Borut Mekina

17. 5. 2019  |  Mladina 20  |  Politika

Kaj lahko prinesejo in kaj odnesejo prihajajoče evropske volitve?

Hoja po robu

EPP je s svojo politiko omogočila rast radikalizacije stranke. Zdaj »njena« Salvini in Orban grozita, da se bo moč v evropskem parlamentu nagnila še bolj na desno (na fotografiji Salvini in Orban opazujeta zastraženo madžarsko mejo).

EPP je s svojo politiko omogočila rast radikalizacije stranke. Zdaj »njena« Salvini in Orban grozita, da se bo moč v evropskem parlamentu nagnila še bolj na desno (na fotografiji Salvini in Orban opazujeta zastraženo madžarsko mejo).
© Profimedia

Od prvih volitev v evropski parlament leta 1979 pa vse do leta 1999, torej dvajset let, so bili socialisti v parlamentu najmočnejša politična skupina. Vsak tretji evropski parlamentarec je bil v tistem času socialist. Četudi so bili najmočnejši, pa Evropske komisije pogosto niso vodili, saj so pri pogajanjih med državami glede tega pomembnega položaja zmagovali drugi kriteriji. Recimo ta, da mora levemu predsedniku Evropske komisije slediti desni. Ali pa so se velike države strinjale, da predsednik pride iz neke manjše, nevtralne države, kakršna je na primer Luksemburg, kar se je zgodilo že trikrat.

Potem so se stvari začele počasi spreminjati. Socialdemokracija je doživela zgodovinski polom, delno tudi zato, ker so se po Evropi zaradi razočaranja nad »tretjo potjo« začele krepiti evropska levica in zelene stranke, poleg tega pa je zmaga evropskih konservativcev spremenila kriterij izbire predsednika Evropske komisije. Pravilo levi/desni je odpadlo in od leta 2004, zadnjih 15 let torej, Evropsko komisijo vodijo konservativci iz vrst Evropske ljudske stranke (EPP). Barroso in Juncker sta projekt EU brezkompromisno spremenila v projekt evropske desnice.

Neoliberalizem jim je pri tem brez dvoma politično koristil. Z mnogimi »EU reformami« so v zadnjih letih uspešno omejili moč, domet in manevrski prostor socialdemokratskih ali levih politik, s katerimi so te stranke nekoč zmagovale po Evropi. Na ta način, z vtisom, da alternative ni, so svojo bazo še krepili.

A zdi se, da so v EPP s to hojo proti desni prišli do skrajnega roba, ko so se celo v njihovih lastnih vrstah začeli množiti skrajni desničarji tipa Victor Orban, z radikalizacijo pa so tudi zmanjšali lastno koalicijsko sposobnost.

Možnost, da bi Evropska ljudska stranka po letošnjih volitvah še naprej vladala EU v koaliciji s socialisti, hitro kopni. Njihova druga alternativa je povezava s skrajno desnimi skupinami, tudi z evroskeptiki in suverenisti. Prihajajoče EU volitve bodo v tem smislu brez dvoma prelomne, saj bo njihov rezultat pomenil veliko bolj desno EU ali morda celo njen razpad na nacionalne egoizme. Druga možnost pa je obrat na levo. To sta dve najverjetnejši alternativi, pri čemer bo tokrat, veliko bolj kot pri preteklih velikih koalicijah, štel vsak glas.

Sodeč po zadnjih projekcijah z začetka maja ima leva opcija v Evropi rahlo prednost. Koalicija Evropske levice, zelenih, socialistov in tudi liberalcev bi dobila 363 sedežev v parlamentu, koalicija ljudske stranke, evroskeptikov (ECR) in znova liberalcev pa 343 sedežev, a je pridružitev liberalcev k levemu bloku verjetnejša. Liberalci v zadnjih letih po Evropi zmagujejo predvsem zato, ker opuščajo neoliberalistične ideje, vračajo se k izvorom, k poudarjanju človekovih svoboščin. Njihov predsednik Guy Verhofstadt je v zadnjem obdobju eden največjih kritikov orbanizmov.

Do podobnega premika pa bo očitno, sodeč po javnomnenjskih raziskavah, prišlo tudi v Sloveniji. EPP, ki ima zdaj iz Slovenije pet poslancev, utegne pri nas izgubiti vsaj enega, če ne dva, predvsem na račun Zmaga Jelinčiča, ki bo pritegnil bolj radikalne volivce, prej zavezane SDS. Socialisti s Tanjo Fajon utegnejo v Sloveniji dobiti še enega novega poslanca, vsaj enega pa bo Slovenija – iz kvote LMŠ – dala tudi evropskim liberalcem. Zelo verjetno bo v parlament prišla tudi Ljudmila Novak, še vedno pa je vprašljivo, ali se bo vanj prebila Levica z Violeto Tomić.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.