Ali v GZS zares verjamejo, da bo zvišanje minimalne plače vodilo v povečanje kriminalitete?

Navajeni smo, da se predstavniki gospodarstva borijo za svoje interese – za nižje davke ali za več podjetniške svobode. Da pa bi se zavzemali za socialno najšibkejše, doslej še nismo zasledili. A se je minuli teden zgodilo prav to. V Gospodarski zbornici Slovenije (GZS) so javnosti pokazali svojo mehkejšo, nežnejšo, empatično plat. Zaskrbela jih je prihodnost delavcev. Tistih pri dnu, ki prejemajo najnižjo plačo.

Njihova argumentacija v tem boju za delavske pravice je bila – to moramo vendarle priznati –nenavadna. GZS je pripravila posvet o zviševanju minimalne plače, kjer je predstavila katastrofični scenarij. Najbolj dramatična je bila prav generalna direktorica GZS Sonja Šmuc. Dejala je, da se z zvišanjem minimalne plače ne bo le povečala brezposelnost, ampak bo to vodilo k povečanemu kriminalu.

Višji stroški poslovanja, ki jih bodo z izplačili plač imeli podjetniki, naj bi potopili konkurenčnost slovenskih podjetij, zlasti izvozno usmerjenih. »Posledično bodo zrasle tudi cene za vse državljane – od osnovnih živil, vrtcev, domov za starejše,« je na posvetu dejala Šmučeva. Ker bodo imeli ljudje več denarja, naj bi se začele cene zviševati. Cene komunalnih storitev, so ocenili nekateri razpravljavci, naj bi se zvišale »za 16 do 18 odstotkov«, zato jo bodo najslabše odnesli prav najranljivejši, ki bodo težje našli delo in ki bodo z višjimi plačami izgubili še več.

Ta prvič predstavljena »socialna politika« GZS napeljuje k alternativnemu samoizpraševanju: ali bi potem zniževanje plač vodilo tudi k zniževanju cen komunalnih storitev, k umirjanju inflacije in k večji zaposlenosti, od katere bi največ imele prav najrevnejše, socialno ogrožene skupine? Ali bi zniževanje plač vodilo k zmanjšanju kriminalitete? Ta argumentacija se sliši kot kakšna šala Radia Erevan: v tem primeru morda kriminalitete res ne bi bilo, a le zato, ker tudi ljudje v tem sistemu ne bi mogli obstajati … Čeprav se trditev, da zvišanje minimalne plače povečuje brezposelnost, zdi logična, ekonomisti zanjo niso predstavili solidnega dokaza. Oziroma bolje, tudi na tem področju lahko ekonomija ponudi le paradoksalne odgovore. Na kratki rok se zvišanje plač resda pozna v večji brezposelnosti, hkrati pa pritisk na plače menedžerje sili k inovacijam in povečanju dodane vrednosti, skratka k napredku, ki je dober za vse.

V času po predzadnjem zvišanju minimalne plače (2008–2012) je vladni makroekonomski urad (UMAR) leta 2013 ocenil, da je zaradi »dviga kratkoročno delo izgubilo okoli 7000 oseb, dolgoročno pa okoli 18.000«. A kot vidimo danes, smo po tem času vendarle dobili skorajda polno zaposlenost, zdaj imamo težave zaradi pomanjkanja visoko kvalificiranih kadrov, rast BDP pa je visoka. Prav to, izjemno visoki dobički podjetij v zadnjih letih, je bilo glavni razlog, zaradi katerega se je politika lani odločila za ponovno zvišanje minimalne plače.

Ko so se na ministrstvu za delo odločili za ta enostranski ukrep, so imeli na mizi podatke za leto 2017. Tega leta so čisti dobički slovenskih podjetij znašali 3,6 milijarde evrov, leta 2013 so recimo znašali le 169 milijonov evrov. A zdaj ima vlada na mizi že nove podatke za leto 2018, ki so še boljši. Lani so bili čisti dobički – kljub zvišanju minimalne plače za 4,7 odstotka – višji za 15 odstotkov. Bili so rekordni, znašali so 4,2 milijarde evrov.

Poleg teh, »relativnih« argumentov, zaradi katerih je zvišanje minimalne plače v Sloveniji še vedno upravičeno, pa obstaja še »absolutni« argument, ki ga je na posvetu navedel predstavnik ministrstva za delo, državni sekretar Tilen Božič: »Naše stališče je, da mora nekdo, ki dela polni delovni čas, 40 ur na teden, s svojo plačo preživeti, ne da bi moral pri tem posegati še po socialnih transferjih, kar je praksa zdaj.« Temu ne more oporekati nihče.

Novi, nenavadni posvet GZS z nenavadnimi sporočili in argumentacijo je treba razumeti drugače. Ne kot posvet, ampak kot propagandni shod.