna dejavnost v kinu Union (slab ducat koncertov letno), začetna leta produkcije založbe ECM in tedaj sodobna ameriška avantgardna jazz scena, so prav tako Ljubljano spreminjali v center. Kolikokrat lahko še govorimo o tem, da je bila Ljubljana center – česarkoli?

Vsi so pozabili na gala koncert „Ljubljana je zaspana“ v popolnoma polni Hali Tivoli, koncem sedemdesetih, ki je s pomočjo domače rock scene vzpostavil množično kulturo kot politično izjavo, ali pa na koncert solidarnosti (začetek osemdesetih) s poljsko Solidarnostjo (kar je bila edina javna manifestacija s podporo Solidarnosti v socialističnem bloku), ki je rock glasbo izpostavil kot (disidentsko) politično stališče.

Od nekod pa se je priplazila nekakšna urbana legenda, da je ob Titovi smrti RŠ za teden dni prenehal oddajati. Nobeden od takratne posadke se tega ne spomni, se pa spomnimo, da smo v naprej posneli tri ure instrumentalne glasbe, na začetku pa je Ivan Lotrič s svojim mrtvaškim glasom rekel: „umrl je naš Tito“. Res pa smo trak preventivno zaklenili v sef, da ga kakšen šaljivec ne bi prehitro spustil v program. Politični kontekst tistega časa je bil takšen, da če bi RŠ prenehal oddajati za en teden, vprašanje kdaj (če sploh) bi prišel nazaj. Na vsakodnevne tegobe pa je bil vsekakor dobro pripravljen. Organizacijsko je bil delovna organizacija, ki jo je bilo dosti težje ukiniti kot kako študentsko društvo ali TOZD. Ideološko je (na pobudo takratnega odgovornega urednika Jožeta Vogrinca) RŠ formiral svojo osnovno celico ZKS, ki je ob vsakem „programskem zdrsu“ sprejela ustrezne sklepe, „da se to ne bi ponavljalo“ in o tem obvestila ustrezne partijske instance (od občinske partije do univerzitetne- slednja je bila tedaj najbolj dogmatska). Osnovno organizacijo ZKS pa je takrat lahko razpustil le CK ZKS.

Kakorkoli že, verjetno najžlahtnejši poduk zgodovine Radia Študent pa je dejstvo, da proces demokratizacije in odpiranja javnih prostorov v Sloveniji ni bil vsota nekih posamičnih zborovanj, deklaracij, temveč je bil proces, ki je tekel in se gradil debelo desetletje.