Demokracija v Ameriki

Trump je kriminalec, a se vsi delajo, da ni, ker je predsednik

Muellerjevo poročilo terja impeachment, demokrati pa se bojijo, da bo impeachment Trumpa le glorificiral in okrepil, da mu bo torej celo pomagal dobiti volitve.

Muellerjevo poročilo terja impeachment, demokrati pa se bojijo, da bo impeachment Trumpa le glorificiral in okrepil, da mu bo torej celo pomagal dobiti volitve.
© Profimedia

Trumpova Amerika je kafkovska verzija one slovite, pregovorne bombonjere iz Forresta Gumpa: nikoli ne veš, kaj boš dobil. Vedno se zgodi kaj res norega, odbitega, povsem nepričakovanega. Če se ne odpoka kakemu ameriškemu psihopatu, ki pobije deset ali dvajset ljudi, potem Trump kaki državi – recimo Mehiki – zagrozi s carinami, s čimer šokira in skoraj zlomi Wall Street, ukine kake ruralne socialne programe, s čimer najbolj šokira prav tiste, ki so ga izvolili, Američane pozove k bojkotu korporacije AT & T, lastnice TV-mreže CNN, ki jo sam razglaša za fake news, s čimer najbolj šokira ameriško demokracijo in prvi amandma ustave (svoboda govora!), še pred obiskom Velike Britanije užali polovico Britancev, ameriških zaveznikov ( ja, precej šokiranih), ali pa zahteva kaj res norega, recimo, da med njegovim obiskom ameriške vojaške flote na Japonskem na bojni ladji USS John McCain prekrijejo ime Johna McCaina, pokojnega republikanskega senatorja, ker ga to ime spravlja ob živce, kar je seveda neizbežen šok za vojsko in za republikance, ki McCaina – v nasprotju s Trumpom – še vedno slavijo kot vojnega heroja.

Toda vse to – pohodi množičnih morilcev in Trumpovi izgredi – je bolj ko ne pričakovano. Nepričakovano – in ja, šokantno – je bilo to, kar je prejšnji teden, v sredo, storil Robert Mueller, posebni preiskovalec pravosodnega ministrstva, ki je preiskoval predvolilne povezave med Trumpovim štabom in Rusijo ter nedavno o tem podal tudi obširno, 448-stransko poročilo, ki ga je pravosodni minister William Barr potem povzel na štirih straneh. Ta povzetek je, kot se spomnite, sprožil hudo negodovanje, saj je imel marsikdo občutek, da ga je Barr, sicer Trumpov izbranec, prikrojil Trumpu, ki je takoj tvitnil, da ga poročilo »totalno in kompletno razbremenjuje«.

No, Mueller je pred kamere in mikrofone na pravosodnem ministrstvu stopil zato, da bi povedal, da se tudi on ne strinja z Barrovim povzetkom in da njegovo poročilo Trumpa nikakor NE razbremenjuje.

Ali bolje rečeno: Mueller je pred kamere in mikrofone – v neposrednem prenosu – stopil zato, da bi obremenil Trumpa. In ni si vzel veliko časa – njegova tiskovka je trajala le osem minut. To je bilo vse. Nobenih vprašanj & odgovorov. Toda v teh osmih minutah je elegantno povzel največje hite svojega posebnega poročila.

Poudaril je dvoje. Prvič, Rusi so se vmešavali v ameriške predsedniške volitve (hekanje računalnikov demokratske stranke, razkrivanje mejlov prek WikiLeaksa, razširjanje dezinformacij, impersoniranje Američanov ipd.), »lansirali so organizirani napad na naš politični sistem«, toda Trumpovi ljudje z njimi niso sodelovali – so pa vedeli, kaj se dogaja in da bodo s tem profitirali. Točno, v tej točki Trumpa ni obremenil – zarote, sodelovanja med Trumpom in Kremljem, ni mogel dokazati, pa četudi je preiskava odkrila številne povezave med temi, ki so povezani z rusko vlado, in onimi, ki so bili povezani s Trumpovo kampanjo. Situacija sicer ni povsem čista (ni bilo »zadostnih dokazov«), toda to ni to, zaradi česar bi moral Trump leteti.

Mueller je pred kamere in mikrofone – v neposrednem prenosu – stopil zato, da bi obremenil Trumpa. In ni si vzel veliko časa – njegova tiskovka je trajala le osem minut.

Kar nas pripelje do drugega Muellerjevega poudarka, potemtakem do »magičnega« poudarka, s katerim je Mueller Trumpa obremenil: Trump je oviral preiskavo in pravico. Tu se reči kakopak zresnijo. In stemnijo. In to zelo. Hudo. Mueller je namreč poudaril: »Če bi verjeli, da predsednik nedvomno ni zagrešil zločina, potem bi to tudi povedali.« Tako pa niso. In ker niso rekli, da predsednik ni oviral preiskave, pomeni, da je predsednik – očitno! – oviral preiskavo. Natanko s tem stavkom pa se konča tudi Muellerjevo poročilo: »»Če bi po tej temeljiti preiskavi dejstev verjeli, da predsednik nedvomno ni zagrešil zločina, potem bi to tudi povedali.«

Njegova preiskava vendarle ni bila le »lov na čarovnice«, kot že ves čas ponavlja Trump. In seveda, Barrovo sprenevedanje, češ da bi se moral Mueller odločiti, ali je Trump nezakonito oviral preiskavo ruskega vpletanja v ameriške volitve ali ne (da bi moral torej Trumpa bodisi razbremeniti ali obremeniti, inkriminirati), je bilo res le sprenevedanje: če Trump ne bi nezakonito oviral preiskave, bi to Mueller tudi povedal. Pa ni. Ker je Trump počel natanko to: oviral je preiskavo. Recimo: odpustil je direktorja FBI Jamesa Comeyja. Odpustiti je hotel Muellerja. Vodjo svoje predvolilne kampanje Paula Manaforta in svojega osebnega odvetnika Michaela Cohena je prepričeval, naj lažeta. Podrejenim je tudi pogosto naročal, naj sprožijo postopke, s katerimi bi ovirali preiskavo, a iz vsega skupaj ni bilo nič, ker ga niso ubogali.

Bi Mueller to, da se je »odločil« glede Trumpovega oviranja preiskave, pokazal tako, da bi proti Trumpu vložil obtožnico – da bi ga inkriminiral? Vsekakor. Toda prav tega ni mogel. Ali kot je opozoril sam: »Da bi Trumpa obtožili zločina, ni bilo možnosti.« In zakaj ne? Iz preprostega razloga: ker se pravosodno ministrstvo, katerega del je tudi urad posebnega preiskovalca, že leta drži pravila, da se proti predsedniku ne vlagajo zvezne obtožnice (tega ni v ustavi). In zakaj ne? Ker bi se predsednik potem ukvarjal z obtožnicami, ne pa z opravljanjem izvršne funkcije in vodenjem države. Obtožnice proti predsedniku bi zmanjšale njegovo sposobnost vladanja ter ogrozile stabilnost in varnost Amerike. Kot da že sam Trump ni dovolj velika grožnja Ameriki? In kot da s svojim početjem že sam ne ogroža stabilnosti in varnosti Amerike? Oh, in sveta, če smo že ravno pri tem.

Ergo: Mueller ni Trumpa inkriminiral zato, ker ga ni mogel niti smel inkriminirati. Ker ga ni mogel inkriminirati, se tudi ni izjasnil glede tega, ali je Trump zagrešil zločin. To zveni rahlo noro, kot ameriška verzija Kafke. (Zakaj bi preiskovalci molčali, če pa je Trump zagrešil zločin? Zakaj bi bil Trump nad zakonom le zato, ker je predsednik? Zakaj bi lahko Trump zaradi nekega povsem izmišljenega – birokratskega – pravila počel, kar hoče?) A vendarle je vse pod kontrolo: to, da Trumpa ni inkriminiral, nikakor ne pomeni, da ga je razbremenil krivde. To, da Trumpa ni inkriminiral, ni dokaz Trumpove nedolžnosti. Ravno nasprotno: to je kvečjemu dokaz njegove krivde! Če bi ga Mueller lahko razbremenil, potem bi ga razbremenil.

Kaj če bo pomilostil samega sebe?

Demokrati so to perfektno razumeli, navsezadnje, Nancy Pelosi, predsednica predstavniškega doma, je vzkliknila: »Če bi imel Mueller dokaz, da Trump ni kriv, potem bi to povedal. Pa ni! Pa ni!« A tudi republikancem se je verjetno zazdelo, da je vrag vzel šalo, saj je Mueller – sicer republikanec! – dodal še nekaj usodnega: če je predsednik zagrešil zločin, potem ga formalno zanj ne more obtožiti pravosodni sistem (ali posebni preiskovalec), temveč izključno kongres! Tako pravi ustava.

Če bi po tej temeljiti preiskavi dejstev verjeli, da predsednik nedvomno ni zagrešil zločina, potem bi to tudi povedali, je bil jasen Mueller.

Ne, Mueller besede impeachment – odpoklic, ustavna obtožba – ni uporabil, je pa s tem očitno mislil prav na impeachment, ki je institut (no, »proces«, kot ga je imenoval Mueller), s katerim kongres sodi predsedniku, ki zagreši kaj zločinskega, kriminalnega ali veleizdajalskega. Proti predsedniku ne smeš vložiti obtožnice, lahko pa ga preiskuješ, je še navrgel Mueller, kot da bi hotel reči: preiskava ima včasih status obtožnice!

Dokler je Trump v Beli hiši, ga lahko le preiskujejo – ko pa mu mandat enkrat poteče, ga lahko tudi tožijo. Zato je predsednik Gerald Ford – republikanec – leta 1974 pomilostil Richarda Nixona, svojega predhodnika, ki se je impeachmentu izognil tako, da je odstopil – če ga ne bi pomilostil (za vse znane in neznane zločine!), bi lahko proti njemu vlagali obtožnice. Zato Trump dela vse, da bi bil ponovno izvoljen – v predvolilni kampanji bodo mobilizirali 1,6 milijona prostovoljcev, ki bodo ciljali »izgubljene, pozabljene ljudi«, pravi Brad Parscale, vodja Trumpove kampanje (»Trump Team«). Če Trump ne bo ponovno izvoljen, ga čakajo tožbe. Tudi zaradi oviranja preiskave. Razen če ne bo prej pomilostil samega sebe. Vsaj tako je napovedal.

Mueller se med preiskavo sploh ni oglasil – niti pisnil ni. Nobenih komentarjev, nobenih izjav, nobenih tiskovk, nobenih intervjujev. Številni so se celo pritoževali, da niti ne vedo, kakšen glas ima. Zato je to, da se je zdaj – po dveh letih, po 199 kazenskih ovadbah in 37 obtožnicah – oglasil, še toliko slabše za Trumpa. In zato ima to, kar je povedal na glas in osebno (preprosto in jasno, brez običajnega pravniškega žargona), še toliko večjo težo in še silnejšo moč. To, kar je povedal na tiskovki, ima težo in moč poziva k impeachmentu. Po eni strani sporoča: o Trumpovi usodi naj odloči kongres! Po drugi pa – med vrsticami: moja preiskava je pripravila teren za čas, ko Trump ne bo več predsednik, ko ga ne bo več varovala imuniteta in ko bo proti njemu mogoče vlagati obtožnice! Prav res – Muellerjevo poročilo ga ni razbremenilo krivde.

Trump se je menda zadnji dve leti najbolj bal prav tega, da bi se Mueller pojavil pred kamerami – da bi se pojavil na TV. In imel je prav – njegov strah je bil upravičen: Mueller ga je inkriminiral, ne da bi ga inkriminiral. Špekuliranja o tem, kaj je hotel Mueller reči s posebnim poročilom, je z njegovim »televizijskim« nastopom konec.

Poudaril je, da bi bilo njegovo pričanje pred kongresom nepotrebno, ker da nima več kaj dodati – njegovo poročilo je njegovo pričevanje. V nekem smislu ima prav: svoje je že dodal – zdaj bi moral svoje dodati še kongres. Brez kakega silnega omahovanja: ustava namreč pravi, da je treba proti predsedniku, ki ovira preiskavo, sprožiti impeachment.

Kim Il Trump

Trump je svojim fenom, ki itak živijo v fantazijskem in brezplačnem vzporednem svetu (v tem svetu je Trump junaški, verodostojen in nedolžen, Washington je močvirje liberalnih elit in »globoke države«, mediji so »sovražniki ljudstva«, podnebne spremembe ne obstajajo, cepljenje povzroča avtizem, politična korektnost je tiranija, abortus je genocid, zemlja je ploščata, Stevie Wonder ni slep), takoj po Muellerjevi tiskovki tvitnil: »Nič ni drugače kot v Muellerjevem poročilu. Ni dovolj dokazov in to v naši deželi pomeni, da je oseba nedolžna. Zadeva je končana! Hvala.«

Ker pa se je očitno že precej izgubil in ker ne ve več, v katerem svetu točno je, je tvitnil tudi: »Rusija, Rusija, Rusija! Samo to ste slišali na začetku tega lova na čarovnice. Zdaj pa je Rusija izginila, ker nimam nič z Rusijo, ki me je pomagala izvoliti.« Točno, proti njemu ni bilo treba vložiti obtožnice, saj je kar sam – nehote, spontano, prostovoljno – priznal, da ga je pomagala izvoliti Rusija. Če bi ga dovolj dolgo dražili in spravljali ob živce, bi priznal vse! Tudi to, da je utajeval davke, pral denar in goljufal banke.

Muellerjevo poročilo terja impeachment, demokrati pa se bojijo, da bo impeachment Trumpa le glorificiral in okrepil, da mu bo torej celo pomagal dobiti volitve.

Le uro kasneje pa je novinarjem rekel: »Bil sem izvoljen. Rusija mi sploh ni pomagala.« Kaj je zdaj to: shizofrenija? Disociativna motnja identitete? Norost? Trump si s svojim obnašanjem sam piše diagnoze. Spomnimo se le knjige Nevarni primer Donalda Trumpa (The Dangerous Case of Donald Trump), v kateri so številni psihiatri razpravljali o Trumpovem mentalnem zdravju ter ugotavljali, da je z njim hudo in da bo vse huje, da bo vse bolj »razpadal«. Kdor je bral ekspozejsko knjigo Ogenj in bes (Fire and Fury: Inside the Trump White House), v kateri Michael Wolff popisuje stanje Trumpove Bele hiše in stanje Trumpove glave (v Beli hiši ni nikogar, ki ne bi dvomil o Trumpovi opravilni sposobnosti, o njegovi kompetentnosti, o njegovi mentalni stabilnosti), je imel občutek, da knjigi Nevarni primer Donalda Trumpa prikimava in pritrjuje kompletna Bela hiša. Zdaj ji prikimava tudi Jim Acosta, dopisnik CNN iz Bele hiše, ki v ekspozejski knjigi Sovražnik ljudstva (The Enemy of the People) pravi, da v Beli hiši ni uslužbenca, ki ne bi mislil, da je Trump nor, blazen, mentalno nestabilen.

Toda prav to je najbolj noro: Trump je nor, vendar se vsi delajo, da ni, ker je predsednik! Mar nam nekaj takega ne sporoča tudi Muellerjevo poročilo? Trump je kriminalec, a se vsi delajo, da ni, ker je predsednik!

Trump je nepredvidljiv, ima se za nezmotljivega, nezamenljivega, neodstavljivega in božanskega, svojo vladavino pa vidi dinastično. Za njim bo oblast prevzela hčerka, za njo pa sin. On je Kim Il Sung – za njim prideta Kim Džong Il in Kim Džong Un. Trump hoče Ameriko preleviti v Severno Korejo.

Kaj če ne bo hotel oditi?

Demokrati lahko sicer upajo, da bodo Trumpa, ki je bil v svoji karieri, kot je izračunal časopis USA Today, vpleten v 4000 tožb (kot tožnik ali toženi), zrušili s kongresnimi preiskavami (o njegovih financah, o pranju denarja, o okoriščanju s predsedniško funkcijo, o korupciji, o zlorabi oblasti, o spolnem nasilju ipd.), toda Muellerjevo poročilo kliče impeachment. In tudi Muellerjeva tiskovka kliče impeachment. Kje za vraga je torej impeachment?

Glede na vse bi bil impeachment res povsem logičen, a nekateri demokrati se ga po drugi strani bojijo. Pa ne le zato, ker ga Trump »ni vreden« (kot je rekla Nancy Pelosi), ker je to »proces«, ki nacijo navadno hudo polarizira (ne, demokrati si ne želijo sprožitve populistično-etnonacionalističnega stroja sovraštva, saj se predobro zavedajo, da sami niso sposobni takšnega toksičnega vika in krika!), in ker ga trenutno, kot kažejo sondaže, podpira le slaba polovica Američanov (ga pa podpira 76 odstotkov demokratskih volivcev), ampak zato, ker bi senat Trumpa v tem trenutku zagotovo oprostil.

Robert Mueller, posebni preiskovalec pravosodnega ministrstva, ki je preiskoval predvolilne povezave med Trumpovim štabom in Rusijo.

Robert Mueller, posebni preiskovalec pravosodnega ministrstva, ki je preiskoval predvolilne povezave med Trumpovim štabom in Rusijo.
© Profimedia

Naj vas le na hitro spomnim, kako se odvrti impeachment: predstavniški dom kongresa najprej sproži ustavno obtožbo proti predsedniku – če ustavna obtožba dobi večino, se vse skupaj preseli v senat – senat predsedniku sodi in odloča o njegovem odpoklicu – če dve tretjini senatorjev (67) glasujeta za odpoklic, je predsednik odpoklican.

Problem je kakopak v tem, da imajo v senatu dokaj udobno in varno večino republikanci (53 vs. 45; dva senatorja sta neodvisna). Justin Amash, edini republikanec, ki trenutno podpira impeachment, ne sedi v senatu, temveč v predstavniškem domu. Ergo: če bi demokrati, ki imajo v predstavniškem domu večino, obtožili Trumpa, ga senat ne bi obsodil in odpoklical (to je delo »globoke države«, a tudi če je kršil zakon, še ne pomeni, da ga je treba odpoklicati, bi rekli in dodali, da je čas, »da se premaknemo naprej«), kar pomeni, da bi Trump triumfiral in še enkrat potrdil, da lahko na Peti aveniji ustreli človeka, pa zaradi tega ne izgubi niti enega volivca.

Zveni neverjetno: Muellerjevo poročilo terja impeachment (Trumpovo oviranje preiskave in pravice je hujše od Nixonovega!), demokrati pa se bojijo, da bo impeachment Trumpa le glorificiral in okrepil, da mu bo torej celo pomagal dobiti volitve. Še več: bojijo se, da jih skuša Trump spodbosti in zmamiti v impeachment! Trump res počne vse, da bi sprožili impeachment – nenehno jih izziva, ovira, žali, psuje in zastrašuje, nenehno povzroča kaos, škandale in incidente, nenehno kaže svojo neuravnovešenost in blodnost, nenehno ustvarja vtis, da bo zdaj zdaj pomotoma sprožil vojno, nenehno se materialno okorišča s predsedniško funkcijo, svoje oficiale nenehno poziva k bojkotu kongresnih preiskovalnih komisij (nedavno je k bojkotu pozval Dona McGahna, nekdanjega svetovalca Bele hiše), ja, nenehno ovira preiskave – nenehno obstruira pravico. Ni konca.

Kot pravi Nancy Pelosi: »Trump hoče, da proti njemu sprožimo impeachment, to pa zato, da bi ga senat potem razbremenil.«

Trump je nepredvidljiv, ima se za nezmotljivega, nezamenljivega, neodstavljivega in božanskega, svojo vladavino pa vidi dinastično. Za njim bo oblast prevzela hčerka, za njo pa sin.

A tu je še dodatni bonus za Trumpa: če bi ga senat razbremenil, bi se tožbam izognil tudi po izteku mandata. Zakaj bi po izteku mandata tožili predsednika, ki ga je razbremenil senat? Takšna tožba ne bi ne letela ne uspela. Če hočejo demokrati sprožiti impeachment, potem morajo poskrbeti, da bo Trump res padel, da bo torej impeachment oklepen in neprebojen kot tank – »ironclad«, kot pravi Nancy Pelosi.

Lahko pa impeachment prihranijo za drugi Trumpov mandat, ko bo v senatu morda več demokratov, kot jih je zdaj. Itak se zdi, kot da so se vsi že po malem sprijaznili s tem, da bo Trump – norec, kriminalec – ponovno izvoljen.

Ker pa to napoveduje tudi Allan Lichtman, politolog, ki je pravilno napovedal izide zadnjih devetih ameriških predsedniških volitev, pomeni, da z impeachmentom nimajo kaj izgubiti. Demokrati še vedno mislijo, da morajo nastopati kot združitelji, ne pa rušitelji Amerike, toda Trump – rušitelj in razdiralec nacionalne enotnosti, delivec nacije, polarizator, divider – je realnost, pravi John F. Harris (Politico), spremenil. Sloga, enotnost, konsenz – koga to še briga? Demokrati, ujetniki zastarele politične senzibilnosti, bodo morali biti pristranski, razdiralni in rušilni – nacijo bodo morali polarizirati. Trumpa – »ameriškega Putina«, kot ga je krstil Aleksandr Dugin, »Putinov Rasputin« – lahko namreč porazijo le z impeachmentom. Če bo sploh hotel oditi. Navsezadnje, celo če bo doživel volilni poraz, je povsem mogoče, da ne bo hotel oditi.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.