Borut Mekina

24. 5. 2019  |  Mladina 21  |  Politika

V svoj žep najprej

Kaj pa če so desni populisti navadni zaslužkarji?

Kljub vsej kritiki in parlamentarni preiskavi SDS še kar naprej dobiva svež denar iz Budimpešte.

Kljub vsej kritiki in parlamentarni preiskavi SDS še kar naprej dobiva svež denar iz Budimpešte.
© Borut Krajnc

Prenočitev v 500 kvadratnih metrov veliki luksuzni vili na Ibizi za tisoč evrov na noč. Ostrige in kaviar za 1600 evrov. Popoldanski obisk na 62-metrski jahti pri prijatelju, nepremičninskem mogotcu. Prijateljevanje z lastniki rudnikov zlata v Afriki in z nekom, ki pazi na 400 milijonov evrov dragi sef z diamanti v Izraelu. Z ukrajinskimi, kitajskimi in ruskimi milijarderji. Pa še pristni odnosi z avstrijskimi orožarskimi in igralniškimi oligarhi. Vse to je Christian Strache, zdaj že bivši avstrijski podpredsednik vlade in vodja stranke Svobodnjakov (FPÖ), ki se je doslej v javnosti predstavljal kot borec za drugorazredne, kot borec proti establišmentu in kot vodja nove avstrijske delavske stranke. Ta teden ga je evropska javnost spoznala tudi kot ljubitelja najbolj stereotipnega luksuza.

Novinarji nemškega Spiegla in Süddeutsche Zeitunga so prejšnji konec tedna objavili skrivne posnetke Stracheja, ki se je poleti leta 2017 v neki vili na Ibizi srečal z domnevno nečakinjo nekega ruskega oligarha in se sproščeno pogovarjal o različnih vidikih politične korupcije. Stracheja naj bi o verodostojnosti ruske nečakinje prepričalo dejstvo, da se je naokrog vozila v maybachu z voznikom. Dobre tri mesece prej, preden je postal podpredsednik avstrijske vlade, je tako Strache v zameno za politični vpliv in donacije ponujal prirejene državne razpise za gradbene posle na avstrijskem avtocestnem križu in druge ugodnosti. Ena izmed njegovih idej je bila, da bi Rusi kupili polovični delež vplivnega avstrijskega dnevnika Kronen Zeitung. »… dva, tri (novinarje, op. a.) je treba odpustiti … ampak potem bomo pet novih nastavili,« je dejal. To ne bo problem, ker so novinarji »tako ali tako največje kurbe na tem planetu«, pravi Strache na posnetku. »Prestitutke«, če prevedemo v nam bolje razumljivo slovenščino.

Kupljena skrajno desna Alternativa za Nemčijo: njen poslanec Markus Frohnmaier je njen posrednik pri poslih z Rusijo.

Kupljena skrajno desna Alternativa za Nemčijo: njen poslanec Markus Frohnmaier je njen posrednik pri poslih z Rusijo.

Po nekaj popitih vodkah z red bullom je nato Strache dobil tudi idejo, kako načrt izpeljati: Rusom bi lahko pomagal avstrijski investitor Heinrich Pecina, »velik igralec«, ki je v zadnjih 15 letih »za Orbána kupil vse madžarske medije in jih je za njega tudi pripravil«. Od Orbána bi se morali učiti, pravi na posnetku Strache in doda: »Mi želimo zgraditi podobno medijsko krajino, kot jo je Orbán.« Poleg prevzema Kronen Zeitung bi to lahko v Avstriji dosegli tudi z delno privatizacijo avstrijske javne radiotelevizije ORF, in če jim Rusi pri tem pomagajo, so vse poti odprte, pravi Strache in začne omenjati državne gradbene posle, ki bi jih lahko dobil ruski oligarh. Če bi Rusi stranki pomagali povečati njihov vpliv, naj bi bilo »vse mogoče«. Še posebej, če bi kaj denarja kapnilo tudi v strankarsko denarnico, seveda mimo nadzora avstrijskega računskega sodišča. »Obstaja par bogatašev, ki plačujejo med 500.000 in do dva milijona evrov,« ampak ne stranki, temveč njihovim društvom … Pogovor se je končal z zagotovilom, da je FPÖ »100-odstotno« pripravljena Rusom pomagati.

Primer Strache, ki so ga novinarji minuli teden predstavili avstrijski javnosti, je seveda tudi nam precej blizu. Janez Janša, slovenski desni populist, se je pred leti prav tako razkazoval kot skromen asket in borec za pravice drugorazrednih proti komunistični eliti. Rumeni tisk ga je slikal, kako kupuje v Hoferju, kako letuje v Lepeni in kako se z izleta v Grčiji zaradi sinove bolezni pripelje z zasebnim letalom za 9500 evrov. Igral je žrtev, vse dokler ni protikorupcijska komisija leta 2012 razkrila, da hodi inkognito na golf na Mavricij, v Dominikansko in Južnoafriško republiko, da si volva kupuje s 46 tisoč evri na roko in da na splošno ne more pojasniti izvora svojega premoženja. Vse od vikenda, 31 tisoč evrov vrednega poročnega darila ženi, Urški Bačovnik – avta VW Tiguan –, do zadnje položnice za vzdrževanje nepremičnin, ki jo je zanj z gotovino poravnavala ženina sestrična. In v zadnjih dveh letih smo seveda tudi v Sloveniji ugotovili, da je SDS pripravljena svojo domovinsko, socialno retoriko na najbolj poceni način prodati najboljšemu ponudniku, kot je Orbán.

Podobno razkritje so ta teden doživeli Avstrijci: Strachejeva FPÖ je oktobra leta 2016 na predsedniških in 2017 na parlamentarnih volitvah zmagala z zahtevo po močnejši socialni državi in boju proti domnevno skorumpirani rdeče-črni koalicijski navezi, ki naj bi jo skvarila oblast. Predstavljali so se kot glasniki globalizacijskih poražencev, kot zagovorniki vseh tistih, ki jih je bilo strah, da bodo njihovi otroci živeli še slabše, ki jim tudi migranti želijo odvzeti delovna mesta. Morda se je komu celo zazdelo, da je to odgovor na splošni občutek dekadence, celo upor. Na predsedniških volitvah leta 2016 je zato njihovega kandidata podprlo sedemkrat več delavcev – najnižjih, izkoriščanih slojev – kot kandidata socialdemokratov. »FPÖ je delavska stranka,« so po volitvah ponavljali politični analitiki. Zdaj pa so tudi ti drugorazredni izvedeli za eno največjih prevar: da je prav Strache zasebno z milijonarji in milijarderji najboljši prijatelj, domovina pa je zanj zgolj delnica.

Kupljena francoska Nacionalna fronta  Marine Le Pen: kreditira jo Rusija.

Kupljena francoska Nacionalna fronta Marine Le Pen: kreditira jo Rusija.
© Profimedia

A tega primera zdaj iz Spiegla ne povzemamo zato, ker je tako izjemen, ampak zato, ker smo bili v zadnjih letih priča še mnogim drugim, podobnim, ki jih v nadaljevanju moramo našteti, da bo viden celoten obseg fenomena: novodobni desni populisti, ki toliko govorijo o evropskem duhu in krščanskih vrednotah, imajo očitno neko nenavadno šibko točko za najbolj objestni materializem. Vzemimo za primer že omenjenega Orbána, ki je tudi s krščansko demagogijo zmagal kot borec za pravice tistih na socialnem dnu. Vzorec je isti: uradno ima stanovanje v Budimpešti in rojstno hišo na robu vasi Felcsút, nima avta, ima 11 tisoč evrov kredita in okoli 4000 evrov prihrankov. Orbán se prikazuje kot asket, kot slehernik. Obiskuje navadne madžarske kmete na njihovem domu, ti mu kuhajo golaž in krompir. A kot so lani razkrili mediji, Orbán skrivoma rad potuje na nogometne tekme z najboljšimi poslovnimi letali. In sicer z novim letalom Bombardier Global 6000, vrednim 53 milijonov evrov, ki je uradno v lasti njegovih prijateljev.

Tudi v Sloveniji smo ugotovili, da je SDS pripravljena svojo domovinsko, socialno retoriko na najbolj poceni način prodati najboljšemu ponudniku, kot je Orbán.

Seveda tudi ta druščina ljubi luksuz. Njegov bivši prijatelj iz Felcsúta, Lőrinc Mészáros, je danes peti najbogatejši Madžar: z državnimi gradbenimi posli je obogatel hitreje kot Mark Zuckerberg, so izračunali ekonomisti. In tudi Orbánov zet, 27-letni István Tiborcz, je tri leta za tem, ko je spoznal Orbánovo hčerko, postal eden najbogatejših na Madžarskem. Obogatel je prek javnih naročil za LED-osvetljavo madžarskih mest, kar je deloma financirala tudi EU. Orbán se je pravkar – uradno zaradi ločitve zakonodajne od izvršilne veje oblasti – preselil v 64 milijonov evrov vredno novo rezidenco v Budimpešti. Njegovi gradbeniški kolegi pa so nedavno na Jadranu dopustovali na razkošni, 21 milijonov evrov vredni jahti Lady MRD. Med njimi tudi gradbinec László Szíjj, ki bo gradil športno infrastrukturo v Prekmurju. Uradno seveda ne zato, ker Lady MRD požre ogromno nafte, ampak zato, ker je šport za otroke (madžarskega rodu) izjemno pomemben za njihov uravnoteženi razvoj.

Bivši vodja avstrijske skrajne FPÖ, ujet pri pogovorih z domnevno rusko posrednico: »100-odstotno vas podpiram.«

Bivši vodja avstrijske skrajne FPÖ, ujet pri pogovorih z domnevno rusko posrednico: »100-odstotno vas podpiram.«

Ampak ne samo Strache ali Orbán. Praktično vsi evropski populisti, ki se javno razglašajo za požrtvovalne borce za svojo etnijo, domovino in narodno identiteto, ki se dičijo z evropskimi vrednotami, so pripravljeni svoje fundamentalne ideje takoj prodati za dober denar, zaradi česar so po drugi strani njihove politične stranke očitno tudi tako dovzetne za tuje vplive. Spiegel in BBC sta prejšnji mesec poročala o vplivu Rusije na nemško skrajno desno Alternativo za Nemčijo: njen poslanec Markus Frohnmaier naj bi sodeloval z Rusijo, razkrivajo dokumenti, ki so jih videli novinarji. Italijanski L’Espresso je februarja poročal o stikih med Rusijo in italijansko populistično stranko Liga. Njen predstavnik se je oktobra 2018 v Moskvi dogovarjal o pomoči Rusije pri financiranju njenih političnih kampanj. Tri milijone evrov podkupnine naj bi Liga, prek posla z dobavo ruskega plina, prejela kot donacijo svoji kampanji pred evropskimi volitvami. Ultra desno špansko stranko Vox, ki ni le rasistična, ampak tudi islamofobična, za katero so muslimani »sovražniki Evrope«, je leta 2013 pomagala ustanoviti kar iranska muslimanska, islamistična organizacija Mudžahedin Halk, je to leto objavil El País. Tudi v letih za tem je ta organizacija stranki pošiljala na stotisoče evrov.

V isti vzorec sodi francoska evroskeptična Nacionalna fronta Marine Le Pen. Četudi je izredno kritična do EU, stranke ni motilo, da ne bi zlorabljala EU-sredstev. Kar pet milijonov evrov, ki jih je stranka prejela za delo svojih strokovnih sodelavcev v Bruslju, so nezakonito potrošili za delo stranke v Franciji. In seveda je tudi Le Penovi pomagala Rusija. Stranka je leta 2014 od neke obskurne ruske banke prejela 9,4 milijona evrov vredno posojilo – nato pa je šla banka v stečaj. Ali pa najbolj znani britanski evroskeptik in promotor brexita Nigel Farrage. Vzel je nemško državljanstvo po svoji ženi, zato da ne bi izgubil bonitet EU, ponovno kandidira za poslanca EU in je ravno tako obtožen, da je nezakonito porabil 40 tisoč evrov EU-sredstev za svoje potrebe. Za povrh vsega, kot je prejšnji teden poročal angleški Chanel 4, je Farrage s svojimi brexitovskimi medijskimi nastopi med letoma 2014 in 2018 zaslužil več kot 700 tisoč evrov. Zastonj je užival v stanovanju v Londonu, za katero bi moral plačevati 15 tisoč evrov najemnine. In to med tem, ko je imel polna usta bruseljske elite …

To, kar opisujemo, niso zgolj primeri politične dvoličnosti in dvojnih standardov. Vse to je vzorec obnašanja, ki ga lahko zasledimo pri kriminalcih in prevarantih. Ti pozvonijo na vaša vrata, vam prodajo določeno zgodbo le zato, da vas potem okradejo. Stavek, ki je bil v zloglasnem zasebnem pogovoru Stracheja z domnevno nečakinjo ruskega milijarderja še posebej pomenljiv, je bil tisti o njihovih podpornikih. Strache v nekem trenutku pojasni, da stranko podpirajo »idealisti«, ki ne želijo, da bi bila »Avstrija islamizirana«. Od njih se torej distancira, označi jih za ljudi, ki so zavedeni, in se jim celo malce posmehuje. Ve, da jim prodaja meglo, neverjetne zgodbe in obljube. Zaveda se, da podžiga njihovo nestrpnost in jezo. Zaveda se, da sta glavna cilja njegovih »politik« predvsem dva: drage ostrige in kaviar na Balearskih otokih. Vse ostalo pa je samo TV-prodaja. Zato so »100-odstotno« pripravljeni podpreti ruske investitorje – ki pa imajo seveda lahko povsem druge, tudi politične interese.

Novodobni desni populisti, ki veliko govorijo o evropskem duhu in krščanskih vrednotah, imajo očitno neko nenavadno šibko točko za najbolj objestni materializem.

Kdor si je ogledal skrivni posnetek Stracheja, lahko ugotovi, da skrajno desne stranke, ki so v zadnjih letih preplavile evropsko politično sceno, niso predstavnice ali zagovornice konservativnih ali pa najbolj nazadnjaških fundamentalističnih evropskih idej, ampak so predvsem (uspešen) poslovni model. Pripravljene so se prodati, komurkoli. Tako kot je tržna logika vdrla na marsikatera področja, s Facebookom tudi v naše medosebne odnose, je očitno najbolj grobo vdrla tudi v politiko: Strache, Trump ali pa Janša in Orbán so onkraj politike, so podjetniki. Prodajajo to, kar se dobro prodaja. Svoje stranke so spremenili v firme. Imajo medije, ki se delajo, da so mediji. Imajo civilno družbo, ki se dela, da je civilna družba. Organizirajo proteste, ki so simulacija spontanih uporov. In so sami simulacija politične stranke.

Matteo Salvini, vodja skrajno desne italijanske Lige, ujet pri dogovorih z ruskimi posredniki o ilegalnem sponzoriranju volilne kampanje pred evropskimi volitvami.

Matteo Salvini, vodja skrajno desne italijanske Lige, ujet pri dogovorih z ruskimi posredniki o ilegalnem sponzoriranju volilne kampanje pred evropskimi volitvami.
© Profimedia

Politološke razprave o vprašanju, ali so politične stranke zgolj ena od vrst posla in ali se dejansko obnašajo po tržnih načelih, so sicer že starejšega datuma. Zasledimo jih lahko takoj po drugi svetovni vojni na Zahodu po tem, ko so stranke tudi svoje kampanje začele zastavljati podobno, kot podjetja prodajajo svoje produkte. A takrat je bil eden glavnih protiargumentov, da je mogoče v političnih strankah zaslediti ideološke spopade, ki jih v podjetjih ni. Eno ključnih vprašanj je bilo, ali v strankah prevladuje cilj zmagati za vsako ceno na volitvah ali zvesto slediti svoji ideologiji in načelom. »Vzemimo primer britanskih laburistov. Stranka se danes ne obnaša kot racionalni akter, ki maksimizira svoje zmožnosti za izvolitev. Namesto tega tvega, da jo bo vsak čas razneslo, saj njeni člani ne želijo kompromitirati svoje ideologije,« je leta 1981 v tej debati napisal nemški ekonomist Holger Bonus. »Zahodni socialni demokrati odkrito razkazujejo nasilne ideološke boje okrog različnih, danes aktualnih vprašanj,« je nadaljeval. Če bi si Holger Bonus danes ogledal primer nemške socialnodelavske stranke AFD (ali pa primer Fidesza ali SDS), takšnega protiargumenta ne bi našel. V teh skupinah ni ideoloških trenj. Nastopajo enotno, vsi so enaki, tako kot so enake vse prodajalne družbe McDonald's. Kdor v Sloveniji čaka, da bo videl trenja znotraj SDS, čaka zaman.

Santiago Abascal Conde, predsednik skrajno desne španske stranke Vox: čeprav so islamofobi, jim diši denar skrajnih islamističnih organizacij.

Santiago Abascal Conde, predsednik skrajno desne španske stranke Vox: čeprav so islamofobi, jim diši denar skrajnih islamističnih organizacij.

Razmerje do Bruslja dobro pokaže njihovo nrav: funkcionarji SDS, ki sledijo tej podjetniški logiki, so v Bruslju zaposlili še največ svojih sinov, hčera in partnerjev v vlogi različnih asistentov. Odnos med njihovimi člani je namreč značilno transakcijski: stranka svojim članom priskrbi položaje, za kar oni stranki plačujejo, in v oddaljenem Bruslju je mogoče to vlogo najbolje zaigrati. Po našem zadnjem štetju so sicer v tej stranki v zadnjih letih poskrbeli za položaje in državne službe več kot 20 hčera in sinov svojih funkcionarjev. In ker stranka deluje po solidarnostnem principu, mora vsak od njihovih funkcionarjev SDS »plačevati deleže« za funkcije, ki jih je dobil s strankino pomočjo; zase ali za svoje sorodnike. Še posebej pomembni so pri tem evroposlanci, ki imajo najvišje osebne dohodke in so zato največji donatorji. Njihova evroposlanca Milan Zver in Patricija Šulin sta lani SDS skupaj donirala več kot 30 tisoč evrov. Ni dvoma, da Zver čuti to dolžnost, ko pa je stranka njegovi ženi, Andreji Valič Zver, v času, ko je vodila vlado, ustanovila kar celoten Študijski center za narodno spravo.

To ni več primer politične dvoličnosti. To je vzorec obnašanja, ki ga lahko zasledimo pri kriminalcih. Ti pozvonijo na vrata in vam prodajo zgodbo le zato, da vas potem okradejo.

Kar pa sicer še ni vse. Zadnje objavljeno poročilo SDS za leto 2018 razkriva, da je imela stranka lani, v letu visokih stroškov za parlamentarne in lokalne volitve, kar 175 tisoč evrov prihodkov od premoženja. Kako to? Preprosto: vsak evropski poslanec dobi od evropskega parlamenta do 4513 evrov na mesec za delovanje svoje poslanske pisarne v matični domovini. Medtem ko večina ostalih še aktualnih evroposlancev svoje prostore najema po Ljubljani, trije SDS-ovi evroposlanci, Milan Zver, Patricija Šulin in Romana Tomc, najemajo vsak po 10 kvadratnih metrov velik poslovni prostor na sedežu SDS, na Trstenjakovi 8. Lahko se pošalimo, da gre v tem primeru za najdražje najete poslovne prostore v Evropi, če ne bi bil primer v resnici precej žalosten. Funkcija evroposlanske pisarne v domači deželi naj bi bila načeloma namenjena spoznavanju njihovega dela in politik Evropske unije: za podjetniško SDS pa je to zgolj institut za srkanje denarja.

Tako v tej podjetniški stranki seveda tudi ne vidijo težav, če jih še kar naprej sponzorira Madžarska. Kljub vsej kritiki in parlamentarni preiskavi SDS še kar naprej dobiva svež denar iz Budimpešte. Kakšen je obseg tega posla, je zaradi vse večje prepletenosti podjetij in poslov med njimi težko oceniti, a razsežnosti so že milijonske: sodeč po ta mesec objavljenih bilancah za leto 2018 je recimo podjetje najpomembnejšega Madžara v Sloveniji, solastnika Nove24 in tednika Demokracija Petra Schatza, lani imelo že 4,2 milijona evrov prometa, podjetje Crecol Media, ki je v lasti njegove prijateljice Agnes Adamik in ki je registrirano za oglaševanje, pa je lani zaključilo s 328 tisoč evri odhodkov. Podobnosti med slovenskim primerom in avstrijskim je seveda veliko, je pa tudi ena velika razlika. V Avstriji je zaradi sumov, da bi ena od strank utegnila pasti pod vpliv tuje države, razpadla vlada, Christian Strache pa je odstopil kot podpredsednik vlade in predsednik stranke. Te epizode v Sloveniji še nismo videli.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.