Darja Kocbek

29. 5. 2019  |  Družba

Posebej za vas zapakirana jeza

Množični mediji se niso spremenili zgolj v dobavitelje tračev, teorij zarot in opolzke zabave, temveč tudi v najbolj zlovešče dobavitelje sovraštva

© pxhere / rawpixel.com

Edward S. Herman in Noam Chomsky sta v knjigi Manufacturing Consent: The Political Economy of the Mass Media, ki je izšla leta 1988, razkrila tehnike, ki jih uporabljajo komercialni mediji za širjenje in obrambo ekonomskega, družbenega in političnega programa vladajočih elit. Predstavljanje žrtev, ki so vredne ali nevredne sočutja, je ena od teh tehnik, na portalu Truthdig piše Pulitzerjev nagrajenec Chris Hedges.

To konkretno pomeni, da so katoliškega duhovnika Jerzya Popiełuszka, ki ga je leta 1984 umoril poljski komunistični režim, poveličevali, štiri katoliške misijonarje, ki so jih leta 1980 v Salvadorju posilili in umorili pripadniki eskadrona smrti, ki so ga podpirale ZDA, pa klevetali kot simpatizerje »marksističnega« uporniškega gibanja.

Tehnike, ki sta jih razkrila Herman in Chomsky, vključujejo tudi omejevanje razprav na način, ki podpira konsenz, ki ustreza elitam. Med njimi je tudi namerno izogibanje kritičnim vprašanjem o namenih vladajočih elit oziroma tistih na oblasti.

Novi mediji še vedno producirajo soglasje, a to počnejo tako, da postavljajo eno skupino proti drugi. Gre za potrošniško različico, ki jo George Orwell v svoji knjigi 1984 imenuje »dve minuti sovraštva«. 

Herman in Chomsky sta svojo knjigo objavila tik preden so se zgodile tri revolucije, ki so povsem spremenile medijsko poročanje najprej v ZDA, nato še drugod po svetu. Prva je vzpon desničarskega radia in televizije in s tem opustitev ponarejene objektivnosti medijskega poročanja. Druga je uvedba kabelske televizije, ki 24 ur na dan predvaja poročila. Tretja je ustanovitev spletnih platform v lasti peščice koncernov, ki nadzirajo distribucijo novic in informacij ter zbirajo osebne podatke uporabnikov za namene oglaševalcev, političnih kampanj in vlade. Grehi starih medijev niso nič v primerjavi z grehi novih medijev, piše Hedges.

Množični mediji se niso spremenili samo v dobavitelje tračev, teorij zarot in opolzke zabave, ampak tudi v najbolj zlovešče dobavitelje sovraštva. Novinar revije Rolling Stone Matt Taibbi v svoji knjigi Hate to za nove medije predstavlja na enak način, kot sta Herman in Chomsky opisala za stare medije.

Knjiga Matta Tabibbija z naslovom Jeza d.o.o.

Knjiga Matta Tabibbija z naslovom Jeza d.o.o.
© Amazon

Novi mediji po Taibbijevih besedah še vedno producirajo soglasje, a to počnejo tako, da postavljajo eno skupino proti drugi. Gre za potrošniško različico, ki jo George Orwell v svoji knjigi 1984 imenuje »dve minuti sovraštva«. Mediji naša mnenja in predsodke s pomočjo digitalnih analiz naših nagnjenj in navad spretno obdelajo in okrepijo, potem pa nam jih prodajo nazaj. Rezultat tega je »zapakirana jeza posebej za vas«.

Javnost ni sposobna pogovora prek meje umetne delitve na naše in druge, ki so sovražniki. Očarana je nad lažnim nasprotovanjem kulturnim vojnam in teorijam zarot. Politika je postala cenen resničnostni šov, osredotočen na politične osebnosti. Javna razprava poteka na podlagi žalitev in zmerljivk na spletu. Ob tem oblasti nihče ne izprašuje in ji nihče ne oporeka. Rezultat tega je prepričanje javnosti, da je politika nemočna. Moralno močvirje ni samo plodno okolje za demagoge, kot je predsednik ZDA Donald Trump, ki je kreacija te medijske burleske, ampak tudi za posredovanje zgrešenega besa, nestrpnosti in sovražnosti proti tistim, ki veljajo za notranje sovražnike, piše Hedges.

Mediji naša mnenja in predsodke s pomočjo digitalnih analiz naših nagnjenj in navad spretno obdelajo in okrepijo, potem pa nam jih prodajo nazaj. Rezultat tega je »posebej za vas zapakirana jeza«.

Stari mediji so se prodajali kot objektivni, a Taibbi ugotavlja, da je to bil bolj odraz tona kot vsebine. Ta opevana objektivnost in nepristranskost sta v bistvu bili bolj element komercialne taktike, katere cilj je bil nagovoriti čim večje število gledalcev in bralcev. Stari mediji so prodajali fikcijo, da obstajata le dve vrsti političnih mnenj: v ZDA sta to mnenje demokratske stranke in  mnenje republikanske stranke. Dejstvo pa je, da se o večini velikih političnih vprašanj obe stranki v resnici strinjata. Obe podpirata deregulacijo finančne industrije, militarizacijo policije, deindustrializacijo, varčevalne ukrepe, neskončne vojne na Bližnjem vzhodu, povečevanje vojaškega proračuna, nadzor koncernov nad volitvami in množičnimi mediji, množičen vladni nadzor prebivalcev, polnjenje zaporov. O teh temah zaradi tega tako rekoč ni nobenih razprav. Mediji javnosti ves čas predstavljajo, da se demokrati in republikanci o ničemer ne strinjajo, kar ni res, pravi Taibbi.

Danes mediji svoje vsebine prilagajajo na posamezne demografske skupine in jih postavljajo drugo proti drugi. Tako dušijo in uničujejo preiskave sistemov, prek katerih koncerni izvajajo pritiske in pristno nestrinjanje. Objavljajo samo zgodbe, ki jih imajo ljudje radi, ker ustrezajo njihovim prepričanjem in jih potrjujejo. S tem je začela konservativna televizijska postaja Fox News. Ker se je izkazalo kot uspešno in dobičkonosno, so ta sistem prevzeli še drugi mediji.

Šablona za poročanje je postala ameriška rokoborba (wrestling) z dobrim in hudobnim borcem. Pri wrestlingu je hudobni borec pomembnejši od dobrega. Koliko vstopnic lahko organizatorji prodajo, je zelo odvisno od tega, kako močno ljudje sovražijo hudobneža. Tako delujejo mediji. Donald Trump je zanje idealen hudobnež.

Grehi starih medijev niso nič v primerjavi z grehi novih medijev.

Toda za ta sistem veljajo enaka pravila kot pri odvisnostih. Vedno je treba povečevati dozo. V medijski industriji to pomeni, da je treba za ohranjanje gledanosti, poslušanosti in branosti vedno bolj zaostrovati retoriko. Ko oznake »nesposoben« in »skorumpiran« niso več dovolj, je treba retoriko stopnjevati z oznakami »demagog«, »avtoritaren«, »diktator«. Ko tudi to ni več dovolj, je treba hudobneža poimenovati Hitler. Konservativni politični komentator Glenn Beck je hudobneže poimenoval Hitler in Stalin. Samo Hitler ni več dovolj.

Oblikovanje javnosti v plemena, ki se med seboj sovražijo, je komercialno in politično uspešno. Je pa tudi recept za razkroj družbe. Chris Hedges ugotavlja, da se to kaže v strelskih in drugih napadih, grožnjah s smrtjo. Če mediji ljudi ves čas prepričujejo, da so za vse njihove težave krivi pripadniki druge sovražne skupine, čez čas pač nekateri primejo za orožje in naredijo nekaj norega. Če ljudje v medijih dovolj krat slišijo in preberejo, da je njihov sosed pristaš nacistov ali teroristov, je nasilje neizogibno. Nesposobnost družbe, da se strinja o splošnih dejstvih, pomeni, da so mediji že odpovedali. Pomeni, da ne pridejo do ljudi. V teh okoliščinah zadev nikoli ni mogoče reševati na civiliziran način, opozarja Matt Taibbi.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.