Jure Trampuš

17. 5. 2019  |  Mladina 20  |  Družba

Čigave roke so to?

O sovraštvu in svobodi in tem, kako je umetnost komentarjem nastavila zrcalo

Plakat Katarine Stegnar na Slovenski ulici v Ljubljani, #hatebetter, sovraži bolje, sovraži drugače

Plakat Katarine Stegnar na Slovenski ulici v Ljubljani, #hatebetter, sovraži bolje, sovraži drugače
© Uroš Abram

Na nekaterih mestih po Ljubljani, na Gosposvetski, Šubičevi, Dunajski, tudi drugje, se je pojavil plakat, podoba golega ženskega telesa, po katerem grabi šest rok temne barve. Roke so pravzaprav na pol temne, slabo pobarvane, na njih so veliki prstani, ure, zapestnice, okrasje. Ne zdi se, da bi se ženska na fotografiji upirala. Plakat je brez pojasnila. Na njem je zapisano zgolj »#hatebetter«, sovraži bolje, sovraži drugače.

Ni trajalo dolgo, pa se je fotografija plakata razširila po družabnih omrežjih, veliko je bilo zgražanja, očitkov, da gre za podobo rasizma, nerazumevanja, trapastih pripisov, da bi morala biti ženska slikana od spredaj, ne od zadaj, da gre za napad na integriteto žensk, da gre za akcijo KKK, le malokdo je ugotovil, da so roke, ki se dotikajo ženskega telesa, roke belcev.

Plakat je del širšega umetniškega projekta Festivala performansa, ki ga skupaj z Zavodom Maska pripravlja Mladinsko gledališče Ljubljana. Izhodišče je premislek o svetu, v katerem živimo, premislek o aktualnosti desnega populizma. Kaj ta pomeni, kaj ta prinaša s seboj? »Kakšno je razumevanje sodobnega in sodobnosti v desni populistični miselnosti? Je to ultimativni socialni darvinizem, v katerem družbene solidarnosti preprosto ni in je za svoje življenje odgovoren zgolj posameznik sam? Je to svoboda govora brez odgovornosti za javno izrečeno besedo, javnost pa prostor za izživljanje nad šibkejšim, drugačnim in tujim? Kako bi bila videti sodobna umetnost, če bi jo ustvarjali s stališča desnega populizma?« se sprašujejo avtorji različnih predstav Miha Artnak, Katja Gorečan, Nika Švab, Rok Kravanja, Jan Rozman, Tajči Čekada in Katarina Stegnar. Vsi njihovi umetniški projekti so se te dni zvrstili v Ljubljani.

Igralka, performerka Katarina Stegnar, pred tremi leti je dobila nagrado Prešernovega sklada, je avtorica plakata. »Komu pripada moje telo?« se sprašuje. »Sem gospodarica svojega užitka. Počela bom s svojim telesom, kar hočem, kjer hočem in s komerkoli hočem. Ljubim svojega slovenskega fanta, ne glede na to, ali je črne, rumene, bele, rdeče ali mavrične barve.«

»Moje telo ne pripada narodu. Moja rit ne pripada narodu, ne, moja rit pripada meni in z njo bom počela točno to, kar bom hotela.«

Podoba golega telesa in črnih, prebarvanih rok ni nastala sama od sebe. Izvora zanjo sta najmanj dva.

Prvi je naslovnica Demokracije, naslovnica strankarskega medija, tednika slovenske pomladi, kakor se radi pohvalijo njegovi ustvarjalci, ki je lani jeseni objavil fotografijo bele ženske, po kateri takisto segajo črne, tuje roke. Na naslovnici je pripis »Z migranti v Slovenijo prihaja kultura posilstev«. Nevarna manipulacija. Zaradi te naslovnice je Demokracijo začela preiskovati policija, šlo je za sum kaznivega dejanja javnega spodbujanja sovraštva. Zaradi nje se je tedaj oglasilo tudi Društvo slovenskih pisateljev in v ostrem pismu zapisalo, da ne gre zgolj za spodbujanje sovraštva, pač pa tudi za ponižujoče dojemanje žensk v družbi. »Žensko telo, kot je prezentirano na naslovnici, ponazarja stoletja staro paradigmo: njeno telo obljublja zadovoljitev, hkrati pa je pojmovano kot legitimni objekt moške želje. Edina ’olajševalna’ okoliščina tega šovinističnega diskurza je, da je Evropejka, belka, Slovenka individualizirana.«

Drug izvor ima podobno ozadje. Lani sta nagrado Prešernovega sklada dobili tudi gledališka ustvarjalka Simona Semenič in intermedijska umetnica Maja Smrekar. Zaradi tega se je sprožil pogrom, prvi so očitali, da je oskrunila slovensko zastavo, drugi, da se gre zoofilijo. Država naj bi skratka nagradila »degenerirano umetnost«, ogromno je bilo sovražnih, prostaških, zaničevalnih zapisov – tudi Janez Janša je pristavil lonček in zapisal »dol s paraziti« – ogromno je bilo mizoginije, eden izmed predlogov anonimnežev je bil, naj Smrekarjeva naslednjič doji migranta. Žaljivo nastopaštvo.

Na Festivalu performansa anonimna spletna okolja jemljejo dobesedno. Njihova dela, predstave, projekti izvirajo iz spletnih komentarjev, iz anonimne sovražnosti, ki je prerasla elektronske zaslone in grobo posega v naše življenje.

En odgovor, umetniško dejanje s fotografijo in plakatom, ponuja tudi Katarina Stegnar. »Če se podoba pogleda natančno, se lepo vidi, da preizprašuje, kako se z rasizmom manipulira, ker so roke namenoma pobarvane,« Katarina Stegnar odgovarja na očitke, da tudi z dekonstrukcijo rasističnih podob legitimira isti rasizem. »Ta plakat, ta performativna akcija nima agende karkoli oglaševati, je vprašanje, ki je vrženo v prostor, ki problematizira sovražni govor, ne želi ga podpihovati, želi sprožiti premislek o sovražnem govoru.« Je umetniška provokacija. Sporočilo plakata pa ni enopomensko. »Žensko telo se v javnosti vedno izrablja v politične namene, regulira se to, kakšna naj bi bila podoba ženskega telesa, kaj naj bi ženska s svojim telesom smela početi, česa ne. Moje telo ne pripada narodu. Moja rit ne pripada narodu, ne, moja rit pripada meni in z njo bom počela točno to, kar bom hotela. In če želim, bom tudi občevala. Ali s priseljenci ali z bogataši, morda so roke na fotografiji pomočene v nafto, ali z delavci, ker naj bi bile te roke umazane. Sploh ni pomembno. To je moja stvar.«

V središču vseh patriarhalnih politik je regulacija ženske (pa tudi moške) spolnosti, lahko z burkami, lahko s prepovedjo splava, lahko z demonizacijo užitka. »Po svoje sem presenečena tudi nad komentarji, kaj naj bi fotografija pomenila. Nekateri so pisali, ubogi model, uboga igralka, ki so jo prisilili, da se je fotografirala na tako poniževalen način. Kaj pa če je to moja odločitev? So problem roke? Zakaj? Je problem svobodna ženska seksualnost?«

Ne žensko ne moško, nobeno telo ne pripada državi, narodu, Sloveniji, Evropi, krščanski veri, islamu, politični stranki, družini, tradiciji, ideologiji, komerkoli že. Telo pripada človeku. Nima vsaka svojega faktorja, vsaka ima svoje pravice.

Kot imajo svoje pravice tudi vsi ljudje, vsak izmed njih, ki prihajajo čez Kolpo.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.