Vsaka podnebna tožba je pomembna

Sodišče EU je zavrglo prvo podnebno tožbo zoper Evropsko unijo, a hkrati priznalo, da »podnebne spremembe tako ali drugače verjetno vplivajo na vsakega posameznika«. Z vprašanjem vpliva podnebnih sprememb na okolje in življenje ljudi pa se bodo morali evropski sodniki v prihodnje še ukvarjati. V tem primeru, pa tudi v drugih, ki bodo sledili. Vlaganje tožb zoper oblasti, ker ne storijo dovolj za varovanje okolja, se je dolga leta zdelo futurološki, aktivistični in neučinkovit način zagotavljanja teh človekovih pravic. To se zdaj spreminja.

Aktualno podnebno tožbo zoper EU, ki je sploh prva tovrstna, je sicer vložilo deset družin, ki prihajajo iz Portugalske, Nemčije, Francije, Italije, Romunije, Kenije in Fidžija, ter tudi staroselsko ljudstvo Sami iz Švedske. Vložili so jo zaradi groženj, ki jih za njihovo življenje pomenijo podnebne spremembe. Soodgovornost za to pa po njihovem mnenju nosi EU, ki je storila premalo za omejitev podnebnih sprememb, pri čemer so posebej omenili posledice, kot so nevarnost suš, taljenje ledenikov, zviševanje morske gladine in poplave.

Odločitev sodišča je bila pričakovana. Sodniki so se postavili v bran evropski oblasti, češ da se je zavezala okoljevarstvu, tožnikom pa sporočili, da njihove težave zaradi podnebnih sprememb niso nič kaj posebej večje od težav drugih Evropejcev, in tožbo zavrnili. Podnebni boj s tožbami pač ni izvedljiv na kratki rok, ampak je dolgotrajen in mukotrpen. To je tudi logično, saj je na drugi strani kapital.

Gaja Brecelj iz slovenske fundacije za trajnostni razvoj Umanotera je nad odločitvijo sodišča razočarana, ne pa presenečena, »saj je zgodovinsko znano, da se državljanom omejuje dostop do sodišč«. Je pa po njenem mnenju vendarle pomembno, da je sodišče priznalo vpliv podnebnih sprememb na ljudi. Dodaja, da imajo tožniki prav, ko zahtevajo zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov, »saj cilj zmanjšanja, ki si ga je zastavila EU, vsekakor ni zadosten, da bi glede posledic podnebnih sprememb ostali pod t. i. varno mejo, ki so jo postavili znanstveniki. Dejansko tožniki zahtevajo le, da se upošteva znanost, in res je žalostno, da je treba države tožiti, da delujejo v skladu z znanostjo in v javnem interesu, da torej zmanjšajo tveganje za preživetje.«

Brecljeve sicer izid tožbe ne skrbi preveč, saj poudarja, da je vsaka taka tožba, »kjer gre za uveljavljanje odgovornosti države za podnebne spremembe, ne glede na izid del daljšega procesa podnebnega aktivizma, ki je komplementaren tudi v zadnjem času množičnim podnebnim štrajkom«. V tem smislu je, še pojasnjuje, »pravno ukrepanje mehanizem, ki lahko države prisili, da naredijo tisto, kar je prav. Zato je tudi prav, da se take aktivnosti nadaljujejo, ker časa za politične igre ni več.«