Gregor Kocijančič  |  foto: Borut Krajnc

3. 5. 2019  |  Mladina 18  |  Kultura

Ampak džingli so pa v redu

Radio Študent, petdesetletni konglomerat znanja

Studio Radia Študent, Žižek, Peterson, flat Eric in dreadi.

Studio Radia Študent, Žižek, Peterson, flat Eric in dreadi.

»Na Radiu Študent so sami dolgolasci, hipiji, punkerji, metalci, lenuhi, golazen z arafatkami, pijavke, hašišarji, čudaki, mamilaši, drogeraši, pijanci, džankiji, zombiji, neosocialisti, komunajzarji, levičarji, anarhisti, banditi, levi ekstremisti … ampak džingli so pa v redu,« pravi samoironični džingel Radia Študent, eden od številnih iz morja legendarnih radijskih glasbeno-besedilnih vložkov, ki poslušalce programa na frekvenci 89,3 MHz vztrajno zabavajo že 50 let. A citirani džingel (verjetno namerno) pozabi omeniti vrhunske akademike, radovedneže in strokovnjake z najrazličnejših področij, ki vneto polnijo pestri program te izrazito skupnostne radijske postaje. 

Izraz programska pestrost dobi v kontekstu Radia Študent pravzaprav popolnoma nove razsežnosti: poleg glasbenega uredništva, ki večinski delež etra že od nekdaj polni s široko paleto glasbenih izdelkov, zapostavljenih v mainstreamu – od pozabljenih relikvij glasbene preteklosti prek alternativnih klasik do najnovejših in najnaprednejših glasbenih trendov –, skoraj 300 zagnanih radijskih sodelavcev za simbolične honorarje pripravlja vrhunske prispevke z neskončnega polja strok, ki si jih razdelijo štiri krovna uredništva: aktualnopolitično, znanstveno, univerzitetno in uredništvo za kulturo in humanistiko. Verjetno ni radia, na katerem bi lahko po obskurnem trap bangerju prisluhnili poglobljeni analizi mislecev nemške klasične filozofije, nato poslušali oddajo o japonskem shoegazu, se potem na hitro podučili o umetni inteligenci v biomedicini, nadalje spremljali recenzijo doom metal koncerta in poslušavsko seanso zaključili z okroglo mizo o bencinski deregulaciji. Na frekvenci 89,3 MHz je to mogoče.

Timotheos Ananiadis Makis, vodja tehnične in tonske službe Radia Študent.

Timotheos Ananiadis Makis, vodja tehnične in tonske službe Radia Študent.

»Kam so izginile vse kitare?«

Ob barvitem naboru informativnih, izobraževalnih in analitičnih prispevkov večinski del programa Radia Študent zapolnjuje glasba. Poleg tega, da RŠ lokalnim izvajalcem, ki jih podpira, zagotavlja medijski prostor, založniško varstvo in infrastrukturo – denimo s Klubskim maratonom, vsakoletno turnejo po slovenskih klubih, ki jo omogoča neuveljavljenim izvajalcem –, v svojem etru ponuja edinstveni nabor raznoterih muzik, ki po eklekticizmu v svetovni medijski krajini nima para. Tolikšna raven žanrskega pluralizma izhaja iz tega, da v glasbenem uredništvu Radia Študent deluje skoraj 80 sodelavcev različnih generacij, glasbenih poznavalcev z najrazličnejšimi okusi. Z žanrsko usmerjenimi oddajami, vsakodnevnimi glasbenimi opremami ter kritikami plošč in koncertov zajamejo vse žanre, ki si jih lahko zamislite, in tudi tiste, ki si jih ne morete. Ob tako eklektičnem glasbenem programu te postaje pa se poraja vprašanje o njeni glasbeni politiki. Žiga Pucelj, glasbeni urednik Radia Študent, v pogovoru za Mladino pravi, da neposrednih vsebinskih usmeritev pravzaprav sploh ni: »Naša glasbena politika deluje po metakriterijih. Predvajamo glasbo, ki drugje v naši medijski krajini ne dobi prostora – glasbo, ki jo imamo za alternativno, čeprav je danes nekoliko nejasno, kaj to sploh pomeni.«

Brigita Gračner ureja in skrbi za fonoteko, arhiv gramofonskih plošč, magnetnih trakov in zgoščenk, ki zajema več kot trideset tisoč nosilcev zvoka.

Brigita Gračner ureja in skrbi za fonoteko, arhiv gramofonskih plošč, magnetnih trakov in zgoščenk, ki zajema več kot trideset tisoč nosilcev zvoka.

Zvočna slika Radia Študent oziroma njegova neotipljiva glasbena politika pa se ves čas radikalno spreminja. Zvest je kitarskim koreninam, hkrati pa je dobršen del male vojske glasbenih navdušencev, ki delujejo v glasbenem uredništvu, na tekočem z najaktualnejšimi usmeritvami v sodobni glasbi, v katerih se pogosto križajo značilnosti izstopajočega mainstreama, izzivalne elektronike in podtalne alternative. Pri tem zazeva neizogiben prepad med zgodovinsko zapuščino Radia Študent in težnjami po korakanju s časom in pred njim, saj mora tradicija kitarske linije dati prostor tudi sodobnejšim oblikam glasbe.

Največji izziv, s katerim se spoprijema glasbeno uredništvo, je, kako naj s programom, ki je večidel osredotočen na danes, svojo preteklost obravnava s spoštovanjem, ne da bi bil pretirano zazrt vanjo.

»Kam so izginile vse kitare?« je neki anonimni trol nekoč v šali zapisal pod objavo techno miksa v spletnem arhivu DJ Seanse Radia Študent. Kot pojasni Pucelj, so spremembe v glasbeni politiki našega največjega neodvisnega radia predvsem posledica zunanjih dejavnikov. Poudari, da se »v zadnjih desetih letih pri kroženju trendov na globalni ravni dogajajo ogromne spremembe, ki odločilno premikajo tudi jeziček na tehtnici zvočne podobe našega programa. Veliko več je vplivov elektronike, predvsem pa je hiphop danes žanr, ki je postal to, kar mnogi razumejo kot najvišje profilirano popularno glasbo. To precej vpliva na ves underground, ki ga spremlja Radio Študent.« Številni poslušalci, ki so RŠ spremljali denimo v osemdesetih letih, ko je v etru odmeval predvsem punk, ali pozneje, ko je pred vstopom elektronike in hiphopa še vedno prevladovala kitarska glasba, danes na radiu slišijo komade, za katere nikoli ne bi bili niti pomislili, da jih bo predvajal RŠ. »Obstajajo alergije, ki jih del občinstva popolnoma legitimno kaže in izraža. Največje polemike imamo pri poskusih refleksije trendov, ki so povezani z R & B in hiphop glasbo,« pojasni Pucelj. Takšne alergične reakcije so bile jasno razvidne pri t. i. aferi Solange. Ko je mlajša sestra R & B superzvezdnice Beyonce pred tremi leti izdala izjemno čislano pop ploščo A Seat at the Table, so njeno kakovost prepoznali tudi v glasbenem uredništvu Radia Študent in ploščo predvajali ter recenzirali v oddaji Tolpa bumov. Ker gre za R & B-ploščo, ki deloma meji na estetiko komercialne popularne glasbe, je tehnik, ki je bil odgovoren za oddajo, proti izbiri vsebine protestiral tako, da je namesto Solange predvajal glasbo trash metal očakov iz benda Slayer. Protestna uzurpacija etra je polarizirala radijske sodelavce in sprožila ognjevite razprave o glasbeni politiki Radia Študent. Podobno se je zgodilo pri vstopu trapa in z njim povezanih podžanrov hiphopa, saj gre za trenutno najpopularnejši zvok svetovnega mainstreama.

Žiga Pucelj, glasbeni urednik Radia Študent.

Žiga Pucelj, glasbeni urednik Radia Študent.

So takšni pripetljaji odraz generacijskega prepada med radijskimi sodelavci? Pucelj meni, da izhajajo predvsem iz tega, da ločnica med mainstreamom in alternativo v glasbi nasploh ni več tako jasna kot nekoč, »glasbeni trendi se mešajo, iz enega v drugega skačejo brez predaha,« pravi in pojasni, da je tako »uredništvo postavljeno pred vprašanje, kako dejavno reflektirati najsodobnejše stvari v odnosu do historičnih glasbenih občinstev Radia Študent«. Pri tem ugotavlja, da »RŠ ne more biti RŠ, če ni ves čas absolutno proaktiven v iskanju najsodobnejših glasbenih zvrsti in trendov«. Ravno to je največji izziv, s katerim se danes spoprijema glasbeno uredništvo prvega neodvisnega študentskega radia v Evropi: kako naj RŠ s programom, ki je večidel osredotočen na danes, svojo preteklost obravnava s spoštovanjem in pozitivnim odnosom, ne da bi bil pretirano zazrt vanjo? Mladi sodelavci, ki se uredništvu pridružujejo na podlagi vsakoletnih avdicij, za upoštevanje in spoštovanje te preteklosti potrebujejo zgodovinsko refleksijo o tem, kaj je v etru prevladalo v preteklih obdobjih radia. Tukaj nastopi eno temeljnih poslanstev Radia Študent: izobraževanje. Šolanje mladih sodelavcev glasbenega uredništva se začne v fonoteki Radia Študent, najbogatejši zbirki fizičnih nosilcev zvoka v tem delu Evrope.

Če govorimo o ekonomski vrednosti Radia Študent, je delež fonoteke v njej največji, a najsi imajo plošče še tako veliko materialno in zbirateljsko vrednost, je njihova simbolna vrednost za Radio Študent še toliko večja.

Fonoteka Radia Študent, aleksandrijska knjižnica vinilnih plošč

Ob vstopu v arhiv gramofonskih plošč, magnetnih trakov in zgoščenk je osupel, navdušen in pogosto tudi ganjen prav vsak ljubitelj glasbe. Zbirka, ki zajema več kot 30 tisoč nosilcev zvoka, je – kot pojasni Brigita Gračner, ki za fonoteko skrbi in jo ureja – »v duhu kontinuitete priliva novih plošč v petih desetletjih edinstvena zbirka, polna unikatnih biserov, ki se še danes vrtijo v etru Radia Študent«. Fonoteka je razdeljena na »sekcijo plošč z območja nekdanje Jugoslavije, sekcijo filmske glasbe, oddelek eksperimentalne glasbe, bogato zbirko jazzovskih albumov, sekcijo svetovne glasbe, ki je razdeljena na folk in etno, ter famozno Drek sekcijo, kamor so fonotekarji v preteklosti uvrščali plošče, ki po njihovem mnenju niso sodile v eter,« pojasni Gračnerjeva. Drek sekcija dobro odraža spreminjanje glasbene politike Radia Študent. Kot pojasni Pucelj, »so bila na RŠ obdobja, ko se je zelo konkretno definirana glasbena politika gledala skozi prizmo tega, kaj se sme predvajati in česa se ne sme, zato so nekatere plošče pristale v Drek sekciji. A radio danes ne deluje več na tak način.« Tako je na policah Drek sekcije pristala denimo Andromeda, legendarna plošča slovenskega synth pionirja Mihe Kralja, ki so jo v času izdaje na radiu obravnavali kot zbirko osladnih synth šlagerjev, danes pa jo razumemo in slišimo kot pionirsko elektroniko. A tudi ob pogledu na Drek sekcijo, predvsem pa na vse druge odseke fonoteke, se zbirateljem plošč in glasbenim poznavalcem cedijo sline, producenti v njih vidijo neskončne možnosti za semplanje, didžeji svetovnega formata pa so ob občudovanju bogastva fonoteke že potočili tudi kakšno solzo ganjenosti. O fonoteki tako krožijo številne anekdote na meji mitov, ki pričajo o njeni veličini: Kieran Hebdet oziroma Four Tet, eden najpomembnejših producentov elektronske glasbe, je na začetku izjemne kariere obiskal Ljubljano in se ustavil v studiu Radia Študent. Z izbuljenimi očmi je obstal pred jazzovsko sekcijo fonoteke, v kateri se skriva ogromno draguljev – prvih izdaj najbolj opevanih jazzovskih plošč, kup redkosti, ki so vredne malo bogastvo. Zgodba pripoveduje, da je Four Teta zbirka tako prevzela, da je ponudil zajeten znesek za odkup celotne jazzovske sekcije fonoteke. Pred nekaj leti se je zgodilo podobno: Illum Shere, eklektični selektor, ki deluje pod pokroviteljstvom založniške avtoritete Ninja Tune, je pred nastopom na Metelkovi obiskal fonoteko, nekaj ur brskal po njej in iz nabranega gradiva v etru v živo odvrtel svoj miks za oddajo DJ Seansa. V odseku sedeminčnih vinilk je našel malo ploščo nekega obskurnega poljskega postpunk benda, za katero je bil pripravljen odšteti kar 500 evrov. A niti pri čislanih selektorjih, kot sta Four Tet in Illum Shere, odprodaja zakladov fonoteke nikakor ne pride v poštev. Najsi imajo plošče še tako veliko materialno in zbirateljsko vrednost, je njihova simbolna vrednost za Radio Študent še toliko večja. »V fonoteki je ogromno plošč, ki so na zbirateljskem trgu vredne celo bogastvo, zaradi trdoživosti formata gramofonskih plošč se ohranjajo kot nezastareli artefakti preteklosti,« pravi Pucelj. Če govorimo o ekonomski vrednosti Radia Študent, je delež fonoteke v njej največji, a Pucelj posebej omeni, da je »pri fonoteki treba poudariti predvsem didaktično in simbolno vrednost. Najbolj bi morali biti ponosni na to, da so se v njej v desetletjih izobrazili številni ljudje, ki so zahajali na radio in jim je bilo na voljo njeno bogastvo.«

RŠ ne more biti RŠ, če ni ves čas absolutno proaktiven v iskanju najsodobnejših glasbenih zvrsti in trendov, pravi Žiga Pucelj.

Iz Rožne doline prek Beludžistana do sirskega Kurdistana

Tudi člani drugih uredništev poudarjajo, da je ena najpomembnejših razsežnosti Radia Študent prav izobraževanje. Žan Zupan, eden izmed najdejavnejših sodelavcev aktualnopolitičnega uredništva, pravi, da »je to najboljša izobraževalna ustanova, ki neguje trde in tudi mehke veščine ter ti omogoča, da se naučiš oblikovati svoje mnenje in ga učinkovito povedati.« Arne Zupančič, ustanovitelj znanstvenega uredništva, aktivist in nekdanji dopisnik RŠ iz Sirije, v pogovoru za Mladino poudarja didaktično vlogo poročanja s terena, ki je sicer izjemno izstopajoč atribut Radia Študent. »Po eni strani je to dobra šola v smislu, da vidiš, kako se sploh ustvarjajo novice, po drugi se ogromno naučiš tudi o tem, kako deluje svet.« Zupančič opaža, da je »RŠ prostor v etru dajal beguncem, migrantskim delavcem in drugim kulturnim manjšinam. Radio Študent je v tem smislu izjemno napreden, saj omogoča aktivno participacijo ranljivih skupin. To pa ustvari bazo za resen premislek: ali si novinar zato, da zgolj poročaš, ali zato, da narediš še kaj več,« meni in ugotavlja, da »številni radijski sodelavci tega ne počnejo zgolj iz humanitarnih vzgibov, temveč tudi zato, da si kot novinarji zagotovijo boljše razumevanje sveta«. Radio Študent pa strpnosti in vključevanja tujcev v družbo ne promovira zgolj kot medij, ki dejavno opozarja na teme, kot je denimo begunska kriza. Kakor pravi Gal Krizmanič, »na radiu nikoli nisi obsojan zaradi tega, kar si ali od koder si prišel, šteje zgolj, kaj delaš«. O tem pričajo številni primeri, ko so tujci na radiu našli dom. Timotheos Ananiadis Makis, vodja tehnične in tonske službe Radia Študent, ki je v Slovenijo prišel leta 2010 kot prostovoljec v Zavodu za usposabljanje Janeza Levca in se kasneje tukaj ustalil, pooseblja vrednote vključevanja, za katerimi stoji Radio Študent. Pravi, da »je bila vloga RŠ pri moji integraciji v slovensko družbo ogromna. Bil sem tujec v čudnem mestu, bil sem sam, nikogar nisem imel. Ampak pristal sem na radiu, kjer so me ljudje toplo sprejeli. Resnično verjamem v Radio Študent; ne zgolj kot medij, temveč kot idejo. Po vseh teh letih dobro razumem, za čim stoji Radio Študent: za svobodo v vseh mogočih oblikah.«

Polona Torkar, odgovorna urednica Radia Študent.

Polona Torkar, odgovorna urednica Radia Študent.

Arne Zupančič je iz lastnega zanimanja za kurdsko vprašanje leta 2015 odpotoval v Turčijo, kjer je za Radio Študent kot podpornik prokurdske Ljudske demokratične stranke (HDP) spremljal parlamentarne volitve. V tem času si je pridobil dovolj zaupanje lokalnih Kurdov, da so ga spravili čez turško-sirsko mejo in en mesec je deloval kot dopisnik z vojnega območja v Siriji. »Na to, da sem odšel poročat iz Sirije, so vplivali predvsem starejši radijski kolegi. Radio Študent je imel tri poletja dopisnika iz Gaze: Erika Valenčiča in Borisa Vaseva. Pravzaprav so bili prav Valenčičevi članki za RŠ in Mladino tisti, ki so v meni zbudili zanimanje za Kurde,« pravi. Zupančič je že prej veliko poročal s terena, predvsem z Balkana, a njegova odprava v sirski Kurdistan je bila deležna precej večje pozornosti, saj sta bila z Valenčičem edina slovenska novinarja, ki sta v času vojne poročala iz Sirije. »V Siriji sem kmalu spoznal, da nisem vojni dopisnik, da me zanima predvsem življenje navadnih ljudi, ki tam živijo. Vojna sicer bistveno determinira, kaj se tam dogaja, ampak ugotovil sem, da so v takšnih razmerah poročanja vredne tudi druge izjemno pomembne stvari.« Znanje in izkušnje, ki jih je pridobil v Siriji, je pozneje uporabil pri poročanju o t. i. migrantski krizi, ko je za Radio Študent spremljal migrante na poti od Turčije do Madžarske.

Pri katerem drugem mediju novinarji pokličejo v Beludžistan, da pridobijo izjave članov ribiških zadrug, ki se borijo proti nekemu kitajskemu morskemu oporišču?

Čeprav so frekvenco 89,3 MHz do nedavnega lovili zgolj sprejemniki v Ljubljanski kotlini, so oči mladih novinarjev Radia Študent uprte v dogajanje po vsem svetu. Arne Zupančič pove, da je »RŠ eden redkih svetovnih medijev, ki tako vestno poročajo o obskurnih političnih temah širom po svetu,« in se vpraša: »Pri katerem drugem mediju novinarji pokličejo v Beludžistan, da pridobijo izjave članov ribiških zadrug, ki se borijo proti kitajskemu morskemu oporišču?« Matej Zwitter in Gal Krizmanič, novinarja aktualnopolitičnega uredništva, priznavata, da je v fokusu tega z razlogom zunanja politika: »Lažje se je lotiti denimo Irana ali pa še kakšne obskurnejše teme, s katero se pri nas skoraj nihče ne ukvarja, in o tem povedati kaj smiselnega, kot pa povedati kaj pametnega denimo o TEŠ ali zdravstvu. Te teme se pri nas vlečejo že 15 let in novinarji v drugih medijskih hišah jih spremljajo že od začetkov, na Radiu Študent pa je novinarska zasedba izjemno pretočna in prag vstopa v takšne teme je pač višji. Rotiranje sodelavcev je tukaj izredno pomemben dejavnik.« Dodajata, da načelno gojijo distanco do političnega dogajanja v Sloveniji, saj se jim poročanje iz parlamenta in drugih oblastnih struktur ne zdi smiselno. »Ne želimo dan za dnem prenašati sporočil oblasti,« pravi Zwitter. A to, da aktualnopolitičnega uredništva ne zanima spremljanje parlamentarnih drobnarij, ne pomeni, da so oči Radia Študent uprte zgolj onstran slovenskih meja: RŠ že od nekdaj igra izjemno pomembno vlogo pri študentskem organiziranju in gojenju kritične misli med mladimi.

Arne Zupančič, soustanovitelj  znanstvenega uredništva, aktivist in nekdanji dopisnik RŠ iz Sirije

Arne Zupančič, soustanovitelj znanstvenega uredništva, aktivist in nekdanji dopisnik RŠ iz Sirije

Najmočnejši glas angažiranih študentov

Dejstvo je, da je večina študentov danes v smislu naprednega študentskega organiziranja izjemno pasivna, k čemur ogromno pripomore tudi ŠOU, ustanoviteljica Radia Študent, katere temeljna naloga je danes, da politično nedejavne študente še dodatno zamoti s kruhom in igrami. Študentska populacija, ki aktivno goji kritično misel, je v manjšini in njen najmočnejši glas je nesporno Radio Študent. Arne Zupančič opaža, da napredno študentsko organiziranje trpi tudi zato, ker so »fakultete zaradi srednješolskosti bolonjskega sistema vedno manj prostori druženja, hkrati pa novi način študija vpliva tudi na izjemno omejeno možnost uporabe fakultetnih prostorov v druge namene. Radio Študent omogoča fizični prostor za združevanje in sovplivanje, s tem pa se oblikuje tudi progresivna misel.« Nobenega dvoma ni, da je imel RŠ v tem smislu na začetku veliko večji pomen: nastal je v revolucionarnejših časih – kot posledica študentskih demonstracij –, prav tako je imel v Ljubljani ogromen medijski monopol, saj je bil ob začetku delovanja ena od zgolj dveh radijskih postaj, katerih oddaje so lovili lokalni sprejemniki. Toda čeprav se je družbenopolitični kontekst korenito spremenil, Radio Študent ostaja temeljni nosilec študentskega upora, štab kritične misli mladih. Zupančič pravi, »da Radio Študent še vedno ostaja zadnja instanca ultimativne svobode govora v smislu, da lahko vsem na oblasti prosto pljuneš v obraz«. Poudarja pomembnost dejstva, da pri tem pogosto ne gre zgolj za poročanje, temveč za dejavno odpiranje javne razprave. »Radio Študent zna tam, kjer je treba, narediti prostor za žgoče teme, pri katerih lahko svojo aktivistično avro uporabi za opozarjanje na to, da o neki družbeni težavi ni dovolj samo poročati, ampak se ji moramo aktivno upreti in iz nje sploh narediti temo.« Za primer omeni dogodke iz leta 2015, ko je Radio Študent proti militarizaciji države protestiral tako, da je vložil predlog za zakonodajni referendum o dopolnitvi zakona o obrambi. »Ko se je sprejemal zakon o obrambi, ljudje niso prevpraševali tega, da lahko oblast uvaja izredne razmere mimo ustaljenih postopkov za uvajanje izrednih razmer. To je za kvaziliberalno demokracijo popolnoma zgrešeno in Radio Študent je lep primer tega, da lahko odločno rečemo ne ter se stvari lotimo aktivno in konstruktivno.« Pomen Radia Študent v boju proti militarizaciji države pa je zgolj eden od številnih nedavnih primerov njegove pomembne vloge nosilca študentskega upora in naprednega organiziranja.

Nobenega dvoma ni, da je imel RŠ na začetku pri naprednem organiziranju veliko večji pomen, a tudi danes ostaja temeljni nosilec študentskega upora.

Gal Krizmanič pravi, da Radio Študent pri študentskem organiziranju »ni zgolj aktivni igralec, temveč predvsem vozilo, na katero prideš, če želiš obravnavati ali razkriti kako zgodbo. Progresivni študentski sceni daje glas, hkrati pa zagotavlja prostor, kjer se ta izoblikuje.« Lani je denimo univerzitetno uredništvo odigralo ključno vlogo pri obveščanju o izkoriščanju študentov na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo, kjer mentorji študente izkoriščajo kot neplačano delovno silo pod pretvezo, da si ti med študijem tako pridobivajo izkušnje. Radio Študent je bil tudi pomemben akter v boju za ohranitev tovarne Rog, bil je najmočnejši glas podpore gibanju Zavzemimo borzo, odigral je ključno vlogo pri demonstracijah na Kongresnem trgu leta 2012. Nedavni mejnik kritične misli Radia Študent je članek Delo in koncern, raziskovalno novinarsko delo Mateja Zwittra, ki razkriva vpliv Delove lastniške strukture na njegovo kadrovsko in uredniško politiko. Zwitter je za članek prejel nagrado čuvaj Društva novinarjev Slovenije – Radio Študent je za delo svojih novinarjev to priznanje dobil prvič. Neodvisnost Radia Študent je imela pri poročanju o tej občutljivi temi velik pomen: »Ne bi šel v pretirano konspiratorske razlage, zakaj se nihče drug ni lotil te teme, a dejstvo je, da pri lokalnih medijih prevladuje nekakšna lažna uravnoteženost, na Radiu Študent pa ne čutimo nikakršne potrebe po tem, da bi zadeve uravnoteževali. Ne gre za to, da bi bile nekatere teme v slovenskem medijskem prostoru prepovedane, gre predvsem za drugačne prioritete,« v pogovoru za Mladino pravi Zwitter in pojasni, da »ker Radia Študent ne doživljamo kot stalne službe, lahko vsak najde svoj fokus – temo, v katero resnično padeš ter vanjo vložiš ogromno časa in energije. Zato se v etru pojavljajo teme, ki jim lahko dajemo več poudarka kot drugi.« Tudi Arne Zupančič v iskanju specifičnih interesov prepoznava postopek, ki je izrazito značilen za delo na Radiu Študent: »Radio soustvarjaš s tem, kar tebi najbolj leži. Ukvarjaš se zgolj s stvarmi, ki te resnično zanimajo, jih dobro premisliš, strneš, artikuliraš in daš drugim v branje ter o njih komuniciraš.« To potrdi tudi odgovorna urednica Polona Torkar, ki v tem postopku najde razlog, zakaj ljudje ostajajo na radiu kljub izjemno nizkim plačam: »Tukaj dobijo prostor za sledenje fascinacijam, ki jim veliko pomenijo, sledenje obskurnim žanrom glasbe, ki jih intrigirajo, in serviranje vsega tega javnosti.« Zwitter pa razlog za to, da se lahko na Radiu Študent posvetiš zadevam, ki te resnično zanimajo, prepoznava tudi v »identifikaciji z medijem in skupnostjo, saj vsi sodelavci vemo, da je institucija, za katero delamo, pravzaprav naša«. Prav v srži te ugotovitve je ena temeljnih značilnosti, ki definirajo Radio Študent: skupnost.

Skupnostni radio, demokracija in anarhija

Žiga Pucelj Radio Študent opisuje kot »izjemno specifično skupnost, ki omogoča prostor, v katerem se mladi spoznavajo in oblikujejo odnos do sveta«. Je izrazito skupnostna ustanova z edinstveno strukturo, kjer prevladuje posameznikova avtonomija: glas in možnost soodločanja ima vsak od skoraj 300 sodelavcev.

V horizontalni, nehierarhični strukturi Radia Študent prevladuje posameznikova avtonomija: možnost soodločanja ima vsak od skoraj 300 sodelavcev.

»Sodelavcev je ogromno, strukturirani smo izjemno horizontalno, nehierarhično in sistem se regulira sam,« pravi Polona Torkar. Ker ta sistem temelji na zaupanju, so glavno uredniško sito vsakoletne avdicije, večmesečni postopek, ki poteka v vsakem uredništvu. Krizmanič pravi, da »pri izbiri novih sodelavcev formalna izobrazba ni merilo, najpomembnejše je, da si radoveden«. A skrbna izbira novih sodelavcev je ključna, saj je Radio Študent medij, ki ga dejavno upravljajo sami novinarji in deluje demokratično. Kot pravi Matej Zwitter, je »RŠ resničen unikum v tem, da imamo vsi sodelavci možnost vplivanja na uredniško politiko, zato pa do tega medija vsi čutimo odgovornost«. Nadalje pravi, da »če želi medij služiti javnemu interesu, je pravzaprav prvi pogoj za to, da je dejansko v rokah novinarjev«. Krizmanič doda, da »imamo zato novinarji občutek solastništva in neodvisnosti, zaradi katerega čutimo odgovornost, da radio še naprej gradimo, čutimo pa tudi poslanstvo, da pripeljemo nove sposobne ljudi. Dokler smo tukaj, nam je ta ustanova zaupana.« Temu pritrjuje tudi odgovorna urednica, ki pravi, da je »prisotna nekakšna igriva odgovornost do tega medija, ki se kaže tudi v tem, da ljudje dolga leta marljivo sodelujejo kljub simboličnim honorarjem«. Poudarja, »da nikjer drugje ni takšnega modela, kjer je vse v rokah delavcev. A ta vseeno nekako deluje in ni samodestruktiven, pravi fenomen, da je ustanova kljub temu preživela toliko časa.«

Gal Krizmanič in Matej Zwitter, člana aktualnopolitične redakcije. Zwitter je za raziskovalni članek Delo in koncern pred nedavnim prejel nagrado čuvaj Društva novinarjev Slovenije.

Gal Krizmanič in Matej Zwitter, člana aktualnopolitične redakcije. Zwitter je za raziskovalni članek Delo in koncern pred nedavnim prejel nagrado čuvaj Društva novinarjev Slovenije.

A v tem, da lahko o vsem odloča tako številen in značajsko raznolik kolektiv, v katerem imajo vsi sodelavci zelo izdelana stališča in svoj glas, je seveda tudi veliko izzivov. Komunikacijski prostor, ki jasno kaže takšne izzive, je radijski seznam prejemnikov elektronske pošte, v okviru katerega med sodelavci pogosto potekajo žgoče razprave, ki jasno kažejo njihova najrazličnejša stališča, mnenja in okuse. Odgovorna urednica pravi, da so »te dolge korespondence po svoje znak angažiranosti sodelavcev za to, kar se na radiu dogaja. Resnično si vzamejo ogromno časa, da izrazijo svoje mnenje, pri tem pa nikakor ne gre za stresanje slabe volje, temveč za dokaz, da jim ni vseeno.« Zadnja takšna razprava, ki je tekla o celostni podobi praznovanja 50-letnice, se je tako razvnela, da so se sodelavci prepirali tudi o tem, ali je vodenje Radia Študent organizirano kot demokracija ali anarhija. Polona Torkar meni, da »gre za edinstven sistem, ki je zelo blizu anarhiji, hkrati pa tudi demokraciji. Radio Študent je sicer po misli anarhičen, a je zelo jasno strukturiran: vemo, kako stvari grejo, kakšni so protokoli, znotraj teh okvirjev pa lahko vsak prispeva svoja mnenja, jih glasno artikulira in sooblikuje politiko radia.«

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.

Pisma bralcev

  • Uroš Mahkovec, Ljubljana

    Ampak džingli so pa v redu

    V teh petdesetih letih je bil Radio Študent nedvomno eden od najširših kadrovskih bazenov ljudi, ki so kasneje prešli v javno domeno: novinarjev, publicistov, politikov, javnih osebnosti. Malce žalostno pa je, da po teh taistih petdesetih letih ni nikogar, ki bi dal malo kompleksnejšo oceno tega fenomena, ki bi recimo presegla tisto, kar je bila sicer dominanta jubileja in jubilejnih zapisov - da gre za nekakšno... Več