Darja Kocbek

5. 6. 2019  |  Družba

Ima lahko res vsaka neumnost svoj muzej?

Ker države ne zaščitijo imena muzej in s tem določijo, kaj se pod tem imenom sme predstavljati in prodajati, imamo danes muzej pice, muzej sladoleda, muzej odvratne hrane in še marsikatere druge zasebne bizarnosti, ki nikogar ne izobražujejo, temveč ponujajo zgolj zabavo in se ženejo za dobičkom

Prizor iz muzeja odvratne hrane na Švedskem

Prizor iz muzeja odvratne hrane na Švedskem
© Disgusting Food Museum

Od leta 2000 smo priča množičnemu ustanavljanju zasebnih muzejev. Od takrat jih je nastalo več kot 70 odstotkov, njihov cilj je dobiček. Za te muzeje je kultura blago, hranijo se z industrijo selfijev. Obstajajo, ker država ni pripravljena zaščiti imena muzej in s tem jasno določiti, kaj je dovoljeno predstavljati in prodajati pod tem imenom. Tako imamo muzej pice, muzej sladoleda, muzej klobas. 

Miona Muštra na portalu H-Alter piše, da muzeji ne glede na način financiranja, ki je odvisen od nacionalne zakonodaje držav, povsod veljajo za javne ustanove ali natančneje neprofitne ustanove, ki so na voljo javnosti. Ta javnost jih obravnava kot odre, na katerih se izrekajo stališča in predstavljajo spori oziroma se vodi bitka za politični interes, ki se izraža drugje. 

Neprebavljive instalacije nimajo nič skupnega z muzejem. Niso ne neprofitne, ne v službi javnosti in ne pripomorejo k razvoju družbe.

Na eni strani imamo ogromen politični kapital, ki ga je muzej kot javna ustanova zbral z zgodovino odpiranja javnosti. Pod pritiskom komercializacije javnega sektorja ta isti kapital danes kot samouničujoči paradoks vlaga v to, da bi se prilagodil turistični ponudbi in postal privlačen za turiste. Javnost mu daje legitimnost, da za zasebni sektor ustvarja dobiček. Muzejev seveda ne obiskujejo samo turisti in globalno pravilo je, da lokalna skupnost dobi debelejši del pogače od turizma, njeni prebivalci pa vse redkeje prihajajo v center. Največ koristi imajo tisti, ki zahtevajo privlačen prostor v gospodarstvu vidljivosti ter tako služijo z imenom muzej in turizmom.

Mediji obširno poročajo o kulturnih vojnah muzejev, ne zaznavajo pa nove vrste liberalističnega marša skozi institucijo, za katero je v 20. stoletju veljalo, da je lahko le javna. Od leta 2000 pa se povečuje število zasebnih muzejev, od takrat je bilo ustanovljenih več kot 70 odstotkov zasebnih (umetnostnih) muzejev. Muzejska filantropija sicer ni nov pojav, a zasebno-javno je zgolj operativna kategorija in ne določa natančno poti denarja.

Mediji obširno poročajo o kulturnih vojnah muzejev, ne zaznavajo pa nove vrste liberalističnega marša skozi institucijo, za katero je v 20. stoletju veljalo, da je lahko le javna.

Številni zasebni muzeji namreč ne bi mogli ne zaživeti ne preživeti brez prostorov in lokalne infrastrukture, dograjene z javnimi sredstvi. Javna sredstva so jim na dosegu roke, ker so razstavljene kolekcije hkrati javna last in nacionalna dediščina. Lastnikov to ne ovira, da jih dajo na trg, ko jim to koristi.

Miona Muštra kot primer nelojalne poroke med zasebnim in javnim pod okriljem muzeja navaja Avstrijo, kjer je lastnik podjetja Baumax leta 2000 v novi stavbi na prelepi Donavi odprl muzej sodobne umetnosti. Pred letom dni je njegovo podjetje propadlo. Ker pa njegov muzej ni samo zaseben, ampak tudi »avstrijski« za zbirko zdaj skrbijo davkoplačevalci. Lastnik jo je predal v hrambo muzeju Albertina. Ta hramba bo Albertino stalo v prihodnjih 25 letih več deset milijonov davkoplačevalskih evrov. Lastnik zbirke pa bo ohranil vsaj vloženi kapital in obraz filantropa.

Številni zasebni muzeji ne bi mogli ne zaživeti ne preživeti brez prostorov in lokalne infrastrukture, dograjene z javnimi sredstvi. Javna sredstva so jim na dosegu roke, ker so razstavljene kolekcije hkrati javna last in nacionalna dediščina. Lastnikov to ne ovira, da jih dajo na trg, ko jim to koristi.

Ker države z zakonodajo ne zaščitijo imena muzej in s tem jasno določijo, kaj je dovoljeno predstavljati in prodajati kot muzej, je muzej lahko vse. Uporabniki instagrama in postavljavci različnih instalacij to s pridom izkoriščajo. Za te ljudi je kultura blago, obilno se hranijo z industrijo selfijev, ime muzej pa jim daje legitimnost. Tako imamo muzej pice, muzej sladoleda, muzej odvratne hrane, muzej klobas ... Muzej je lahko vsaka instalacija. Neprebavljive instalacije nimajo nič skupnega z muzejem. Niso ne neprofitne, ne v službi javnosti in ne pripomorejo k razvoju družbe. Nič ne proučujejo nič ne varujejo, nikogar ne izobražujejo, ne zaposlujejo kustosov. Ponujajo samo zabavo.

HcXZFvK1XTA

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.