Boštjan Napotnik

7. 6. 2019  |  Mladina 23  |  Konzum

Odsotnost fokusa

Ribič, Ptuj

  • ocena: 2 / 5

Tatarski

Tatarski

Smuč

Smuč

Gostilna Ribič
Dravska ulica 9, Ptuj
Tel.: 02 749 06 35
Ribič ob Dravi ima duri odprte vsak dan od 11. do 22. ure, ob nedeljah pa zapira uro prej.

Ambient:
na dravsko rivo obrnjena, prijetno urejena restavracija s teraso in cvetoberom 80/90’s slovenske muzike na zvočnikih

Napitki:
namesto vinske karte človeka peljejo v čisto spodobno založeno, a nepregledno urejeno vinsko klet; cene so okvirno dvakratnik drobnoprodajnih

Dostopnost:
nekaj parkirnih mest je v bližini restavracije, za gibalno ovirane ni zaprek

Fino:
posamični elementi nekaterih jedi

Ne tako fino:
smuč z gratiniranimi rezanci kaotično prenapolnjeni krožniki

Narezek je stal 8, tatarski 10, hobotnica in divjačinski lonec 12, smuč in potrebušina 16, jagnječja zarebrnica 24, panakota 5, fondant in brownie pa 6 evrov.

»Na prvi pogled je mesto legit: ima resno zgodovino, velik grad na gričku in propisno široko reko. Upam, da je tudi ta nobel restavracija na dostojnem nivoju!« se je ob uvozu v samooklicano najstarejše slovensko mesto dobrega obeda nadejal zapisnikar naše ekspedicije na Ptuj. Gostilna Ribič že kar dolgo velja za eno najboljših gastronomskih postojank za poslovne in turistične obiskovalce.

Ribič bi bil očitno rad nobel restavracija – o tem poleg cen pričajo tudi drobni detajli, kot je kostumizirana vezena ovratnica za prestrezanje kapljic na vratu steklenice –, a v kuhinji nobleso razumejo predvsem kot kopičenje številnih komponent na posamične krožnike. Primerka tega stila sta nas čakala že pri hladnih predjedeh: na dnu narezka so bile tanke rezine kibelflajša, nanje pa so bili nato kar drug prek drugega in premešano naloženi fete budžole, koluti salame, kosi kislih feferonov, rezine kislih kumaric, nalistana čebula, v sesekljanih bučnih semenih povaljana kroglica zaseke, za dobro mero pa še nekaj lističev svežih zelišč. Kaos. Tatarski biftek je očitno nastajal tako: imamo čisto dober, lepo začinjen tatarec, ampak moramo dati kaj zraven. In so dali: kuhano prepeličje jajce. In drobljenec iz sipine tinte. In tri vrste ribjih iker. Pa še kislosmetanasto omako s suhimi zelišči. Pa še malo svežih zelišč, za vsak slučaj.

Minimalistična (po številu elementov, nikakor pa ne po nafutrali-vas-bomo-za-ves-teden velikosti porcij) krožnika toplih predjedi – na fregolo z algami položena opečena lovka hobotnice in v emajliranem lončku postreženi divjačinski golaž z živo zelenim zelenjavnim narastkom – sta sicer nakazala bolj fokusirano, manj-je-več smer, a je v končni fazi zmagal tisti ribič, ki meni, da je le več kot več lahko več. Tako so se trem zajetnim in lepo pečenim jagnječim zarebrnicam pridružili: kremast pire, pečeno korenje in bučke, kos že znanega zelenjavnega narastka, ajdove kokice in zajemalki jagnječjega raguja (?!). Konkretna kosa popečene svinjske potrebušine pa sta v spremstvo dobila isti pire ter pečeno korenje in bučke, dodatno pa še dva kosa zapečenega sirovega štruklja, ocvirke in dunajsko ocvrta kroketa iz mesa svinjske krače. Nič ne rečem, posamični elementi so bili čisto okej pripravljeni, a so se v kaosu drli drug čez drugega. Preveč, res preveč vsega. Ribji krožnik je imel drug problem: kos pečenega smuča na lepo gratiniranih rezancih je izgledal ljubko preprost, a pod skorjo rezancev se je skrivala resno antipatična gmota koagulirane mešanice smetane in belega vina, ki je iz potencialno najboljšega krožnika naredila najslabši krožnik dneva, sladice pa so z dobesedno istimi elementi – crumble, sladoled, mešano rezano sadje in serija nedefiniranih nabrizgancev –, postavljenimi na/ob golido panakote, bolj figaro kot brownie in čokoladni fondant, odnesle titulo repetitivna generika leta. Ribič ima potencial, a nekdo mora potegniti ročno in kuharijo resno (samo)disciplinirati.