Borut Mekina

7. 6. 2019  |  Mladina 23  |  Politika

Harakiri diplomacija

Slovenska opozicija je nevarnejša od hrvaških obveščevalcev

SDS-ovi člani komisije za nadzor obveščevalnih služb Žan Mahnič, Janez Janša in Zvonko Černač pred napadom

SDS-ovi člani komisije za nadzor obveščevalnih služb Žan Mahnič, Janez Janša in Zvonko Černač pred napadom
© Borut Krajnc

Aprila letos je POP TV objavila, da je bil za hrvaško obveščevalno akcijo, v kateri sta bila leta 2015 v prisluhih ujeta tedanji slovenski arbiter Jernej Sekolec in slovenska predstavnica v arbitraži za mejo s Hrvaško Simona Drenik, odgovoren hrvaški agent Davor Franić. V Sloveniji se je vnela politična debata in bivši slovenski predsednik države Danilo Türk je javno poudaril, da bi bilo dobro, če bi v Sloveniji izhajali »iz osnovnih dejstev in ne bi dovolili, da ta zgodba o prisluškovanju postane neko veliko vprašanje, ker si to želi Hrvaška. To so značilni balkanski triki, na katere Slovenija ne sme nasedati.« Njegove besede so se zdaj, po dveh mesecih, izkazale za vizionarske. Slovenija je triku nasedla. In iz prisluškovanja začela delati veliko politično zgodbo, zaradi katere je na tnalu celo glava Karla Erjavca, če ne že kar stabilnost vlade Marjana Šarca.

Parlamentarna komisija državnega zbora za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb (KNOVS), ki jo vodi predsednik NSi Matej Tonin in ki naj bi bila načeloma pristojna predvsem za nadzor nad uporabo in zlorabo prikritih preiskovalnih ukrepov, se je namreč prejšnji teden prelevila v kvazi preiskovalno komisijo. Začela je vrsto zasliševanj z akterji incidenta iz leta 2015, ko je hrvaška obveščevalna služba posnela omenjeni pogovor. Četudi Tonin vztraja, da je njegova komisija pristojna za takšno preiskavo, pa recimo Drenikova, ki je na zaslišanje prišla z odvetnikom, pravi, da Tonin postopek vodi »nekompetentno«, kar vključuje tudi javno razlaganje in pojasnjevanje vsebin, obravnavanih na seji, zaprti za javnost. Zakon o parlamentarnem nadzoru obveščevalnih in varnostnih služb naj bi namreč od Tonina zahteval, da uradnike na zaslišanja vabi na podlagi 32. člena, ki od komisije zahteva »tajnost identitete zaposlenega«.

Matej Tonin je po štirih letih iz naftalina potegnil prisluškovalno afero. Je cilj višja varnostna kultura v Sloveniji ali zrušitev Erjavca za vsako ceno?

Matej Tonin je po štirih letih iz naftalina potegnil prisluškovalno afero. Je cilj višja varnostna kultura v Sloveniji ali zrušitev Erjavca za vsako ceno?
© Borut Krajnc

Tonin je na drugi strani prepričan, da dela zakonito, saj da naj bi KNOVS imela splošno pristojnost nadzora nad obveščevalnimi službami, po drugi strani pa naj bi tudi vlada bivše direktorje Sove odvezala molčečnosti, kar naj bi bil dokaz, da se s tem strinjajo druge pravne službe. Trdi, da je namen njihove akcije ugotoviti, ali je Sova leta 2015 ustrezno ščitila interese Slovenije, zato so na pogovor poleg Drenikove in Sekolca povabili vse direktorje Sove iz tistega obdobja, tedanjega zunanjega ministra Karla Erjavca, tedanjo vodjo njegovega kabineta Vlasto Vivod in zdaj še nekdanje uslužbence Sove, ki so delali s projektno skupino v arbitraži in bili pristojni za zaščito. Po eni strani se zdi Toninova akcija povsem legitimna – seveda je prav odkriti pretekle pomanjkljivosti, zato da bo v prihodnje delo boljše. A vse bolj kaže, da dejanski cilj te akcije, ki prihaja po štirih letih, ni izboljšanje delovanja Sove, ampak zrušitev obrambnega ministra Karla Erjavca, ne glede na posledice.

Vse bolj kaže, da dejanski cilj Toninove akcije ni izboljšanje delovanja Sove, ampak zrušitev obrambnega ministra Karla Erjavca, ne glede na posledice.

»Očitek, da naj bi škodoval Sloveniji in delal za Hrvaško, je neumnost, ker je arbitražni postopek že zaključen, meja pa že določena,« odgovarja na te očitke Tonin, »ključno zame je, ali smo kot država proces vodili profesionalno ali diletantsko. Zanima nas, ali je slovenska skupina imela tehnične pogoje in ustrezno podporo. To je zame pomembno, ne pa politični spopad s Karlom Erjavcem. On je naše delo zbanaliziral. On želi pokazati, da gremo proti njemu. Dejansko pa nas Erjavec ne zanima, njemu bo sodila zgodovina.« A že Drenikova, s katero smo govorili in ki je že bila zaslišana, trdi, da je Toninova KNOVS s svojo preiskavo šla tudi v smeri dokazovanja odgovornosti Karla Erjavca, v čemer vidi »politizacijo«.

Karl Erjavec v tej bitki ne more zmagati. A če izgubi, utegne s seboj potegniti še kak kos države.

Karl Erjavec v tej bitki ne more zmagati. A če izgubi, utegne s seboj potegniti še kak kos države.
© Borut Krajnc

Da KNOVS postopek izkorišča kot predpripravo za interpelacijo proti Erjavcu, verjetno res ni dvoma. Konec koncev je na sejo ta mesec vabljena Vlasta Vivod, nekdanja vodja Erjavčevega kabineta, za katero se pričakuje, da je bila vez med Drenikovo in Erjavcem, in ki bi utegnila pričati o tem, da je Erjavec vedel za sporno komunikacijo. O tem pa pričajo tudi izjave nekaterih članov komisije, na primer Žana Mahniča (SDS). Mahnič je prejšnji teden izrazil prepričanje, da sta Drenikova in Sekolec nedovoljeno komunicirala po navodilu Karla Erjavca, ki je bil tudi obveščen o tej komunikaciji in naj bi bil tudi glavni odgovorni za incident. »Jaz sem prepričan, da je gospod Sekolec, naš arbiter, povedal gospe Drenikovi, kaj se tam dogaja. Ona pa je pač svojemu nadrejenemu, uradnemu gospodu ministru, to povedala …

Sem pa prepričan, da je minister o tem bil obveščen … Ampak na podlagi tega, kar sem jaz včeraj slišal, je objektivna odgovornost ministra Erjavca absolutna, če že ne, v nekaterih delih tudi subjektivna,« je dejal ta teden v Tarči na RTV Slovenija.

SDS in NSi zanima, ali je Simona Drenik, nekdanja slovenska agentka pri arbitražnem sodišču, o svojih pogovorih poročala Karlu Erjavcu.

SDS in NSi zanima, ali je Simona Drenik, nekdanja slovenska agentka pri arbitražnem sodišču, o svojih pogovorih poročala Karlu Erjavcu.
© Borut Krajnc

Mahnič ima seveda prav. O tem, kar govori, ne more biti dvomov. Vsi v politiki, ne le opozicija, se zavedajo, da v tem primeru Karl Erjavec hodi po zelo tankem ledu. Nihče mu ne verjame, ko ponavlja, »da je komunikacija med agentom in arbitrom nedopustna« in da »za to komunikacijo nisem vedel«. Je pa vendarle treba poudariti, da ta led ni tanek zaradi Karla Erjavca, ampak zaradi paradoksalnih pravil, po katerih delujejo mednarodne organizacije, tudi sodišča. Pomislimo zgolj na evropsko komisijo. Evropski komisarji so zavezani k delovanju, ki je neodvisno od držav članic, iz katerih prihajajo. Po drugi strani pa je seveda jasno, da se temu ne morejo izogniti, zaradi česar ima vsaka EU država po enega komisarja. Dejansko vsaka država od svojega EU-komisarja pričakuje, da pomeni notranjo vez med državo in komisijo. In dejansko jo.

Podobno je tudi z mednarodnimi sodišči. V njihove senate so pogosto imenovani nacionalni sodniki, ki jih tja pošiljajo države – stranke v sporu – z očitnim namenom, da imajo države neformalni nadzor nad postopkom. Če bi recimo Slovenija in Hrvaška želeli zagotoviti popolno neodvisnost sodnikov, bi se že takoj odpovedali pravici, da v senat imenujeta svoja sodnika, Slovenija Jerneja Sekolca, Hrvaška pa Budislava Vukasa. Tudi Sekolec je zato na zaslišanju pred komisijo KNOVS ta teden poudaril, da do tovrstnih, načeloma nedovoljenih, t. i. ex-parte pogovorov med arbitri in agenti prihaja tudi v drugih arbitražnih postopkih. »Seveda v mednarodni praksi obstaja domneva, da so nacionalno imenovani arbitri manj nepristranski, zaradi česar se jih tudi drugače obravnava,« pa pravi recimo Milan Brglez, ki je tudi strokovnjak za mednarodno pravo, četudi verjetno nihče ne bi podprl takšne komunikacije, kot sta jo imela Sekolec in Drenikova.

In to je tudi ta »kavelj 22«, ki visi nad Erjavcem. Od nacionalnih sodnikov se po eni strani pričakuje, da »govorijo« s svojo državo, po drugi strani pa Erjavec tega javno ne sme priznati, da s tem ne ogrozi videza nepristranskosti. Ni dvoma, da je tudi hrvaški sodnik Budislav Vukas o postopku sproti obveščal Hrvaško. Naj povemo samo naslednje: med zasedanji tribunala v Haagu je spal kar v tamkajšnji hrvaški rezidenci. Je zaradi tega hrvaška opozicija zahtevala preiskavo ali terjala politično odgovornost njihovega zunanjega ministra? Seveda ne. Vloge Vukasa ob izbruhu prisluškovalne afere ni problematizirala niti Slovenija, ki je doslej vztrajala, da so t. i. ex-parte pogovori nepomembni za postopek. Očitno pa zdaj drugače menijo v slovenski opoziciji. Seveda pa so razlogi za napade na Erjavca drugje. Erjavca imajo na piki od trenutka, ko je kot minister za obrambo odstavil poveljnika Slovenske vojske Miha Škerbinca.

Ni več izključeno, da ta Toninova akcija ne bo imela širših posledic. Slovenija namreč pričakuje sodbo sodišča EU glede veljavnosti arbitražnega sporazuma, pri čemer svoj primer utemeljuje prav z argumentom, da je bil pogovor med Sekolcem in Drenikovo nepomembna kršitev postopka, kot je že odločilo arbitražno sodišče. V obeh desnih opozicijskih strankah pa očitno sedaj želijo videti, da zaradi tega odleti Erjavčeva glava. S tem pa so se dejansko postavili na stališče, da je bila to zelo groba kršitev postopka, za katero je bil odgovoren sam minister – kar pa je seveda tudi hrvaško stališče.

V SDS in NSi so se postavili na hrvaško stališče: da so bili pogovori Sekolec-Drenik groba kršitev postopka, za katero je odgovoren sam minister.

Na to opozarja tudi Drenikova. Arbitražno sodišče je že odločilo glede teže te napake in ugotovilo, da ne gre za bistveno kršitev arbitražnega sporazuma in postopka in da gre za napako, ki nima za posledico prenehanje arbitražnega postopka oziroma veljavnosti arbitražnega sporazuma. »Mislim, da pozornost dajemo nepomembnim podrobnostim, s katerimi lahko sami vzbujamo določene dvome. Imamo delno razsodbo, ki je v korist Slovenije, in ponovno odpiranje tega vprašanja, glede katerega je sodišče že odločilo, odpira dvome in škoduje avtoriteti razsodbe. Ravno hrvaška stran in hrvaški pravniki nas bodo hoteli prepričati, da je bila storjena napaka veliko večja in veliko težja in naj bi zato imela za posledico enostranski odstop od mednarodne pogodbe in posledično nepriznavanje arbitražne razsodbe o meji,« pravi.

Tudi Toninova trditev, da KNOVS zdaj preiskuje zgolj, ali je Sova leta 2015 ustrezno ščitila interese Slovenije, je na trhlih temeljih. Nekateri bivši direktorji Sove, s katerimi smo govorili, priznavajo, da je bila v preteklosti »varnostna kultura« v Sloveniji zelo nizka in da pogosto celo najvišji predstavniki oblasti, z zunanjimi ministri vred, niso uporabljali komunikacijskih pripomočkov, ki jih je zagotovila Sova. Primer Drenik-Sekolec naj bi bil šola za vse. Ko je tistega dne Sekolec poklical Simono Drenik na njen domači, stacionarni telefon, sta oba zmotno domnevala, da je fiksna telefonska povezava med Dunajem in Ljubljano varna. A ker danes digitalna omrežja povezave vzpostavljajo tudi na podlagi cen in zasedenosti omrežja, je bila linija vzpostavljena prek zagrebške telefonske centrale, kjer pa je hrvaška obveščevalna služba pogovor posnela.

Kako nujno je danes, po štirih letih, iskati odgovor na vprašanje, kaj je tedaj odpovedalo, ko pa je to bilo znano že leta 2015? Tudi Drenikova nam je povedala, da ji je bilo takoj po razkritju telefonskih prisluhov jasno, katera varnostna ocena je bila zgrešena. »Ravnanje hrvaške strani je pokazalo, da niso izbirali sredstev, zato je bilo presenečenje – pa ne le moje – veliko.« Danes, štiri leta po dogodku, zato sama tudi ne vidi nekega smisla v posebni preiskavi: »Mislim, da takšna preiskava ni nujna, saj je tudi zaradi tega zapleta varnostna ozaveščenost danes na drugačni ravni, kot je bila pred leti.« Kvečjemu zdaj sama vidi druge varnostne izzive: »Preseneča me, da predsednik KNOVS sedaj javno razlaga, kaj je kdo rekel na seji, zaprti za javnost. Predsednik komisije mi je sam namreč večkrat poudaril, tudi po telefonu, da gre za sejo, zaprto za javnost, in da bo poročilo zaupno.«

Prva ekipa arbitražnega sodišča: (od leve) Slovenec Jernej Sekolec, Bruno Simma, Gilbert Guillaume, Vaughan Lowe in najboljši sosed Budislav Vukas.

Prva ekipa arbitražnega sodišča: (od leve) Slovenec Jernej Sekolec, Bruno Simma, Gilbert Guillaume, Vaughan Lowe in najboljši sosed Budislav Vukas.

Opisani primer bi tako morali uvrstiti v zdaj že dolgo slovensko tradicijo zunanjepolitične neenotnosti in razklanosti, ki ji lahko sledimo v čas po padcu prve vlade Janeza Janše. Po tistem času je del slovenske politike boj za oblast začel biti z uporabo vseh sredstev, ne glede na posledice. Tako je denimo marca 2010 bivši zunanji minister Dimitrij Rupel tujim veleposlanikom poslal analizo stanja Slovenije, v kateri je trdil, da je v državi zavladalo »zlo« in da se skupnost vrača v čase komunizma pred letom 2010. Tistega leta je SDS vložila tudi ustavno obtožbo proti predsedniku države Danilu Türku, češ da je bil kot 27-leten odgovoren za teroristično akcijo leta 1979 v Velikovcu: izkazalo se je, da je bil glavni dokaz ponaredek, zlepljenka različnih dokumentov iz arhiva Slovenije.

Leta 2012 smo bili priča, ko je sam predsednik vlade Janša začel klicati tako imenovano trojko. Nekaj let kasneje so v SDS poskušali celo EU prepričati, da je v Sloveniji na oblasti kriminalni režim, ki pere iranske milijarde in financira proliferacijo jedrskega orožja. Kljub sprejeti strategiji slovenske zunanje politike zaradi vseh teh stranpoti, pa tudi pri najpomembnejšem zunanjepolitičnem cilju, uveljavitvi arbitražne odločbe, akterji niso ostali enotni. Predvsem v SDS so se v zadnjem obdobju postavili na hrvaško stran, češ da bi morali odločitev o meji, ne glede na odločitev arbitražnega razsodišča, uveljaviti v novem dogovoru s Hrvaško. V NSi pa jih pogosto – tako kot sedaj Tonina – vedno znova malce zanese k starejšemu bratu.

To je Erjavčev »kavelj 22«: Od nacionalnih sodnikov se pričakuje, da »govorijo« s svojo državo. Erjavec pa tega javno ne sme priznati.

V diplomatskih učbenikih se je ustalila cela vrsta strokovnih terminov za različne diplomatske prakse. Znana je recimo »rambo diplomacija«, fenomen, ki je postal sinonim za ameriško zunanjo politiko v času največje priljubljenosti ameriškega igralca Sylvestra Stallona. Pri »kriket diplomaciji« gre – tako definicija – za uporabo kriketa z namenom krepitve ali slabšanja odnosov med državami, v katerih se igra kriket, ta, drugi najpopularnejši šport na svetu (po nogometu). Seveda obstaja tudi »ekonomska diplomacija« pa »pingpong diplomacija«, s katero so v sedemdesetih ZDA in Kitajska začele vzpostavljati diplomatske odnose prek izmenjave igralcev pingponga.

Z letom 2008 so diplomatski priročniki postali bogatejši za t. i. facebook diplomacijo, ki jo je v slovar pojmov vpisal tedanji ameriški predsednik Barack Obama. Njegov naslednik, Trump, prakticira »tviter diplomacijo«. V Sloveniji pa je bila v preteklosti, predvsem v odnosu s Hrvaško, sprva uporabljena »tiha diplomacija« in potem okoli leta 2007 še javna »nogometna diplomacija«, katere sestavni del so bila redna srečanja med tedanjima predsednikoma vlad Janezom Janšo in Ivom Sanaderjem na nogometnih tekmah. Po tem pa bi morda slovensko zunanjo politiko lahko imenovali »harakiri diplomacija«. To je zunanjepolitična praksa, s katero posamezen akter oziroma država spodkopava sama sebe.

Bo umolknil Pogačnik ali Drenikova?

SDS-ov arbitražni svetovalec med tem uživa v svoji vili v Opatiji Simona Drenik, ki je ta teden prvič po štirih letih spregovorila o objavljenih prisluhih med njo in Jernejem Sekolcem in je bila zaradi afere premeščena na uradniško delovno mesto na pravosodno ministrstvo, svojih stališč ni spremenila. Pravi, da je po objavi prisluhov najprej pomislila, kako zagotoviti, da se bo arbitražni postopek nadaljeval in da se bo to vprašanje meje končno razrešilo.

Drenikova je ta teden opozorila na še eno nedoslednost Hrvaške. In sicer da je Hrvaška tudi na nepravilen način odstopila od arbitražnega sporazuma: »Glede na to, da ves čas ponavljajo frazo, da ne priznavajo arbitražnega sodišča, pa je dovolj zgovorno dejstvo, da hrvaški pravniki in svetovalci pri tem očitno ne verjamejo niti sami sebi, saj se gotovo Hrvaška prav zato ni odločila niti za sprožitev postopka za prenehanje veljavnosti arbitražnega sporazuma po Dunajski konvenciji o pravu mednarodnih pogodb. Latinski pravni rek ’Nemo iudex in causa sua’, torej nihče ne more biti sodnik v lastni stvari, velja tudi v mednarodnem pravu,« nam je dejala.

Neuspešna pogajalca iz naveze HDZ-SDS leta 2008. Hrvaški Davorin Rudolf in slovenski Miha Pogačnik. /

Neuspešna pogajalca iz naveze HDZ-SDS leta 2008. Hrvaški Davorin Rudolf in slovenski Miha Pogačnik. /
© Alenka Peterlin

Tako rekoč antipod Drenikovi, ki jo je na mesto slovenske agentke imenovala vlada Boruta Pahorja, pa je nekdanji SDS-ov svetovalec in pogajalec za vprašanje meje s Hrvaško Miha Pogačnik. Pogačnik je tudi tokrat, za Novo24TV, televizijo, ki deluje v okviru propagandnega stroja SDS, poudaril, da je arbitražni sporazum po njegovem trdnem prepričanju ne samo slab, ampak tudi neveljaven in da bi morali državi pogovore nadaljevati bilateralno.

V času vlade Janeza Janše in njenega zunanjega ministra Dimitrija Rupla je bil sicer Pogačnik eden najbolje plačanih svetovalcev v zgodovini države. Ko se je med letoma 2005 in 2008 kot vodja slovenskega dela ekspertne skupine s hrvaškimi kolegi pogajal o načinu določitve meje med Slovenijo in Hrvaško, je v povprečju zaslužil deset tisoč evrov na mesec. A kljub izredno visokim honorarjem Pogačnik s Hrvaško nikoli ni sklenil nobenega dogovora, ministrstvo za zunanje zadeve pa je kasneje celo ugotovilo, da so bila njegova pogajalska izhodišča pripravljena nezakonito.

Trditve, da je arbitražni sporazum ničen, Pogačnik ponavlja že leta. Pred tem je celo trdil, da arbitražni sporazum pomeni »eklatantno kršitev veljavne zakonske norme« in da ga je vlada sprejela povsem »nezakonito«. Pogačnik, ki daje intervjuje v svoji vili v Opatiji, je brez dvoma svoje usluge znal veliko bolje prodajati kot Drenikova in je imel veliko lepšo – vsaj v materialnem smislu – usodo.

A kdo bo na koncu imel prav, Drenikova, ki trdi, da je Hrvaška od sporazuma odstopila na nepravilen način, ali Pogačnik, ki trdi, da mora »kot profesor mednarodnega prava poudariti, da arbitražna razsodba sploh ne obstaja, je neobstoječa, ker so bila kršena kogentna imperativna pravila mednarodnega prava«, bo verjetno na koncu odločilo sodišče EU, ki presoja veljavnost arbitražnega sporazuma z vidika evropskih norm.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.