Zakaj v resnici naredimo tako malo proti podnebnim spremembam

Vsem, ki so se rodili v zadnjih 50 letih, je bilo položeno v zibko, da je gospodarska rast nekaj dobrega in da nas potrošnja osrečuje

Prof. dr. Gerhard Reese, ki na univerzi Koblenz-Landau vodi študijski program Človek in okolje: psihologija, komuniciranje, ekonomija, razlaga, da je treba odpraviti rutine in se odpovedati udobju, le tako lahko vsak posameznik res varuje okolje. Sam je v skladu s tem nasvetom leta 2017 nazadnje poslovno potoval z letalom, doma ima električno energijo iz okolju prijaznih virov, nima avtomobila.

V pogovoru za die Zeit je pojasnil, da to ne gre čez noč, zato se je treba vsakodnevnim rutinam in udobnostim odpovedovati postopoma. Takšen cilj je recimo prepolovitev števila kilometrov, ki jih na leto prevozimo z avtomobilom. Ta cilj si je mogoče zabeležiti. Ko to odločitev povemo še prijateljem, pridobimo določeno »družbeno kontrolo«, ki nas še dodatno spodbudi, da zastavljeno uresničimo. Za to potrebujemo tudi čas, ki pa si ga moramo vzeti.

To je težko narediti predvsem zato, ker živimo v gospodarskem sistemu, kjer je pomembna učinkovitost in ekonomski uspeh. Vsem, ki so se rodili v zadnjih 50 letih, je položeno v zibko, da je gospodarska rast nekaj dobrega in da nas potrošnja osrečuje. »To je seveda velikanski problem,« opozarja profesor Reese.

Vsakodnevnim rutinam in udobnostim se je treba odpovedovati postopoma. Takšen cilj je recimo prepolovitev števila kilometrov, ki jih na leto prevozimo z avtomobilom.

Čeprav je to prepričanje vse bolj pod vprašajem, smo še vedno izpostavljeni pritisku, da moramo biti ekonomsko uspešni in veliko delati. Nekateri raziskovalci pravijo, da nas časovna stiska ovira pri tem, da bi lahko ravnali okolju prijazno. Reese pa je prepričan, da gre tudi za problem določanja prioritet. Pomembno je najti možnosti, ki so alternative turbokapitalizmu. To pomeni, da je treba spremeniti tudi obnašanje. Pri tem je velik problem, da teh alternativ bodisi ni bodisi so preveč zapletene ali drage.

V psihologiji se uporablja koncept samoučinkovitosti, to je čut, da lahko kot posamezniki nekaj spremenimo. Tega čuta pri tako velikih in abstraktnih zadevah, kot so podnebne spremembe, ni prav nič lahko dobiti. Če je nekdo sam vegetarijanec ali se odpoveduje poletom z letalom, k temu čutu nič ne pripomore. Ta čut je treba pridobiti na kolektivni ravni, to pomeni, da je treba razviti čut, da kot skupina, kot narod, kot človeštvo lahko nekaj spremenimo.

Problem je, da podnebnih sprememb ne moremo osebno opazovati. Zanesti se moramo na izjave znanstvenikov. Mnogi ljudje dejansko šele zdaj, ko imamo vročinske valove, začenjajo ugotavljati, kaj podnebne spremembe dejansko pomenijo. Ker smo ljudje družabna bitja, je za nas tudi pomembno, kaj počnejo prijatelji in vrstniki okrog nas. Ta vpliv družbenih norm lahko pripomore, da spremenimo obnašanje. To po besedah Gerharda Reeseja pogosto vidimo ob prehodu na drugo šolo ali ob začetku študija. Mnogi takrat postanejo vegani, ker pridejo v okolje, kjer je to veliko bolj vodno in se tako živi.

Glavni problemi so, kako ogrevamo stanovanje, letalski promet, avtomobilski promet in način prehranjevanja. To so zadeve, na katere bi se bilo treba osredotočiti.

So pa tudi stvari, ki se jim za nobeno ceno nismo pripravljeni odpovedati. Vegetarijanec z visokimi osebnimi normami bo vztrajal pri svojem, četudi bodo vsi sodelavci jedli meso. Prav tako imamo ljudi, ki se zaradi osebnega prepričanja za nobeno ceno niso pripravljeni odpovedati avtomobilu, četudi mu pet prijateljev govori, da ga ne potrebujejo več.

To seveda ne pomeni, da družbene norme nimajo vpliva na nas. Če se z neko skupino močno identificiramo in nekdo od članov krši norme, nimamo zadržkov, da ga zaradi tega kaznujemo, četudi samo verbalno. Na splošno ne maramo, da ljudje o nas grdo govorijo.

Toda na to, da so recimo povezave z vlakom slabe, kot posamezniki nimamo vpliva? Gerhard Reese odgovarja, da je sprememba življenjskega sloga pomemben del, a potrebna je tudi pomoč politike. S političnimi odločitvami je mogoče določene načine obnašanja lažje uveljaviti kot druge.

Problem je tudi, da o določenih zadevah, ki zelo vplivajo na podnebne spremembe, ni razprav. Seveda je sprememba, če prepovemo uporabo plastičnih slamic, a te slamice niso glavni problem. Glavni problemi so, kako ogrevamo stanovanje, letalski promet, avtomobilski promet in način prehranjevanja. To so zadeve, na katere bi se bilo treba osredotočiti, pravi Gerhard Reese.

Vsak korak je pomemben, tudi ukinitev uporabe plastičnih slamic, ne gre pa, da se z avtomobilom vozimo nakupovat v biotrgovino, ali se hvalimo, da smo že deset let vegetarijanci, pa hkrati letimo na počitnice na Havaje. Da se ozračje na planetu do leta 2050 ne bi ogrelo za več kot 2 stopinji Celzija, je treba na letni ravni izpuste CO2 na prebivalca omejiti na največ 2,3 tone. V Sloveniji smo v letu 2016 po podatkih državnega statističnega urada ustvarili 15,2 milijona ton izpustov CO2, kar je 7,6 tone na prebivalca.

Vsako politično prizadevanje za zmanjšanje izpustov CO2 tako ne zadene le ob veliko interesov, ampak se dotakne nasploh našega modela blaginje.

Sociologinja Anita Engels pa razlaga, da imamo huda prerekanja o podnebnih spremembah zato, ker gospodarska rast sodobne industrijske družbe temelji na fosilnih gorivih. Vsako politično prizadevanje za zmanjšanje izpustov CO2 tako ne zadene le ob veliko interesov, ampak se dotakne nasploh našega modela blaginje. Zanimivo je, da ni nujno, da ljudje, ki zagovarjajo okolju prijazne ukrepe, tudi na osebni ravni ravnajo v skladu s tem svojim prepričanjem. Enako lahko tisti, ki dvomijo v podnebne spremembe, varčno ravnajo z viri.

Naivno je misliti, da lahko določena instanca predpiše spremembo industrijske družbe. Družba tako ne deluje. Pobuda Grete Thunberg je dobra. Panika pa ne pomaga, saj bodisi zaslepi bodisi vodi do populizma. S strahom ni  mogoče spodbuditi ustvarjalnosti, pravi Anita Engels.