Borut Mekina

31. 5. 2019  |  Mladina 22  |  Družba

Zaradi zahtev po izjemnih dobičkih se zapirajo poštne poslovalnice

Zapiranje poštnih poslovalnic, krajevnih uradov upravnih enot, inšpekcijskih služb, šol, policijskih postaj, trgovin, bank …

Nedavni protest krajanov proti predvidenemu zaprtju pošte v Radvanju pod Pohorjem

Nedavni protest krajanov proti predvidenemu zaprtju pošte v Radvanju pod Pohorjem
© Andrej Petelinšek, Večer

Na Blejski Dobravi pri Jesenicah, v kraju, kjer živi 1500 ljudi, od katerih je tretjina starejša od 70 let, so najprej ostali brez trgovine. Potem je šel bar, nato pa še edino preostalo srečevališče članov skupnosti – pošta. Dokler zavod Šent, ki pomaga zaposlovati posameznike s težavami z duševnim zdravjem, novembra lani v kraju ni odprl trgovinice s pekarno, se je bilo kakih 40 starejših krajanov vsak dan prisiljenih z avtobusom voziti v jeseniški hipermarket, pripoveduje predsednik krajevne skupnosti Anton Hribar. »Po eni strani vsi trdimo, da živimo v blaginji,« pravi, »a če je blaginja, bi morali nekaj dobiti. Ne da nam vsako leto kaj novega vzamejo. Ni čudno, da nihče ne želi na volitve,« je jezen.

Zapiranje poštnih poslovalnic je morda najbolj razvpit znak siromašenja javnih storitev v lokalnih okoljih. V zadnjih sedmih letih je Pošta Slovenije zaprla že 57 poslovalnic, 141 pa jih je preoblikovala v tako imenovane pogodbene pošte, kar pogosto ni nič drugega kot lepše ime za navadno trgovino ali bencinski servis, kjer je mogoče oddati še pismo. Slovensko poštno omrežje ima zdaj okoli 500 t. i. kontaktnih točk, toda v prihodnjih treh letih namerava Pošta Slovenije zapreti še dodatnih sto poslovalnic. Vrata bodo zaprle celo nekatere še ne prav davno zgrajene enote. Zadnja žrtev »racionalizacije stroškov« in »optimizacije omrežja« je enota v Radvanju, turističnem predelu Maribora pod Pohorjem. Za začetek jo bodo poskušali oddati kakšnemu najemniku kot pogodbeno pošto. Sicer bo zaprta, so občani izvedeli ta mesec.

Zakaj Pošta Slovenije zapira poslovalnice? Eden izmed razlogov, ki jih navaja, je internet. Zaradi elektronskega poslovanja naj bi se bil med letoma 2007 in 2018 promet s pisemskimi pošiljkami zmanjšal za kar 32 odstotkov, povečal pa naj bi se bil promet s paketi, te pa lahko občani dvignejo tudi drugje, recimo na bencinskih servisih. Drugi razlog je globalizacija. Na najbolj »profitabilnih« področjih, to je pri paketni dostavi v urbanih središčih, ima pošta danes svetovno konkurenco. Da bi krila izgubo zaradi zagotavljanja univerzalnih storitev in hkrati zadovoljevala zahteve Slovenskega državnega holdinga (SDH) po visoki dobičkonosnosti, se mora tudi sama obnašati kot kakšna brezčutna multinacionalka. Kakor recimo opozarjajo v sindikatu poštnih delavcev, naj bi bila celo zapirala poslovalnice, ki niso bile dovolj dobičkonosne.

Naslednje poslovalnice, ki naj bi jih zaprla, so recimo tiste v okolici Kopra oziroma v zaledju obale. »Ampak to so poslovalnice, ki so rentabilne,« pravi predsednik sindikata poštnih delavcev Saša Gržinič, »jih pa nameravajo kljub temu zapreti, ker menijo, da bodo ljudje storitev tako ali tako opravili v mestu. Isto velja za številna ruralna okolja, kjer smo pred leti ljudi navadili, da so na poštah opravljali bančne storitve, ali kjer smo jim ponudili nekatere trgovinske storitve. Tudi te pošte so bile rentabilne,« trdi. Vendar očitno ne dovolj dobičkonosne. Še več, Pošta Slovenije, ki v zadnjem obdobju ustvari od šest do 11 milijonov evrov dobička na leto, razmišlja celo, da bi državo zaprosila za subvencijo, so nam pojasnili. Podobno kot je to urejeno na Hrvaškem, v Belgiji, Švedski, Franciji, Veliki Britaniji, Italiji, Češki, Irski, Norveški … Sicer, smo izvedeli, obstaja možnost, da bodo poštarji pošiljke dostavljali le še tri dni v tednu, namesto pet.

Številni občani so lahko zaradi te tržne taktike upravičeno ogorčeni, a zapiranje poštnih poslovalnic ni edini primer krčenja javnih storitev zunaj urbanih središč. Dejansko temu sledijo številne javne institucije. Celo državna uprava zapira svoje administrativne enote, češ da je v njih dodana vrednost prenizka. Leta 2011 smo recimo imeli v Sloveniji 167 krajevnih uradov upravnih enot, danes jih je le še 96. »Trend zapiranja se je najbolj povečal v času finančno-gospodarske krize, katere posledice so bile vidne in občutene v vseh oseminpetdesetih upravnih enotah,« piše v uradnem poročilu ministrstva za javno upravo.

Tipični primer tega procesa je zapiranje poštnih poslovalnic. Zaradi zahtev po izjemnih dobičkih zapirajo celo poslovalnice, ki so rentabilne – a ne dovolj.

Poleg zapiranja pošt in izpostav upravnih enot smo bili v zadnjih letih priča tudi racionalizaciji pri policiji. Leta 2010 in 2011 so število regionalnih enot – policijskih uprav – zmanjšali z 11 na osem. Zadnjič so leta 2014 »zaradi lažjega načrtovanja dela policistov« zaprli policijsko postajo v Šempetru pri Gorici, s čimer so na leto privarčevali okoli 10 tisoč evrov. Večinoma zaradi demografskih trendov izginjajo tudi podružnične šole. »Marsikje so podružnične šole najpomembnejše ustanove v kraju in pomembno vplivajo na tamkajšnje kulturno življenje in dogajanje,« priznavajo na šolskem ministrstvu, kljub temu pa so jih po letu 1993 zaprli že 69.

Izginjajo izpostave sklada kmetijskih zemljišč – leta 2016 je bila ukinjena pisarna sklada v Črnomlju. Delo je racionalizirala tudi finančna uprava. Nekoč smo v Sloveniji imeli 15 območnih finančnih uradov z davčnimi inšpektorji, po reorganizaciji uradov leta 2014 pa je Furs začel davčne inšpektorje seliti v (zgolj) osem območnih finančnih uradov. Zaradi »boljše organizacije in učinkovitejšega izvajanja nadzorov« je recimo letos začel sedem ptujskih davčnih inšpektorjev seliti v Maribor. V mestni občini Ptuj so zato protestirali. »Z zaskrbljenostjo spremljamo težnje v smeri centralizacije Finančne uprave RS,« ki prinaša »neenakomeren razvoj,« so sporočili.

Vse to je dejansko posledica različnih usmeritev. Leta 2016 je Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti (ZRC SAZU) pod vodstvom Janeza Nareda z Geografskega inštituta Antona Melika opravil raziskavo dostopnosti storitev splošnega pomena in splošnega gospodarskega pomena prebivalstvu v Sloveniji. Ugotovil je, da so sicer v manj urbaniziranih delih države naselja še vedno »nadpovprečno opremljena«, kar naj bi bila posledica pretekle politike enakomernega zagotavljanja funkcij po celotnem državnem ozemlju, smo pa v zadnjem času, predvsem zaradi odsotnosti državne strategije, začeli doživljati številne negativne pojave.

Zdi se, kot da je enakomeren regionalni razvoj danes zaradi globalizacijskih pritiskov po nenehni rasti dobičkov postal nemogoč.

Posledica neuspešne regionalne politike in povečanega vpliva prostega trga naj bi recimo bila »centralizacija«. Torej naraščanje moči Ljubljane. Gradnja avtocestnega križa naj bi bila razlike še povečala. Nove razlike so nastale zaradi neenakomerne gradnje širokopasovnega interneta. Zaradi selitev prebivalcev na obrobje mest se je v teh naseljih prebivalstvo občutno povečalo, oskrba s storitvami pa se ni spreminjala. Država ni sledila demografskim trendom, to se kaže v slabo razviti mreži socialnih servisov, kot so domovi za ostarele. Posledica privatizacije služb v javnem interesu naj bi bila, da se na redkeje poseljenih območjih in v manjših središčih nekatere storitve zaradi majhnega povpraševanja niso razvile, in tako naprej.

Zdi se, kot da je enakomeren regionalni razvoj danes zaradi teh trendov postal nemogoč. Generalna sekretarka Skupnosti občin Slovenije Jasmina Vidmar pravi, da so razmere že kritične. »Zdi se nam, da so v marsikateri občini ostale le še tiste storitve – kot so šole ali vrtci –, ki so jih dolžne vzdrževati občine same. Vsi drugi akterji, od države do podjetij, interesa za enakomeren regionalni razvoj nimajo več,« pravi. Po drugi strani pa, kot dodaja Damjan Kavaš z Inštituta za ekonomska raziskovanja Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani, »podeželska problematika ni slovensko vprašanje, ampak je globalni proces, ki lahko ima močne politične implikacije. Ni mogoče spregledati, da je bil Trump izvoljen na podeželju, da se je tudi brexit zgodil na podeželju in da je v Franciji do upora rumenih jopičev prišlo na zapostavljenem podeželju.«

A če se majhna Slovenija globalizaciji in spodbujanju k nenehni rasti in pritisku na lokalno okolje ne more upreti, če ne more več prisiliti bank in trgovin, da bi na podeželju ohranile svojo infrastrukturo, poudarja Kavaš, bi lahko država vsaj na področjih, kjer ima vpliv, poskušala obrniti smer razvoja. »Žal pa tega ne opazimo,« dodaja pikro. Tako je seveda tudi pošta na koncu prepuščena »trgu«, zaradi česar zapira poslovalnice, ki ne prinašajo dovolj dobička. Podobno počno trgovine, banke in celo upravne enote. A končni strošek tega procesa morajo prevzeti občani. »Če hočem oddati priporočeno pismo, mi bo Pošta Slovenije vrnila dnevnico in kilometrino?« se retorično vpraša Hribar. »Na koncu ostanejo le še pokopališča,« doda.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.