Vse vas bom pobil!

Donald Trump pripravlja III. svetovno vojno, evropski voditelji pa tiščijo glavo v pesek

Donald Trump

Donald Trump
© arhiv Mladine

Donald Trump pravi, da noče vojne z Iranom.

Ste si oddahnili? Nikar. Tudi Hitler je namreč stalno ponavljal, da noče vojne. Rekel je celo, da ga žalijo, ko pravijo, da bo svet spravil v vojno. Kaj vam je? Mislite, da sem tako nor? Trump tako kot Hitler ponavlja, da si vojne ne želi, »ker vojne škodijo gospodarstvu in ker v vojnah umirajo ljudje«. Hitler ni mogel verjeti, da v njem vidijo človeka, ki hoče vojno. A je potem storil natanko to: sprožil je vse vojne, ki jih je lahko sprožil, tudi ultimativno, vojno vseh vojn, WW2.

In da ne bo kakega nesporazuma: da noče vojne, je zagotavljal v času, ko je s svojo militantno politiko že ustvaril razmere, ki so vabile in klicale vojno – ki so torej vojno delale neizbežno, neizogibno in nepreklicno. In ja, ko je ponavljal (in lagal), da noče vojne, se je skliceval na strahote in grozote I. svetovne vojne – le kdo bi hotel ponovitev teh strahot in grozot? Nočemo še enkrat skozi to! Bilo je prehudo! In tako dalje.

A ne pozabite, da tudi Trump o vojnah ni imel najboljšega mnenja. Med predsedniško predvolilno kampanjo je ostro kritiziral ameriško vojno v Afganistanu in ameriški napad na Irak, obenem pa obljubljal, da Amerike ne bo spravljal v nove vojne. Še toliko bolj, ker je ostro nasprotoval ameriškemu napadu na Irak. Lagal je. Ameriškemu napadu na Irak v resnici sploh ni nasprotoval, temveč ga je leta 2002 in 2003 podpiral – na svoj histerični, senzacionalistični način.

Ni vojne, o kateri Trump ne bi fantaziral. Njegova »pacifistična« retorika – nočem vojne z Iranom! – res zveni kot debela hitlerjevska laž, če le pomislite, s kakšnim veseljem je bombardiral Jemen, Sirijo in Afganistan, s kakšno vnemo je z vojaškim posegom grozil Severni Koreji in Venezueli ter s kakšno patološko zlobo nenehno grozi in izsiljuje. Ne pozabite: na Afganistan – na provinco Nangarhar, kjer naj bi bila taborila vojska Islamske države – je leta 2017 odvrgel »mater vseh bomb« (MOAB), največje – in najhujše, najstrašnejše, najdestruktivnejše – konvencionalno orožje v ameriškem arzenalu (za sabo pusti gobo, podobno jedrski!), pri čemer je treba kakopak poudariti, da je bil prvi, ki je z »materjo vseh bomb« ciljal ljudi (»sistem tunelov in jam, v katerih se prosto sprehajajo borci Islamske države«, kot so rekli).

Reči je hotel: bojte se me! Naj vas bo zelo strah! Jaz sem glavni! Mačo št. 1! Zdelo se je, kot da hoče avtogram Boga. Ko je začel z vojno groziti Severni Koreji, se je sicer zdelo, da hoče le avtogram njenega prvega »Raketarčka«, Kim Džong Una, toda ko je začel zganjati vojni cirkus (moj rdeči gumb je večji in silnejši od tvojega!) in ko je regijo – vse od Korejskega polotoka in Japonske pa do Havajev – preplavila panika (ljudje na Havajih so drveli v protiatomska zaklonišča), so mediji že šteli, koliko bo mrtvih, če se začne jedrska vojna (100 milijonov).

Dr. Strangelove

Trump – bogataški dr. Strangelove, ki ne premore nobene empatije, brezvestni narcis, ki ljudi deli na zmagovalce in poražence, ljubitelj brutalnih moških, ki se nenehno le kurči – izgleda kot fantazist, ki je o vojni toliko fantaziral, da jo zdaj res potrebuje. Vojno je doslej užival le po delčkih (bombardiranje tu, dron tam), zdaj pa jo hoče uživati v celoti – kompletno, totalno. Kot Hitler, čigar govori so ga vedno tako »fantastično« navdihovali, da so bili edina knjiga, ki so jo kdaj videli na njegovi nočni omarici.

Saj bi napadel Venezuelo, a je žal preblizu Amerike. Dobro ve, kaj bi se zgodilo, če bi napadel Venezuelo: destabiliziral bi soseščino, svoje dvorišče, in dobil bi begunce, veliko beguncev. Tega pa noče. Begunci? Nehajte. Že tisoč beguncev, ki so se premikali proti ameriški meji, je razglasil za »invazijo«.

Trump nujno potrebuje vojno prav zato, ker nenehno in v vsakem trenutku ravna tako, da jo nujno potrebuje. Ali bolje rečeno: v vsakem trenutku ravna tako, da bi ga lahko rešila le vojna.

Zato je začel zdaj z vojaškim napadom groziti Iranu, ki je daleč od Amerike. Kar je kul: če napade Iran, ne bo destabiliziral svojega dvorišča – niti ne bo dobil množice beguncev.

In če malce bolje pogledate, potem Trump, ki se zelo rad sestaja z diktatorji, avtokrati, etnonacionalisti, islamofobi, antisemiti in šampioni »belske krščanske nacije« (nedavno se je sestal s Kim Džong Unom in Viktorjem Orbánom, kmalu se bo sestal s poljskim predsednikom Andrzejem Dudo), vojno res potrebuje – tako rekoč nujno. Prvič, prihodnje leto bodo v Ameriki predsedniške volitve – in sondaže Trumpu vztrajno kažejo slabo (Joe Biden in Bernie Sanders, špickandidata demokratske stranke, bi ga, kot kažejo sondaže, gladko premagala). Drugič, demokrati terjajo objavo celotnega Muellerjevega poročila o Trumpovem predvolilnem dogovarjanju z Rusijo in o Trumpovem oviranju preiskave (poročilo ne skriva, da je preiskavo oviral, kar je seveda kaznivo), Trump pa dela vse, da se to ne bi zgodilo, da torej Muellerjevo poročilo ne bi prišlo v javnost in da Robert Mueller ne bi pričal v kongresu – vojne takšna poročila in takšna pričanja vedno preglasijo. Tretjič, Trumpu zaradi številnih reči, tudi zaradi materialnega okoriščanja s predsedniško funkcijo, grozijo številne kongresne preiskave (finančni kriminal, pranje denarja, korupcija ipd.), pa tudi impičment – vojna bi vse kongresne preiskave in zahteve po impičmentu preprosto odpihnila. Četrtič, v javnost so začele curljati Trumpove stare davčne napovedi in finančne listine, ki kažejo, da je luzer in da še zdaleč ni tak »umetnik posla«, kot se predstavlja – vojna bi vsa ta finančna razkritja, ki bi lahko Trumpa v predvolilnem letu pokopala, naredila trivialna in irelevantna. In petič, ker mu je »zamenjava režima« v Venezueli tako spodletela, da se je že kar osmešil (zdaj so lansirali konspirološki izgovor, da Madura na oblasti ohranja to, da je njegov režim – »Kartel sonc« – glavni posrednik pri prodaji kolumbijskega kokaina), potrebuje pač vojno, ki bi ga rehabilitirala – vojno, s katero bi pokazal, da je džek št. 1. Wag the Dog!

In seveda: to, da so republikanski guvernerji nekaterih zveznih držav – za zdaj Georgie, Alabame in Misurija – prepovedali abortus, Trumpu pred volitvami prav nič ne koristi (hej, še celo sam pravi, da so šli predaleč, navsezadnje skoraj 80 odstotkov Američanov podpira abortus v vseh primerih ali pa v posebnih razmerah), toda vojna bi to brutalno eskalacijo kulturne vojne, ta obsceni, perverzni odgovor na gibanje #MeToo in ženske marše, ta napad na ženske, njihovo telo, njihovo zdravje in državljanske pravice, potisnila v ozadje.

Spet slišimo, da je Iran »nenormalna« država. V nasprotju s Savdsko Arabijo, Kuvajtom in Združenimi arabskimi emirati, ameriškimi fundamentalističnimi, homofobičnimi prijatelji?

Nič, Trump nujno potrebuje vojno prav zato, ker nenehno in v vsakem trenutku ravna tako, da jo nujno potrebuje. Ali bolje rečeno: v vsakem trenutku ravna tako, da bi ga lahko rešila le vojna. Kar seveda pomeni, da se je svet ponovno znašel v tisti dobro znani, nori, trapasti, groteskni situaciji, ko ameriški predsednik nujno potrebuje vojno. A kot rečeno: Trump se dela, da je noče. Logično: Iranu grozi prav zato, ker noče vojne! In Iranu grozi s »koncem«, popolnim uničenjem – »Če bodo kaj naredili, bodo hudo nastradali!« Ker noče vojne, stopnjuje napetosti. Ker noče vojne, je v Zaliv poslal bojne ladje, rakete Patriot, strateške »stratotrdnjave« B-52 in mogočno, zastrašujočo letalonosilko Abraham Lincoln. Ker noče vojne, je iz Iraka odpoklical diplomatsko osebje. Ker noče vojne, je iz predala potegnil stare načrte za napad na Iran. Ker noče vojne, je stopnjo nevarnosti v Zalivu pompozno zvišal. Ker noče vojne, je umaknil ameriški podpis z dogovora o iranskem jedrskem programu. Ker noče vojne, je Iran zasul s hudimi sankcijami. Ker noče vojne, je Iranu blokiral izvoz nafte. Ker noče vojne, hoče na vsak način uničiti iransko gospodarstvo. Ker noče vojne, je Vojsko stražarjev islamske revolucije (alias Islamski revolucionarni gardni korpus), četrto vejo iranskih oboroženih sil, razglasil za teroristično organizacijo. Ker noče vojne, načrtuje, da bi na Bližnji vzhod – praktično na mejo z Iranom, na njegovo dvorišče – poslal 120 tisoč vojakov. Ne, čakajte, te govorice je demantiral, rekoč – če bomo v Zaliv že poslali vojake, potem jih bomo poslali bistveno več! »A hell of a lot more!«

Ker torej Trump noče vojne, ustvarja vojne razmere – razmere, ki kar vabijo in kličejo vojno. Ker noče vojne, dela vse, da bi ja izbruhnil oboroženi spopad med Ameriko in Iranom.

Rimejk iraške vojne

Že ko samo pomislite, da ameriški predsednik ponovno potrebuje vojno, vas zmrazi. Ko pomislite, kdo je ta ameriški predsednik, vas zmrazi še bolj. Naj ga na hitro skiciram, če ste slučajno pozabili: ko je nedavno predlagal, da bi priseljence v Ameriko sprejeli le, če bi opravili test iz angleščine in državljanske vzgoje, so nekateri takoj opozorili, da on sam ne bi opravil ne testa iz državljanske vzgoje ne testa iz angleščine. Konec skice. To pove vse. Res hočete, da ta norec v tem pregretem – nacionalističnem, populističnem, fašistoidnem, eksplozivnem – času sproži vojno v naftni regiji? Res hočete, da ta norec »izzove« Rusijo in Kitajsko?

Trumpova norost – njegovo pakiranje vojne z Iranom – spominja na spletno peticijo, v kateri feni Igre prestolov terjajo, da HBO zadnjo – osmo – sezono, ki se je pravkar končala, še enkrat posname. Feni Igre prestolov terjajo torej rimejk osme sezone Igre prestolov, pa četudi so osmo sezono pravkar videli. Kar ni kakopak nič posebnega, če pomislimo, kako hitro dandanes superjunaški filmi dobivajo rimejke oziroma reboote – običajno že po nekaj letih. Hellboy je rimejk/reboot dobil po 15 letih – Trump hoče rimejk/reboot iraške vojne »posneti« po 16 letih.

Spet ropotajo vojni bobni, spet sije propaganda, spet žgejo laži in fabrikacije, spet se skuša okužiti in mobilizirati javno mnenje, spet slišimo fraze »preventivni udarec«, »zelo kredibilni obveščevalni podatki«, »zamenjava režima«, »maksimalni pritisk« in »vse opcije so na mizi«. In spet gre za nafto.

Ja, vse skupaj se vrti po »iraškem« scenariju iz leta 2003.

Zato spet slišimo, kako »malopridni«, »maligni« in »nevarni« so Iranci, kako ogrožajo regijo, red, stabilnost, Zaliv, »ameriška življenja« in dušni mir ameriških zaveznic (»menda« so napadli savdske tankerje v Hormuški ožini, »menda« so napadli savdske naftne črpalke, »menda« so krivi za smrt »več kot 600 ameriških vojakov v Iraku«, »menda« so raketirali stavbo v bližini ameriške ambasade v Bagdadu ipd.), pa čeravno britanski general Chris Ghika, ki poveljuje vojni proti Islamski državi, zanika, da bi v Zalivu in Siriji lahko govorili o kakršnemkoli zvišanju stopnje ogroženosti.

Kar ne preseneča: Iran že kakih 250 let ni nikogar napadel.

A tudi leta 2003 so Bush in njegovi izdatno in vztrajno napihovali, frizirali in prirejali obveščevalne podatke o stopnji ogroženosti. In mediji so jim jedli iz roke. Leta 2003 so brezmejno demonizirali Irak – danes so mediji malce bolj skeptični, a le na videz, saj po drugi strani o Iranu kopičijo izključno negativne zgodbe, ki lepo dopolnjujejo Trumpovo demoniziranje te države.

Spet slišimo, da iranska vojska v Zalivu skrivaj premika nekaj, kar spominja na rakete in strelivo, toda Američani spet niso predložili nobenih dokazov – vsi se še predobro spomnimo, kako so Američani nenehno »videvali« skrivne premike iraških raket. Iračani naj bi bili rakete premikali z »modificiranimi« tovornjaki, Iranci, ki nimajo letalonosilk in ki za obrambo na leto zapravijo le 15 milijard dolarjev, pa naj bi jih bili premikali z »modificiranimi« tovornimi ladjami. Oh, kaj naj rečem: še celo demokratski senatorji in kongresniki pravijo, da Trump in njegovi »napihujejo grožnje in zvijajo obveščevalne podatke, da bi upravičili svoje nevarne, vnaprej določene politike,« s čimer »odvračajo zaveznike in zavajajo ameriško javnost, Ameriko pa peljejo na pot nove vojne na Bližnjem vzhodu«. Prav res: že zdaj – po zaslugi Reutersa – vemo, da so Trump in njegovi v poročilo o Iranu vstavili tudi novinarske članke, da bi bili »fakti« bolj zastrašujoči in »resnica« o iranski grožnji »verodostojnejša«. Takšna poročila običajno sestavljajo le obveščevalni podatki, a ti očitno niso dovolj prepričljivi, zato so jih – pod taktirko Yleem Poblete, pomočnice zunanjega ministra Mika Pompea, velikega jastreba – »okrepili« s članki prijateljskih novinarjev in komentatorjev.

Spet slišimo, da Iran »ne sodeluje«, da »se ne razorožuje« in da »se ne drži predpisov« (kar ni res, saj je Amerika ta, ki se ne drži dogovora!), obenem pa tudi, da skrivaj razvija in kopiči orožje za množično uničevanje, predvsem jedrsko, se razume. Leta 2003 smo nenehno poslušali zgodbe o iraškem orožju za množično uničevanje, ki ga v resnici sploh ni bilo (prvi iraški jedrski program so leta 1981 ustavili izraelski bombniki, drugega pa po I. zalivski vojni inšpektorji Združenih narodov). In nenehno smo poslušali zgodbe o tem, da Irak »ne sodeluje«, da »se ne razorožuje« in da »se ne drži predpisov« (kar je bila laž, saj je Irak dovoljeval mednarodne inšpekcije in demontiral rakete), obenem pa tudi, da je tik pred lansiranjem jedrskih oziroma biokemičnih raket, ki lahko v 45 minutah priletijo do Amerike. Tudi zdaj slišimo, da Iran načrtuje napad na Ameriko – no, na ameriške tarče, na ameriške »interese«. Kot veste, je Mednarodna agencija za jedrsko energijo leta 2003 vedno znova zanikala, da Irak ima ali razvija orožje za množično uničevanje – zdaj zanika, da Iran razvija ali ima orožje za množično uničevanje. In iranske jedrske obrate zdaj ta agencija preverja tako robustno in tako temeljito, kot je leta 2003 preverjala iraške.

Spet slišimo, da je Iran »največji sponzor terorizma« in da je »linked to«, da je torej povezan s teroristi – z Al Kaido, Islamsko državo, talibani in celo Madurovim režimom, ki naj bi bil po drugi strani tako kot Iran skrivaj povezan z libanonskim Hezbolahom. In tako dalje. Naj vas le spomnim, kako so se Američani leta 2003 trudili, da bi Iraku podtaknili povsem izmišljeno, absurdno povezavo z Al Kaido in celo vpletenost v napad na Svetovni trgovinski center. Vau! Kot da niso bili Američani tisti, ki so leta 1988 nad Zalivom sestrelili iransko potniško letalo, v katerem je umrlo 290 potnikov, tudi šest Jugoslovanov.

Namesto da bi evropski voditelji obrnili ploščo in postali nestrpni do Trumpa, se še naprej delajo, da je Trump povsem normalen predsednik.

Spet slišimo, da Iranci komaj čakajo, da jih osvobodijo in da bodo osvoboditelje – ameriške!? – množično pričakali na ulicah. Tudi leta 2003 smo poslušali, kako se bodo Iračani na ulicah množično veselili Američanov, svobode in demokracije. »V resnici nas bodo sprejeli kot osvoboditelje,« je famozno vzkliknil podpredsednik Dick Cheney. Ta mit je potem razširjala predvsem iraška diaspora, ki se je nadejala povojnega prevzema oblasti, zdaj pa ga razširja iranska diaspora, ki se prav tako nadeja povojnega prevzema oblasti. Kot da niso iranske demokracije leta 1953 – z organiziranjem razvpitega puča proti vladi Mohameda Mosadeka – zrušili prav Američani! In kot da Američani s sankcijami ne ubijajo prav tistih Irancev, ki jih hočejo osvoboditi!

Američani spet prepričujejo Britance, naj se jim pridružijo – le kdo se ne spomni, kako je leta 2003 z repom migal britanski premier Tony Blair, alias »Bushev pudelj«! Ja, vse je res po starem, saj slišimo, da so Iranci v preteklosti načrtovali atentat na savdskega veleposlanika – leta 2003 smo poslušali »grozljivke« o tem, kako so Iračani v preteklosti načrtovali atentat na Georgea Busha starejšega.

Spet tudi slišimo, da je Iran »nenormalna« država – v nasprotju s Savdsko Arabijo, Kuvajtom in Združenimi arabskimi emirati, ameriškimi fundamentalističnimi, homofobičnimi, mizoginičnimi prijatelji, ki so kakopak pravi pojmi »normalnosti«. In spet slišimo, da nekoga v tem boju vodi Biblija – zdaj vodi zunanjega ministra Pompea, leta 2003 pa je vodila generala Williama Boykina, hardcore jurišnika obrambnega ministrstva.

Spet je tu brkati neokonservativec John Bolton, jastreb jastrebov, eden izmed glavnih, najbolj fanatičnih, najbolj steklih arhitektov napada na Irak – le da ima zdaj, ko je svetovalec za nacionalno varnost, še višji, še vplivnejši položaj kot leta 2003, ko je bil »le« pomočnik zunanjega ministra. Bolton, »najnevarnejši človek na svetu«, ki navija za napad na Severno Korejo in Venezuelo in ki že vse tja od 11. septembra 2001 – ali pa, če že ravno hočete, od leta 1979, ko so v Iranu izvedli islamsko revolucijo in pometli z ameriško prevlado – dela vse, da bi v Iranu »zamenjal režim« (ko so Iranci februarja letos praznovali 40. obletnico islamske revolucije, je siknil: »Menim, da ne boste več praznovali kaj dosti obletnic!«), je leta 2003 manipuliral, prirejal podatke in lagal, da ima Irak orožje za množično uničevanje in da bo zdaj zdaj napadel Ameriko. Konstruiral je pretveze za invazijo, si izmišljal »dejstva«, obveščevalce, ki se niso strinjali z njim, pa je preprosto zamenjal. Pred nekaj leti je rekel, da mu za napad na Irak – in manipulacije, laži, fabrikacije – ni prav nič žal. Zdaj spet manipulira, laže in fabricira. In spet mu ni žal.

Apokalipsa danes

In seveda: spet slišimo, da bo potrebnih le nekaj »kirurških« operacij, pa bo iranski režim padel, implodiral, kapituliral. Ja, tudi leta 2003 so Američani – podpredsednik Dick Cheney, obrambni minister Donald Rumsfeld in njegov pomočnik Paul Wolfowitz – govorili, da bo potrebnih le nekaj »kirurških« operacij, pa bo iraški režim padel, toda »kirurške« operacije – oziroma »sprehod«, kot so temu rekli – so se, kot so tudi napovedali, izrodile v strašno, tako rekoč apokaliptično klavnico, ki je destabilizirala kompletni Bližnji vzhod. A to ni vse: ustvarila je Islamsko državo, kalifatske fantazije in grozljivo vojno v Siriji. Tudi to še ni vse: v Evropo je pripeljala teror in množice nesrečnih, prestrašenih beguncev. Begunska kriza je posledica iraške vojne. Alan Kurdi, triletni sirski deček, ki so ga 2. septembra 2015 našli utopljenega na turški obali, je bil žrtev iraške vojne.

Še več: iraška vojna je demolirala Evropo – povzročila je razmah skrajne desnice, Salvinija, Alternative za Nemčijo, populizma, etnopopulizma, ksenofobije, rasizma in fašizma, vstajenje avtokratov, brexit, sejanje panike, sajenje ograj in sesedanje Evropske unije. In ja, posledica iraške vojne je bila izvolitev Donalda Trumpa.

Iraška vojna – »izvirni greh 21. stoletja«, kot pravi Tallha Abdulrazaq (aljazeera.com) – je naredila brezmejno škodo. Vlade nekaterih evropskih dežel so leta 2003 resda nasprotovale vdoru v Irak, toda s figo v žepu – niso se ravno pretegnile, ko so vlekle poteze, s katerimi bi lahko ustavile Ameriko in preprečile iraško vojno. V resnici kakšnih silnih potez niti niso povlekle. Evropa v nasprotovanju ameriški norosti ni bila enotna: nekatere evropske dežele so se mirno pridružile Bushevi »koaliciji voljnih«, dežele »nove Evrope«, s Slovenijo vred, pa so podpisale »vilensko deklaracijo«, s katero so podprle in legitimirale napad na Irak.

Leta 2003 smo pogosto slišali: »Fantje gredo v Bagdad, toda pravi možje gredo v Teheran!« Trump hoče na vsak način pokazati, da je pravi mož. To, da hoče iraško vojno dopolniti z iransko, je srhljivo, navsezadnje, Trump je še bolj nor kot Bush, vojno še bolj potrebuje in svet je precej eksplozivnejši kot pred iraško vojno. Iranska vojna bi bila flirtanje s katastrofo – s kataklizmo.

Toda nič manj srhljivo ni obnašanje evropskih političnih elit, evropskih voditeljev, ki ne kažejo kakega silnega ali pa odločnega odpora Trumpu, pa četudi je precej bolj osamljen, kot je bil Bush, četudi ne bo mogel sestaviti tako velike »koalicije voljnih«, kot jo je sestavil Bush, in četudi se je sprl že praktično z vsem svetom, od Mehike in Kanade do Evropske unije, Južne Koreje in Kitajske, s katero je v trgovinski vojni, ki bi lahko zlomila borzo in sprožila recesijo. A to itak ves čas počne – zastrašuje svet in destabilizira mednarodni red.

Vse je že tudi žalil, poniževal in izsiljeval, pri čemer je sebe, predsedniško funkcijo in Ameriko tako osmešil, da ga nihče več ne bi smel jemati resno, sploh pa ga ne bi smel nihče več nikamor vabiti, slaviti ali ga obiskovati: ko grozi z vojno, itak izgleda tako noro, tako patetično in tako eksotično kot Kim Džong Un, ko grozi z jedrskimi raketami.

Iranska vojna bo še hujša od iraške. Bližnji vzhod bo še bolj destabilizirala. Ustvarila bo še več beguncev. V Evropi bo nagrmadila še več populizma, še več etnonacionalizma in še več fašizma.

A Evropska unija ga pusti pri miru, ker pač ve, da je ne bo jemal resno. Ali bolje rečeno: prav zato, da se ne bi videlo, da je ne jemlje resno, ga pusti pri miru. Ja, res je, Britanci malce nergajo, ja, evropska zunanja ministrica Federica Mogherini je Ameriko pozvala, naj se izogiba eskalaciji, ja, Španci so rekli, da ne bodo več sodelovali v ameriški pomorski skupini, nameščeni v Zalivu, ja, Nemčija in Nizozemska sta rekli, da bosta obdržali vsaka svoje veleposlaništvo v Bagdadu, in ja, Angela Merkel, ki pravi, da je z dobrim, starim »povojnim svetovnim redom« konec, Evropsko unijo poziva, naj se »v spremenjenem svetu repozicionira« ter »upre Kitajski, Rusiji in Ameriki« (kje je bila zadnjih 15 let?), toda evropski voditelji tiščijo glavo v pesek: namesto da bi enkrat obrnili ploščo ter Trumpu ob nadaljnji eskalaciji razmer in destabilizaciji sveta zagrozili z ekonomskimi sankcijami, politično osamitvijo, prekinitvijo diplomatskih odnosov ali izgonom ameriške vojske iz Evrope, drug drugega prepričujejo, da je vse okej in da ne bo nič hudega, ker Trump itak noče vojne, ker ima averzijo do vojn, ker le blefira in ker ni tako nor, da bi napadel jedrsko velesilo. Zaskrbljeni so zaradi napetosti, toda v teh napetostih ne vidijo pripravljanja na vojno – kot da niso videli iraške vojne in kot da se je odvrtela v nekem perverznem vzporednem svetu. To, da evropski voditelji v tem, kako Trump in njegovi zvijajo zgodbo o Iranu, ne prepoznajo vojne vročice in uvoda v katastrofo, je noro, a nič manj kot to, da ne vidijo, da so sami zaradi napetosti zaskrbljeni prav zato, ker prav takšne napetosti pripravljajo vojno. Tudi leta 2003 so jo.

Ergo: namesto da bi evropski voditelji obrnili ploščo in postali nestrpni do Trumpa, se še naprej delajo, da je Trump povsem normalen predsednik. Da jim ne bi bilo treba ukrepati, da bi lahko torej mirno sanjali naprej, nas prepričujejo, da Trumpa ni treba ustaviti, ker itak noče vojne. Toda bolj ko vztrajajo, da Trump noče vojne, bolj mu širijo manevrski prostor. Bolj ko mu širijo manevrski prostor, bolj mu mežikajo in prikimavajo. Bolj ko mu mežikajo in prikimavajo, bolj ga opogumljajo in spodbujajo. Bolj ko ga opogumljajo in spodbujajo, bolj legitimirajo njegovo početje. Bolj ko legitimirajo njegovo početje, bolj dopuščajo, da bo ameriški norec, ki nujno potrebuje vojno, še enkrat razdejal Evropo.

Iranska vojna bo še hujša od iraške. Bližnji vzhod bo še bolj destabilizirala. Ustvarila bo še več beguncev. V Evropi bo nagrmadila še več populizma, še več etnonacionalizma in še več fašizma. Evropsko unijo pa bo še bolj sesula.

Osama bin Laden je mahal z apokaliptično vizijo sveta, ki jo je potem prevzela Islamska država in jo prignala do »profetske« skrajnosti. A tudi Trump je apokaliptiko, ki je prej vegetirala na političnem obrobju (v protiatomskih bunkerjih ruralnih ekstremistov, paranoikov in konspirologov), prelevil v mainstream. Svetu je vsilil svojo verzijo džihada.

Ja, Trump, ki je prepričan, da ga lahko pred volilnim porazom – in poslovno smrtjo – reši le sveta vojna, je mentalni brat Islamske države: infantilni apokaliptik, patološki populist z atomsko bombo in grandomanski magnat, ki ne prenese, da je na koncu kariere in življenja in da bo kmalu umrl, zato hoče s sabo v smrt potegniti celotno človeštvo. Kot nekoč Hitler.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.